Ležerno deževno sobotno popoldne. Na vratih pozvoni nepričakovan obisk. Presenečena zrem v neznan ženski obraz, ki mi razlaga.

O bolanem otroku. O refundaciji stroškov. O seznamu sosedov, ki so prispevali. Vidim seznam, vidim zapise o 5€ in 10€. 7 let, da ima punčka. Samo za sprejem. Samo za sprejem potrebuje. Mapca z izvidi v eni roki, seznam v drugi.

V glavi mi cingljajo vsi zvonci naenkrat. Zgodba je preveč nenavadna, da bi bila lahko resnična. Ampak, kaj pa, če je vse res? Glede na katastrofalno stanje v zdravstvu pri nas, bi bilo vse mogoče. Verjamem, da bi se kot mati poslužila vseh možnih načinov, da bi zagotovila zdravniško oskrbo za svojega otroka. Pa vendar, a ni tole malce nenavadno?

Medtem, ko brskam za drobižem po torbici, si ne morem pomagati, da ne bi fotkala izvidov. Šele kasneje si jih dobro ogledam in ne dvomim več, da gre za potegavščino.

Sedaj me bolj zanima, kako reagiramo v takih trenutkih. Očitno je, da jim uspeva s pravo kombinacijo mimike, besed in videza, pritisniti na ravno prave vzvode, da jim ljudje začno verjeti. Da ne zmorejo reči ne.

Kdo ne bi pomagal otroku?
Kdo ne bi pomagal bolnemu otroku?
A sosedje so tudi dali?
Pri zdravniku pa ne prideš na vrsto, to drži.
itd...

Priznam pa, da so meni na vratih prodali že vse, od vrečk za zamrzovanje, do oljnih slik, saj me vsak s svojo zgodbo prepriča. Pravzaprav me ne zanimajo stvari, ki mi jih nudijo. Dam jim, kar jim dam, pač zato, ker me fascinirajo njihove zgodbe, igranja in načini. Saj se trudijo, kajne? Zato me pa beračenje po mestu, na tleh sedečih nenaravno zvinjenih postav, prav nič ne gane, še vedno pa je dobil kakšen evro mimogredoči klošar.

Ženi, ki je bila danes pri nas, se lahko samo opravičim. Lahko, da ima res bolanega otroka in lahko, da ji delam neznansko krivico. Vendar ji ne zmorem verjeti, vsej moji naivnosti navkljub.