Res je vroče te dni!

Če greste danes v Domžale, vas najprej pričaka obvezna kontrola vinjet.

Sicer mi ni bilo jasno, zakaj je za to potrebno 5 Darsovih vozil okrepljenih s policijskimi specialci. Ampak glavno šele pride, če vas prej ne obrnejo kar nazaj na avtocesto.

Če imate hrvaško registracijo, greste lahko kar v rep kolone, kajti brez kontrole ne boste prišli do željene destinacije - v Športni park, kjer je danes 2. krog kvalifikacij za ligo prvakov in tekma med  NK Domžale : Dinamo.

Vse skupaj izgleda prav strašljivo. Dobrodošlica pa taka!

Pa sta se vrnili še punci, ki sta bili nekje ob Krki, kakšen dan prej tudi Mitja s Slapa ob Idriji. Tole so bili šele prvi letošnji kampi. Sledi še en na Bavarskem in konec avgusta še eden nekje ob Kolpi. In tako ne bodo skupaj doma vse do septembra, razen ravno tale vikend.

Naslednje leto taborijo pa že vsi štirje. Kaj bova medtem počela midva, pa planiram že zadnjih pet let.

Malo kasneje sva lahko opazovala celotni mavrični lok.  (Ga je bilo pa vseeno malo preveč za slikanje med vožno.)

Ponoči se zbujam, vroče mi je in zdi se mi, da me nihče ne razume. Zdi se mi, da vse moje pripombe ali pobude ne dobijo pričakovane pozornosti, zato sem užaljena. Nekontrolirano kričim na nič sluteče in slučajno prisotne osebke v moji bližini. Predvsem sem pa zaspana. Spim lahko povsod. Spim na fotelju, na ležalniku, za pisalno mizo, pred TV, v banji, spim na WCju, spim v avtu, spim, spim, spim.

Moji možgani potrebujejo nove povezave, nove načine delovanja. Brez nikotina so neizmerno izmučeni, tako kot jaz sama. Izgleda da je nekaj v zraku. Kot se je dan prej odločila Tedi, se je posvetilo, skoraj dobesedno, tudi meni v četrtek.

In peklenski ples se vrti v obratno smer.

Navsezgodaj zjutraj je hušnila senca pri našem ribniku.



Ribnik sicer nima rib, ima pa vodo, kamor se v poletnih mesecih trumoma hodijo kopat naši vrabci. Prav zanimivo jih je opazovat, kako se šopirijo in čeperijo, vsi mokri, glasni in živahni. Nato pa vse utihne. V bližini je zver, ki v senci preži na razigrano ptičjo jato.



Seveda vrabcev ni več od nikoder, zato pa že drugi dan opazujemo, da se nekaj dogaja okoli vode in sence za garažo. Vse izgleda, da je že prišel ta čas. Nekako 10 dni gor ali dol, vsako leto v juliju se k nam preseli kakšna mačja družina. Še kak dan se bodo skrivali, nato pa bodo že gospodarili okoli hiše. Ko pa pride zima, so pa že pod streho... Nadaljevanje sledi.

Nekateri imajo presneto veliko časa in zato menijo, da ga lahko kradejo tudi drugim. Kako naj si sicer razlagam vse skupaj, ko pa me pošiljajo od vrat do vrat toliko časa, da je krog sklenjen in nazadnje ne opravim ničesar.

Tamaučka je začel boleti zob. Do sedaj sva hodila le na preventivne preglede, nima še nobene "zvezdice" in vse je bilo lepo in krasno, dokler zobozdravnice ne potrebujem tudi za tisto, kar naj bi počela, zdravila tudi bolne zobe.

Začelo se je z brezuspešnim klicarjenjem, ko ni nihče dvignil telefona cel teden, sem šla pred ordinacijo kar osebno. Pa sem izvedela, da so na dopustu in naj pokličem čez en teden. Tretji dan je končno nekdo dvignil telefon. Povem, da ima mali težave z zobkom, ga boli pri grizenju in kdaj naj pridem. Po dolgem posvetovanju v ozadju, so me preposlale kar na dežurno službo, ki dela v urah, ko njih ni v ambulanti.

Tako sva danes, pripravljena na novo dogodevščino, navsezgodaj zakorakala do dežurne zobozdravnice, ki je najprej čakala še celo uro, da je prišla asistentka v službo. Sedela sva in čakala v povsem prazni čakalnici, še malo čakala, nakar sta naju le spustili naprej. Pogleda zob, potrka, pa pravi, da tole pa res ni hudo. Ker otrok ni skakal po stolu in se zvijal od bolečin. Zob je načet, potrebna je plomba, vendar ona tega ne opravlja. Za to morava kar k svoji zobozdravnici, ki je pa itak dežurna popoldan, ali pa jutri zjutraj.

Na koga naj bom jezna? Na sistem v zdravstvu, na zaposlene, ki prelagajo paciente in ki so najbolj srečni, da nas ne vidijo? Nase, ker se ravnam po navodilih in čakam in klicarim in ne opravim nič? Pa imajo vse gospe koncesije, pa ordinacije v ZD domu, pa jim gre očitno prelepo. Kajti naslednji teden bo naša zobozdravnica izginila spet za 3 tedne. Tamauček pa lahko čaka, dokler ne bodo rekli, zakaj pa nismo prišli prej. Ker bo prepozno. Za zjokat!

Včeraj proti večeru sem še zadnjič polnila ABC. In to za 1€! Zadoščalo bi mi 60 centov, mi pa je bilo kar nerodno naložiti manj in tako sem državi pustila preostanek. Prodajalec (ali DARS uslužbenec ali zaposlen na cestninski postaji?) se mi je nasmehnil in pripomnil, da lahko naloži tudi samo en cent. Ja, zakaj pa mi tega ni prej povedal!

So pa danes bili na radijskih postajah radodarni z nasveti o tem, kako se lepijo vinjete in predvsem z opozorili, da se jih ne sme odstranjevati. Ker postanejo neuporabne. Pri tem se mi poraja novo vprašanje; kaj pa, če avto prodam?

Očitno bomo sedaj lahko brali oglase nekako takole: avto tehnično pregledan, vinjeta uporabna še 11 mesecev! Sem prepričana, da bo tudi taka malenkost lahko nekaterim v pomoč.