Včasih me kakšna beseda tako preseneti, da še nekaj časa razmišljam o njenem pomenu. Vsi razumemo in uporabljamo besedo prenočevanje. Z njo zajamemo vse dejavnosti, ki jih ponavadi počnemo ponoči, še najpogosteje pa imamo v mislih spanje zunaj našega doma.

Med branjem članka Mala uharica v reviji Adria Airways, avtorja Marjana Žiberna, me je zdramila novoodkrita beseda predanjevanje. V članku lepo opredeli pojav, ki je največja posebnost male uharice. Pozimi pogosto tiho zamišljena v kdove kakšne sovje misli prebije dan v družbi pripadnic svoje vrste. Opazili so že do 200 sov na enem drevesu, ki so tako skupaj predanjevale. Besedo boste zaman iskali v SSKJ.

Všeč mi je, tako pojav kot beseda sama.

Mislim, da se predanjevanja vse premalo poslužujemo tudi sami. Ste kdaj uživali v tihi družbi somišljenikov? Sploh še znamo bivati v tišini? 

Ali ste vedeli, da so lišaji tudi bioindikatorji, kar pomeni da so pokazatelji čistega zraka. Najboljši bioindikatorji so grmičasti lišaji, ki rastejo samo na območjih, ki niso onesnaženi. Na Pohorju lahko na srečo še najdemo številna drevesa, ki so dobesedno preraščena z njimi.

Zadnje čase me namreč precej muči vprašanje indikatorjev. Zakaj to pri ljudeh ni tako zelo enostavno? Kateri so tisti pokazatelji bistva, ki jim lako zaupam? Kaj je res in kaj ni, kaj je videz in kaj vsebina?

Šele, ko bom res znala odgovoriti na ta vprašanja, se bo moje življenje spet lahko umirilo. Zadnji mesec me namreč nove in nove situacije silijo v odločanja, ki jim včasih nisem kos. Zaupam lahko le svoji intuiciji in ljudem, ki so mi blizu. 

Všeč mi je kombinacija moje letošnje zasaditve cvetličnega korita.

Mi lahko verjamete, da je na fotki krompir? Užiten, sladki krompir, takšen za kuhat in pojest! Spet en dokaz več, da se lahko nekaj dobrega skrije tudi v lepo preobleko. Zaupati torej.

Da ni vse samo v skladnosti, ampak je lahko navdihujoča tudi takšna čudaška kombinacija, priča spodnji primer.

Odgovor torej ni enovit, še manj enostaven. Morda ga sploh ni. Navsezadnje je vse, prav vse, le v načinu ustrezne interpretacije.

Res sem želela videti sekvoje. Drevesa, ki dosežejo starost tudi do 2.000 let in so najvišji živi organizmi na svetu.

sekvoje so iglavci

V neposredni bližini San Francisca je Nacionalni park Muir Woods, kjer lahko občudujemo ta veličastna drevesa. Seveda je ta neposredna bližina precej relativna. Za peš - morda en dan hoda, na srečo pa mi je uspelo iz Sausalita najti kombi prevoz do gozda, kajti takrat se je avantura šele pričela. Izkazalo se je (kar iz zemljevida seveda ni bilo vidno), da je kanjon z drevesi dostopen po 40 minutni vožnji po precej strmi, zelo ozki in predvsem zelo zelo ovinkasti cesti, primerljivi dostopu na naš Vršič. Žal mi med vožnjo rado postane slabo, tokratna slabost traja sedaj že drugi dan.

neprestano sekanje ovinkov

Za vstop v park zaračunavajo skromnih 5$, park se razprostira na velikem ozemlju ob pacifiški obali, hodiš lahko naokoli ves dan ali pa se držiš vzorčno urejene učne steze, ki spet ponuja več variacij, odvisno od časa, ki ti je na razpolago.

vhod v park

Jaz sem imela dve uri časa, glede na mojega prevoznika, ki ga kljub nori vožnji nikakor nisem želela zamuditi. Časa je bilo vseeno dovolj, da sem s potepanjem naokoli spoznala te lepotice, se jih dotikala in čutila neverjetno spokojnost gozda, ki je tu že tisočletja.

Redwoods

Redwoods ali Sequoia sempervirens, dejansko rastejo samo na tem območju na svetu in so v sorodu z gigantskimi sekvojami (sequoia-dendron giganteum), ki jih najdemo le v Sierra Nevadi. Slednje živijo še dlje, do 3.000 let, visoke so do 95 metrov in debelejše od Redwoods, ki sežejo do 115 metrov v višino.

115 metrska drevesa

Ne marajo mraza, vetra niti snega, potrebujejo ogromno sonca in še več vode. Tukaj uspevajo samo zato, ker je področje zelo znano po svoji pacifiški megli, iz katere se lahko ta ogromna drevesa napajajo. Tudi požar jim ne pride do živega zaradi izredno debelega lubja, je celo njihov zaveznik, ki očisti gozd, da lažje pridejo do potrebnih mineralov. Pri preseku debla je točno videti temne lise, ki so posledice preživetih požarov.

1.000 letne sledi

Samo 10% rastlin vzklije iz semen, ker so pogoji za kalitev izjemno težki.

storži s semeni in rdeči les dreves

Se pa zato razmnožujejo z delitvijo, kloniranjem okoli matičnega drevesa in tako ustvarjajo takoimenovane "family circle" skupine. Tretji način pa so nekakšni izrastki po deblu (burls), ki prevzamejo vlogo rasti, če se materi zgodi kaj nepredvidljivega.

rast v družinskem krogu

Bilo je božansko lepo, hoja med temi drevesi, ki te objemajo s svojo toploto, je edinstvena. Gozd me navdušuje doma in gozd me je navdušil enako močno tudi na drugem koncu sveta.

Lepo je.

Čemaž je ena tistih novo odkritih rastlin, ki sem jih spoznala na mojih potepanjih po gozdovih. Čudim se, da te skoraj čudežne rastline nismo množično posvojili že prej. Spomnim se, da sem liste vedno zamenjevala za liste šmarnic in še dobro, da jih nisem uporabljala v kuhariji. Slednje so menda strupene.

Takole sva lansko lansko leto na velikonočnem pohodu na Veliko planino prvič nabirala posamezne liste na planini Kisovec:

Letos naju je čemaž že spremljal dobršen del poti našega Škofjeloškega trekinga, ko smo se podili po ozelenelih grapah.

V nedeljo pa smo se šli s tamaučkoma malo loviti po hribu in smo ponovno nabrali šopke čemaža ob poti na Primoža.

Tokrat sem se opogumila in pripravila super namaz, ki je hkrati zdravilo, življenjski eliksir in preganjalec vampirjev.

Čemaž, ročno nasekljan s keramičnim nožem, konzerviran s himalajsko soljo in eko olivnim oljem.

Se kdo povabi na prigrizek?

Ni vse zlato, kar se sveti in ni vse rožnato, kar lepo diši in še lepše cveti.

 žlezava nedotika

Da ni vse tako, kot je videti na prvi pogled sem se lahko sama že nekajkrat prepričala in  zdi se mi prav, da o tem več pišemo, saj sem prepričana, da se o tujerodnih rastlinah (in živalih) in posledicah njihove integracije v okolje, vse premalo govori.

Seveda vse napisano velja tudi zame, saj sem sama velika rastlinoljubka. To pomeni, da kamorkoli grem po svetu, mi je povsod tako všeč, da bi najraje prinesla delček tistega sveta kar s seboj. Pa podtikam vršičke in rastlinice tu in tam. Da so bile včasih državne meje in da čez mejo nismo smeli prenesti nobenih rastlin, se zavedam šele zdaj. Vsa ta leta tihotapljenja podtaknjencev v potovalkah pa, kakor da ne pripada meni, ampak neki drugi odraščajoči osebi.

Najbolj boleča zelena novica tega poletja mi je bila tista o onesnaženju Triglavskega jezera, ki so ga med drugimi vzroki povzročile tudi ribe. Ribe, ki tam zagotovo ne sodijo. Zlate ribice! Da je naseljevanje zlatih ribic v naravo bolj pogosto, kot si mislim, sem lahko videla tudi na Vitoveljski krožni poti, kjer so bile v težko dostopnem, majhnem jezeru sredi pobočja Trnovskega gozda v vodi velike zlate ribe.

Kaj pa lepo dišeče in še lepše cvetoče rastline, ki jih ravno v septembru videvamo v obilnih količinah povsod okoli nas? Predvsem smo do rastlin veliko bolj strpni in niti ne pomislimo, da lahko imajo enake učinke v naravi, kot zgoraj omenjene zlate ribice.

 kanadska rozga

Gre za rastlini, žlezavo nedotiko in kanadsko zlato rozgo, ki tvorita zelo goste trajne sestoje, v njih pa ne more uspevati nobena druga rastlinska vrsta. Z mest, kjer uspevajo sestoji kanadske zlate rozge je izrinjena vsa domorodna flora.

Prvotna domovina žlezave nedotike je Indija in zahodna Himalaja, rozga prihaja iz severne Amerike. Žlezava nedotika je skupaj z nekaterimi drugimi invazivkami povsem izrinila domorodno obrežno vegetacijo večine rek in potokov.

 ob potoku v Krtini

Od vseh teh rastlin pa me je že nekaj let najbolj strah japonskega dresnika, ki se pojavlja v takšnih ogromnih grmih. Največkrat ga vidim na obrežjih avtocest in opazujem, kako se, najverjetneje biologi, spopadajo z zatiranjem. Pravzaprav ne pomaga niti košnja, niti sežiganje, pokrivanje mladik s folijo, kemično zatiranje. Rezultat je vedno isti. Naslednje leto je grm še enkrat večji.

V Evropo so japonski dresnik zanesli leta 1823. Rastlino so začeli kultivirati v vrtovih in parkih kot okrasno rastlino in sicer iz potomcev rastline, ki so jo v 20. letih 19. stoletja iz Japonske uvozili Nizozemci. V naravi je bila ta vrsta v Evropi prvič zabeležena leta 1892. Sadili so ga tudi za utrjevanje brežin in preprečevanje erozije, pa tudi kot krmno oziroma medonosno rastlino.

Zelo uspešno se razmnožujejo na vegetativni način, saj se stebelni členki zlahka zakoreninijo, rastlina pa tvori tudi dolge podzemne korenike, s katerimi se lahko močno razraste. Iz koščkov korenike lahko poženejo mlade rastline. Ugotovljeno je bilo, da nova rastlina zraste iz samo pet gramov težkih koščkov korenike, ki pa lahko kasneje prodrejo skozi 5 cm debele plasti asfalta.

 japonski dresnik (wiki)

Japonski dresnik je uvrščen med 100 najbolj invazivnih rastlin sveta. Zlasti ob vodah Evrope in Severne Amerike tvori goste sestoje, ki izpodrivajo naravno rastje ter tako spreminjajo videz krajine in negativno vplivajo na biotsko pestrost. Podobno je tudi pri nas, kjer ta vrsta tvori sklenjene sestoje na številnih mestih ob Dravi, Savi, Savinji, Muri in drugih rekah ter potokih.

V razmislek in opozorilo; bodite previdni tako pri vnosu novih vrst, kot pri odstranjevanju invazivnih vrst. V vsakem primeru lahko naravi okoli nas povzročimo veliko težav. S spreminjanjem naravnega okolja pa sprožimo procese za katere nikoli ne bomo vedeli, kako se bo končali.

Več si lahko preberete v knjižici z naslovom: Tujerodne vrste - Ubežnice z vrtov

Že dolgo ne. Pravzaprav še nikoli nisem bila v tako dišeči družbi kot ravno danes.

Ciklame vrh Ciclja. Na milijone jih je.

Opojno dišeče, da sem nekaj časa kar ležala tam zgoraj in se opajala s tem čudovitim vonjem.

Takole se je nastavljala za njeno osebno mapo. Se prilizovala, oblizovala in nasploh kar se da očarljivo zavijala z očmi.

Le kaj počne ovca vrh Vršiča in kaj jaz počnem sredi tedna tam?

Po včerajšnjem dežju jih že ni več. Pridejo, se postavijo in odcvetijo.

 Nič ni večno, ravno zato tem bolj občudujemo vso to minljivo lepoto.