Kaj bi porekli na tale menu?

Vipavska juha (s kislim zeljem in fižolom).

Pišanec po grško,
   paradižnik z mozzarelo,
      mladi vršički špargljev in
         losos na posteljici iz rukole.

Za sladico:
   okusno grozdje, 
      pomaranče,
         kivi in 
            ananas.

Mineralna voda za žejo.

Cena: 3.80 eur.

Kje je napaka? Ni napaka, manjka samo podrobnost, da si tole lahko naberem v samopostrežni restavraciji, kakor lepo rečemo menzi.

Kolikor mi spomin seže, nisem bila nikoli navdušena nad prehranjevanjem v menzah. Tega občutka se še zdaj ne morem otresti, saj se mi zdijo kot neke množične hranilnice, ki ne dopuščajo nobene zasebnosti. Pravzaprav mi je bilo vedno nerodno, pa ne zato, ker bi vstopila, ampak zato, ker sem imela občutek, da me vsi gledajo kako sedim ali jem.

Ne vem, kaj se je spremenilo, vendar nekaj je v zraku. Zadnje čase prav pogosto tja zahajam in čedalje lažje mi je. Dobra družba zagotovo veliko pomeni, hkrati pa se vsak dan bolj požvižgam na mnenje okolice in končno uživam, tudi samo v hrani.

Malce odraščanja, kajne?