Pa smo ga dočakali. Največ veselja je naredil tamaučku, ki je takoj, ko se je zdanilo že stal na oknu in me budil. Jaz sem pa takrat komaj zaspala (nazaj). Zame se je jutro začelo že pol štirih, ko sem ravno tako gledala skozi okno in ugibala, ali bo šlo ali ne. Zunaj je bilo 15-20 cm sveže zapadlega snega, mene pa je čakala vožnja v mesto. Tadeja je morala biti ob petih že pred šolo, kjer so se družno odpravili na Dunaj. Žal mi je bilo, da se nismo prej domislili, da bi jo pobrali nekje ob avtocesti. Lahko bi jo peljala samo do Lukovice, tako pa je bilo treba ven, kidat in gret avto, ter si vzeti vsaj uro časa za vožnjo. Še sreča, da imamo tole Vitaro. Zmore vse, Vitara je zakon.

Popoldan sem opravila še z zimskim tekom do Vira. Kljub temperaturi 0,6 C, danes nisem čutila nobenega mraza. Le družbe mi je manjkalo.