Imel je veliko, skoraj vse. Naš rejenec, Pero po imenu.

Imel je svojo blazino in prostor pred kaminom,

imel je svoji skodelici in dobro hrano,

imel je šest parov rok, ki so ga božale in čohale do onemoglosti.

Imel je tudi svoj mačji kristalni pesek, dišeč in neuporabljen.

Še vedno pa je vaški maček. In ko sem danes (ponovno) stopila v smrdečo kašo, se je mačja zgodba končala.

Žal mi je, dragi muc, vendar hotelskega ugodja ne boste več deležni.
Oglasite se po kakšen obrok hrane, sicer pa bo pomlad kmalu tu in crtljamo se ponovno zunaj, na terasi.