Zdi se, da mi prekomerno dogajanje ne daje veliko tem za pisanje bloga, ravno nasprotno. Planiran vikend na morju, bolniška, treking, taborniki, fundacija Tarasa, odpovedi, nabave, študentka, zaključevanje ocen, nova služba, projekti, geoStik, torkova rekreacija, ... Kaj torej je tema za blog? Ko pa že vse instantno pošljem v sliki na FB, tam je tema vidna kakšno uro in to je to! Pa vendar...

Na FB ne morem pisati o neprimernem odnosu osebja do opite žene v dispanzerju. O dogodku, kjer smo se popolnoma pasivno držali vsak zase, morda se celo zgražali nad dogajanjem in za kazen ostali v neznanskem smradu, ki se je razširil čez čakalnico. Sestre in zdravnica pa so mirno zaklenile vrata, ker so zaključile z delavnikom in odšle domov. Kam je odšla ženska, ki se očitno ni zavedala sebe niti okolice, ne bom nikoli izvedela. Mene je strašansko pretresel odnos in popolnoma razčlovečenje družbe, ki sem mu bila priča, tudi sama enaka med enakimi. Na FB ni opcije Ni mi všeč, kajti meni Ni všeč marsikaj, pa sem tiho, prezrem, se ozrem stran in mine. Včasih.

So mi pa všeč moji novi čeveljci, predmet poželenja in nuja za vse planirane poti po hribih. Priporočani s strani Mareta, ki mu kar zaupam, da ve, kaj je dobro. Pa sva jih potem iskala pri zastopniku v Ilirski Bistrici, pa ni bilo moje številke, nazadnje sem jih našla in kupila v Kopru. Danes so prestali prvi krst in občutek varnosti pri hoji po skalah je fantastičen.

Smo bili na Zelenici, ki smo jo pri lanskem sestopu s Stola izpustili. Je manjkal košček mozaika in ravno danes je bil dan kot nalašč za takšen krajši družinski pohod. Napovedanemu dežju smo se uspeli izogniti, še enkrat pa smo spoznali prijaznost in ustrežljivost oskrbnice v koči pri izviru Završnice. Pa še zdaleč prepoceni nudi božanske zeliščne napitke. Obiščite jih, ne bo vam žal.

Bolniška prejšnji teden mi ni kaj dosti hasnila. Občutek bolečine pod rebri ne pojenja. Čeprav mi na prvi pogled ni nič hudega, celo v hrib lahko hodim, samo vsake toliko me nekaj zbada in ne pusti najbolje dihati. Kot vsak začetek poletja. Kar nekajkrat sem se že v tem letnem času ubadala s sličnimi težavami in končno sem pomislila tudi na alergijo. Kaj pa če le niso bile krive smotke, dežurni krivec za vse težave?

Po odgovor bo treba nazaj, v tisto čakalnico. Pa vendar nisem prepričana, če si ga res tako močno želim.

Kako je že bilo takrat, ko smo delili parking s protokolisti?

Tokrat je bilo bolj mirno, še več vode in delavnic je bilo, pa tudi zaprisega ni kar tako:

Pri svoji časti obljubljam,

da bom zvest domovini,

da bom sprejel Duhovno resničnost, jo razvijal

in živel v skladu s taborniškimi pravili.

Stela.

Kar naenkrat so že veliki.

Sem že bila kdaj v Muti? Pa v Vuzenici? Nisem. Pa bi šla kdaj naokrog po njihovih hribih, če ne bi organizirali Koroški treking? Zelo malo verjetno. Ko se bom naslednjič spraševala, kaj in čemu se peham po pobočjih, za katere prej še slišala nisem, naj se mi vsaj malo zdi prav in fino, da imam to možnost. Kar tako, iti nekam, kjer nikoli še nisem bila. In se kvalitetno zgubljat, kot se je udomačil izraz za naše beganje po gozdovih gor in dol, levo in desno.

To nedeljo je bilo naporno. Kontrolne točke so postavili na same vrhove hribov naokoli in nikakor ni šlo drugače, kot neprenehoma gor in dol, iz ene grape v drugo.

Vmes nas je lepo premočil še dež, ploha, ki je trajala kar dobro uro, je premočila vse, kar sem imela na sebi. Nekaj časa sem se poigravala z mislijo, da je tokrat konec z menoj, le nemočno sem držala ritem Aleša in Mareta, ki sta v dežju iskala prave odcepe. Včasih so bil bolj pravi, včasih manj. Vsekakor sem se odločila, da je tole moja zadnja ultra in da nimam kaj iskati na takšnih celodnevnih pohodih. Ker ne zmorem, nisem dovolj hitra, se grem kar nekaj...

Potem pa se je zjasnilo, sonček se je skoraj kazal, fantoma se je od vseh enakih stez že malo "sfržmagalo", meni pa se je vrnila volja do življenja in sem prevzela vlogo goniča. Pa smo zadnji del poti leteli in drveli in ujeli še časovnico, malo več kot osem ur smo porabili za približno 40 km in 2.000 višincev.

Kot zadnja ultra ekipa pa smo dobili prekrasno tolažilno nagrado -  knjigo s čudovitimi posnetki Alp. Povem vam, da se je splačalo biti zadnji :)) Se vidimo v Bovcu!

Še nekaj fotk.

Danes, 25. maja, na dan mladosti, so tokrat tekli naši najmlajši. Spomladanski kros na Viru 2010.

Lahko jim kar zavidamo za takšen tempo! Držali so ga celo pot (krog in pol).

Bavšica ni Bavščica, kot sem do nedavnega zapisovala, niti ni noben bav bav, kot sem se jo bala.
Je le prelepa dolinica, na koncu nje pa planinski dom, ki nas bo gostil še dvanajst poletnih dni.

Sprejemci so za nami, družba bo odlična, predmetnik pa tako poln, da ne bo časa za kakšen dolgčas.

Se vidimo!

Ta, pa prejšnji, pa tisti prejšnji mesec, pa januarja za moj rojstni dan, pa tja do decembra nazaj in še vsak vmes. Vsak torek šteje in kdo pravi, da si je moč zapomniti tedne samo po vikendih.

In včeraj je bil Torek.

Tako se dela.

Še en dan mi je ostal, en dan brez hotela, prost do večera, ko sem lahko odletela proti domu.

 Union Square

Po prvotnem planu bi se lahko mirno zasedela v parku ob kupu novih paperbackov in čakala na zgodnje večerno sonce, ko bi se morala od mesta poslovit. Saj sem poskusila, zdržala eno uro, pa nisem imela miru.

Twin Peaks.

Vsa leta od grozljive serije, ki jo nikoli nisem marala, ker jo tudi nikoli nisem zares razumela, sta mi Twin Peaks dvojčka povzročala nelagoden občutek. Čeprav nimata nobene povezave s serijo, razen imena. Pa vendar. Zakaj ne bi enkrat za vselej opravila še s tem?

Medtem ko je Aleš hodil in hodil na Primoža, sem jaz iz zadnje postaje vlaka hodila in hodila dokler nisem prišla na najvišji vrh sredi mesta.

Tukaj je fantastičen panoramski razgled na mostove, na center, na obalo in vse parke.

Šele doma so me opozorili, da na mojih fotkah ni ljudi. Pravzaprav res. Moje destinacije so bile tako čudovito samotne, kot, da nisem bila sredi milijonskega mesta, ampak očitno povsod iščem in najdem povsem samotne kotičke. Saj so bili obiskovalci tudi na hribu, tudi drugi so si ogledali razgled s pomočjo in razlago lokalnih vodičev, ki so jih nato strpali nazaj v kombi in lahkotno odpeljali v dolino. 

Jaz pa spet pot pod noge, saj teh dišav, cvetlic in podrobnosti vseh ljubkih hiš res ne bi doživela, če bi samo odbrzela mimo. Le od kje sem doma, se spet sprašujem?

 Grenlandija in ledeniki

Pot domov je bila dolga, zaradi bruhajočega vulkana še malo bolj, saj so let v zadnjem trenutku preusmerili nad Islandijo. Pa vendar sem bila še isti dan doma, kajti že naslednji dan pa je bilo letališče v Munchnu spet zaprto.

Tako je, doma sem in tu ostanem (do naslednjič).

Kdo se spomni imena filma, kjer je insert z ameriškimi vevericami? No, bolje rečeno, brez njih, oziroma s tistimi, ki jih niso kupili in so pristali na enem velikem kupu pločevine. Zadeva je smešno resna, še sedaj. Kajti počutim se približno tako, kot glavni akterji brez veverice.

Mesto se je po nekaj letih spremenilo, precej. Ali pa sem se jaz, kar je mnogo bolj verjetno, ker drugče se ne bi čudila, kaj vse me je včasih navduševalo.

Še vedno velja, da se v mestu počutim precej domače. Prav nobene težave nimam karkoli najti, vozim se z vsem mogočim javnim prevozom in včasih se mi zdi, ta sem povsod tukaj že zdavnaj bila.

Ugotavljam pa, da mesto sploh ni tako čisto, kot sem imela v spominu. Število brezdomcev, ki prenočujejo na ulicah ni zanemarljivo. Je pa res, da jim veliko ljudi nosi hrano, tako, da jo nekateri prav nemarno mečejo stran. Čeprav je ravno hrana tu neznansko draga. Še najboljše so zagotovo solate, v katerih najdem mešanico vseh sort zeli, še naše kislice so notri.

Še vedno pa sem alergična na njihovo čebulo. Preden ugriznem karkoli, moram prav preveriti, da ne skrivajo kaj vijoličnega, kajti po tistem vonju mi namreč takoj postane slabo. In to samo zaradi spomina na prejšnjo prigodo, ko sem se pobirala glede konzumacije ustrezne hrane še teden dni po tem, ko sem že bila doma.

klišejska podoba

Danes sem sedla na podzemno in jo mahnila do obale. Brez posebnega načrtovanja. Naletela sem na področje s povsem črno mivko, ki je tudi neverjetno drobna in sipka in se zažre v vsako poro. Tako imam sedaj črno mivko pod kožo. Na nogah imam še nekaj žuljavih posledic z zadnjega pohoda, no v vse tiste žepke sem sedaj natlačila črno mivko. Kakšna kombinacija!

Pacifik

Nori so na recikliranje. Obljubljali so, da bodo postali mesto brez PVC vrečk. Tega se držijo samo pri Wallgreenu, drugje pa se na to požvižgajo. Na TV reklami sem videla celo spot, ki ponuja določene "točke zvestobe" za zbrano embalažo, le te lahko potem vnovčijo v izbrani trgovini. Lahko pa tudi malo pretiravajo, tako kot tile na konferenci:

ločevanje?

Končno sem videla tudi otroke. Kar nekaj njih in to izven China towna. Pa vendar so bili vsi poševnooki. Yerba Buena Gardens je pravo zbirališče mamic z otroki. Dobro ime, kajne? Tako naj bi staroselci, le kdo so ti bili, imenovali San Francisco. Sedaj imajo dvojezično mesto. Poleg angleščine je vse še prevedeno v kitajščino ali korejščino, tega ne vem, Ravno tako so vsa obvestila na avtobusu v dveh jezikih.

Samo, da smo povezani! Zveni precej zano,kajne?

Delež aktivne starejše generacije je precej večji kot pri nas. Tak občutek dobiš, ko na konferenci zaman iščeš mladoletne lične hostese. Tukaj je vstop mlajšim od 18 let celo prepovedan, za red in usmerjanje pa skrbi cela armada "mlajših upokojencev". Zdi se, da jim je to kar stalna okupacija. Si kar predstavljam sebe v njihovih letih. No, ali pa tudi ne.

Drugače so pa so veverice v teh gozdovih naokoli ogromne. So tudi izjemno zgovorne, da se ti kar smeji ko jih poslušaš, saj nergajo in se kregajo na vse, ki se jim znajdejo na njihovi poti. Jaz se jim bom skušala v nadaljevanju raje ogniti, čeprav, potem ne bo več tako znaimivo.