Pirhi

Morda en dan zamujamo, zato pa smo tem bolj z žarom voskali in barvali velikonočna jajca in jedli prvo letošnjo kokosovo potico. Njami.

Čisto pravi dan za počitek, po pestrem včerajšnjem dogajanju. Se lahko pohvalim, da danes nimam prav nobenih bolečin v mišicah, še žulj je bil en sam, skorajda ne omembe vreden. To je pa že napredek.

 

Tags:

treking

Po domačih krajih

O nerazumni razdrobljenosti naših upravnih enot priča tudi podatek, da sva zadnjič prehodila ozemlja kar šestih občin v nekaj urah.

Začela sva doma, v Krtini, ki sodi pod občino Domžale. Zunaj je padal rahel dež in gledala sva v nebo ter se odločala ali naj raje obrneva kar nazaj.
Prvi vzpon na Murovico naju je že ponesel v občino Dol pri Ljubljani.
Naslednji vrh je Cicelj, ki si ga lasti občina Moravče. Tu se je že pokazal sonček, ki naju je nato spremljal dobršen del poti.
Prvič sva bila tudi peš v Zg. Slivni in Vačah, ki sta že v občini Litija.
Spust do Kandrš in vzpon na Vrh pri Mlinšah naju je zanesel v občino Zagorje ob Savi.
Sledil je moker povratek čez Limbarsko goro v občini Moravče, kjer naju je ujela ploha do Gradiškega jezera, ki je že v občini Lukovica.
Nazaj domov sva spet hodila v soncu do občine Domžale.

Ker je bil delovni četrtek, sva na poti srečala izredno malo ljudi, sva pa zato slišala toliko več ptičjega petja. V nekem trenutku, ko je bilo petje res najbolj intenzivno, sem pomislila, da nekateri prodajajo CD-je s posnetimi glasovi. Ampak še tako dodelana različica ne more zajeti te simfonije, ki sva jo bila deležna ob vsem tistem pomladnem cvetju, zvončkih in vijolicah.  Že to bi bil zadosten razlog, da sva se odpravila ven na potep. Tu in tam sva srečala kakšnega sprehajalca s psom in pa nekaj ljudi, ki so začenjali z delom na polju.



Nihče od nas ni bil kaj zelo gostobeseden, zato naju je tem bolj presenetila malce razmršena ženica, kateri se je že na daleč videlo, da ji delo ne predstavlja velikega užitka. Ta naju je nekaj časa opazovala, nato pa ogovorila. Pravi, da bi bilo bolje, ko bi šla grabit travnik, kot pa da takole špancirava. Le kako, da imava čas za španciranje, ko pa je toliko dela za postorit?!

Potem sva nekje sredi Slivne vprašala mlajšo žensko, ki je nabirala regrat pred svojo hišo, za pot. Pokazala sva ji zemljevid kraja, ker naju je zanimalo, kje točno sva. Domačinka je gledala v zemljevid, pa naju in spet na cesto in pravzaprav ni znala niti pokazati niti povedati kje se tisti trenutek nahajamo. Zato sva kar po občutku zavila v desno in se po kakšnem kilometru ali dveh znašla v Vačah, na drugi strani hriba, kamor sva bila namenjena.

Nazadnje sva razočarala točajko na najinem edinem gostilniškem postanku, ker sva si vzela čas samo za čaj in kavo, hrano pa sva pojedla med potjo v obliki energijskih tablic. Seveda hrane nisva naročila v gostilni, saj je ne bi mogla pojesti, če pa že, pa poti ne bi zmogla nadaljevati s polnim želodcem. Pa nama potoži lastnica, da ne razumemo, koliko prispevkov mora plačevati zato, da dnevno iztrži največ 10€. Ko je pa včasih bilo drugače in je vsaj še kdo za kakšno klobaso povprašal. Ja, časi se spreminjajo, povpraševanje pa tudi. Nekaj bo treba spremeniti.

No, ta dan očitno ni bil namenjen druženju. Kljub potrditvi, ob dogovorjeni uri nobenega »prijatelja« ni bilo na placu v Ljubljani.  Zato sva spila svojo kavo in počasi odšla nazaj proti domu. Čeprav bi lahko bil zaključek dneva tudi drugačen, je bila mera doživetij za ta dan polna. Pravzaprav je bil dan v vsakem pogledu več kot zadovoljiv.

album

Tags:

treking

Boreal preslikači

Navodilo za izoblikovanje tega res fantastičnega vzorčka na vaši koži je enostaven!

Vzemi res dobre treking čevlje in malce pretanke nogavice, po možnosti nabavljene za točno takšne pohodniške dejavnosti.

Dodaj  46 km ali 9 ur in pol pojanja po okoliških hribih in dobil boš tole:

Čudovit diagonalni vzorec zrnatega videza se bo odtisnil v nepozabnih odtenkih novih žuljev na tvojem podplatu. Za popestritev bodo glavne mehurčkaste točke še na vsakem prstu posebej.

Čestitam k uspehu!

Tags:

MKM 2010

Pravzaprav bi bilo škoda, da ne bi prav nič napisla, da sem tudi sama tekla v Sežani na MKM2010 .

Končno je bil to prvi tekmovalni tek, kjer nisem trpela. Če pomislim na Nočno desetko, pa ljubljanski maraton, kjer sem se neštetokrat zalotila ob grdih mislih v stilu "Pa kaj hudirja mi je tega treba? Nikoli več na tekmovanje!", je bil tokratni, samo 8km dolg tek prava osvežitev. Morda, res morda, pa le grem še kdaj.

Resda sem si vzela čas še za fotkanje, ustavljane za preoblačenje, bilo mi je namreč neznansko vroče in sem nazaj kljub dežju pretekla v kratkih rokavih, dvojnih hlač pa le nisem mogla sleči. Vsekakor odslej raje malo premalo kot malo preveč, kar se oblačil tiče. Dosežen čas pa je bil čisto temu primeren, turistični, 52 min.

So nam pa v Orleku pripravili tak lep sprejem. Hvala vsem, ki so v tistem mokrem prščastem dopoldnevu stali zunaj in nam igrali.

Meni, ki ponavadi bežim od vsakih ceremonij, se mi je tokrat zdelo vse tako zelo lepo in uglašeno. Mi vsi skupaj z vseh vetrov tukaj sredi vasi* in pa domačini, ki so vzeli ta dogodek za svojega in nas bodrili.

Takšne prireditve so res prave in sem prav vesela, da sem lahko del tega.

* V sosednji vasi Trebče se je davno nazaj rodila Leandrova bis bis nona

Tags:

Radar, kam meriš?

Včeraj sem med vožnjo domov poslušala radio in obvestila in se čudila sebi in ostalim. Zakaj?  Ker si že leta ne morem prav predstavljati obvestila o radarskih kontrolah na cestah.

Zakaj samo jaz ne razumem besedne zveze, kot je "Radar meri proti Ljubljani"? Ali meri tiste, ki gredo v Ljubljano ali tiste, ki se vračajo iz Ljubljane?

Takole se pripeljem domov iz Ljubljane do Krtine. Kam meri radar? Proti Krtini ali proti Ljubljani? Zame meri proti Ljubljani, ampak ali tako razmišljajo tudi tisti, ki obvestila posredujejo prek radia?

 več o fotki

Včeraj bi najraje obrnila in šla na Dolenjsko cesto pogledat, kam je radar obrnjen, žal pa se mi je mudilo v šolo. Naj mi nekdo razloži, lepo prosim!

Tags:

vsakdanjik

PST

Nekateri so bili presenečeni, ko so me zagledali na štartu. V kratkih hlačah sredi snega. Ob mrzlem koseškem bajerju. Nekateri pa razočarani. Nekaterim sem bila za tolažbo in izhod v sili. Vsaj enega pa je skrbelo zame. (Pravi, da ga ni prav nič.) Nihče pa me ni prav resno jemal. Sicer pa je itak imel vsak s sabo dovolj dela, da se mu ni bilo potrebno ukvarjati še z mano.

Rado je skrbel za nas, pa hodil malo naprej, pa malo nazaj, pa malo vstran, ko smo se mu zgubljali na poti. Ampak, resno, brez teh izdatnih fotonavodil, jaz sama ne bi našla tam po Verovškovi.

 drsalnica čez Golovec in Rado, ki je prišel po dekleta

Letos sem že pretekla čez dvajset kilometrov. Vsak dan nekaj. Tole pa je bil predviden tek na 34 kilometrov, po Poti spomina in tovarištva. Podhodili in prečili smo vse štiri železniške smeri iz Ljubljane, začeli in zaključili pa v Kosezah. Najprej je bilo vse pomrznjeno in blata sploh opazili nismo. Tam nekje pri Murglah se je začelo vse lepiti na podplate in zven naših korakov je dobil cmokajoč prizvok. Dokler nismo prišli do Golovca in Tatjane, ki nas je čakala z vodo in bananami. Naprej pa led in sneg. Navzgor je drselo, navzdol pa še bolj. Zame je bil tisto končno znan teren in hoja navbreg in tek navzdol sta bila prava popestritev teka, ki je sledil v nadaljevanju. Do Fužin je šlo, tam pa nas je Karin iz zalog v avtu pogostila s piškoti pa drugimi dobrotami in meni se je vse skupaj prav luštno nabralo v želodcu namesto kje drugje. In začela sem zaostajati in skupina je tekla čedalje hitreje in Jasna je na kolesu solidarno vrtela pedale poleg mene in poslušala mojo sopihajočo gmoto, ki je skušala ujeti korak z ostalimi. Takrat, na tistem ravnem dolgem klancu mi je bilo jasno, da sem dosegla svojo tekaško mejo. Pravzaprav se je nabralo ravno za 21 kilometrov poti in tukaj se je moj tek končal.

 Ljubljanski projekt - Stadion Stožice

Prav nič me ni skrbelo nadaljevanje. Bila sem pripravljena na hojo in v nahrbtniku sem imela vse potrebno. Pomahali smo v pozdrav in hajd peš za njimi. Pa sem jih kaj kmalu prvič ujela na naslednji postaji pri Žalah. V nadaljevanju sem lahko v miru uživala ob razgledih na sama gradbišča okoli proge. Nato pa sem čez pet kilometrov dohitela Aleša, ki ga je skrčilo. Še malo in do konca sva s hitro hojo prišla nekje pol ure za ostalimi.

 Na cilju, uspela sva!

Potem so bile pa kremšnite, pa sokci pa kavice, pa dobrotice, zvečer pa po stopnicah ni šlo najbolje. Pa je nov dan in danes se mi zdi, da bi bila neznanska škoda, da tega ne bi doživela. Luštno se je malo matrat in potem se čudit, kaj vse zmoreš.

Na zdravje in vse najboljše Wega, pa naslednje leto spet!

Tags:

Selitev

Vedno se začne povsem nedolžno. En sam premik enega kosa pohištva. Saj bi lahko vedeli, da ne bo ostalo samo pri mizi. Kajti dve mizi v dnevni sobi sta res preveč. Ena mora ven, saj drugače ni dovolj prostora, ko se vsi nabašemo v dnevno.

Preblisk in selitev se prične. Dva dni čiščenja in premikanja ter urejanja taužent knjig je za mano, da sem si izborila svoj kotiček. 

Spet imam sobico. Končno na svojem!

Tags:

vsakdanjik

Gorniški večer

Danes sem bila prvič na Gorniškem večeru, ki se pod okriljem Planinskega društva Domžale odvijajo že več kot desetletje. Gre za vsakoletni cikel štirih do petih pogovornih večerov z različnimi gosti, ki poslušalcem in gledalcem v Knjižnici Domžale odkrivajo svoj svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o gorah in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Pogovore pripravlja in vodi mag. Borut Peršolja, ki je tudi predstavil prvo letošnjo temo Gore so oblika.

Kot poklicni geograf nam je pogled na gore predstavil s svojega zornega kota in priznam, da je dobra ura predavanja ob obilici slikovnega gradiva minila vse preveč hitro. 

Nekaj meni zanimivih podatkov s predavanja:

- v Sloveniji je 40% alpskega sveta, kamor sodijo tudi Ljubljanska in del Celjske kotline.
- Četrtino hribovitega sveta predstavlja posavsko hribovje.
- Za hojo v hribe raje beležimo relativno nadmorsko višino, ki nam dejansko pove razliko med dnom in vrhom. Kljub priljubljenosti vzpona na Triglav predstavlja razdalja med domom v Kamniški Bistrici in vrhom Grintovca večjo relativno višino.
- Dno Logarske doline je 400m višje od Kamniške Bistrice. Le kdo ima bližje na Kamniško sedlo?

O kamninah
- v Sloveniji imamo največ sedimentnih kamnin, čeprav je na Zemlji večina magmatskih kamnin.
- Pri nas je pokrit z magmatskimi kamninami samo Smrekovec, z značilnimi blago zavitimi pobočji.
- Vulkansko kamnino sredi belega apnenca najdemo še v bližini Rdečega roba.
- Marmor je apnenec, ki je pod močnimi pritiski kristaliziral.
- Sprijeti kamnini iz grušča rečemo tudi konglomerat.
- Sedimentni apnenec se nalaga v morju v horizontalnih plasteh. (Na fotki vidimo te plasti postavljene precej vertikalno.)
- Velika Baba je iz dolomita.
- Čeprav si kamnine ponavadi sledijo tako, da je najstarejšna na dnu in nanjo sedajo mlajše, je vrh Triglava iz najstarejše kamnine, ki leži na mlajši kamnini (Kredarica).

O erozijah
- ničelne meje v Sloveniji ni več, včasih je bila na približno 2.500 mnv.
- Lepo je vidna vetrna erozija na Veliki planini.
- Utrjena planšarska pot na Veliki planini je 15 cm višja od okoliških pašnikov, ki so se s stoletji posedali. Izračun v razliki se ujema z najdbami, ki dokazujejo, daje bila Velika Planina poseljena že pred 3.000 leti!

O ledenikih
- edina naša ledenika sta nastala med 14. in poznim 19. stoletjem, v mali ledeni dobi.
- Ledenik pod Skuto je velik 1 ha in debeline 20m, ledenik pod Triglavom je pol manjši in meri 9m.
- Ostanke ledenika vidimo na razbrazdanih tleh na Kriških podih ali pod Krnom, kjer so do tisoč metrov globoka brezna.

Tags:

01 hribi | PZS