Res sem želela videti sekvoje. Drevesa, ki dosežejo starost tudi do 2.000 let in so najvišji živi organizmi na svetu.

sekvoje so iglavci

V neposredni bližini San Francisca je Nacionalni park Muir Woods, kjer lahko občudujemo ta veličastna drevesa. Seveda je ta neposredna bližina precej relativna. Za peš - morda en dan hoda, na srečo pa mi je uspelo iz Sausalita najti kombi prevoz do gozda, kajti takrat se je avantura šele pričela. Izkazalo se je (kar iz zemljevida seveda ni bilo vidno), da je kanjon z drevesi dostopen po 40 minutni vožnji po precej strmi, zelo ozki in predvsem zelo zelo ovinkasti cesti, primerljivi dostopu na naš Vršič. Žal mi med vožnjo rado postane slabo, tokratna slabost traja sedaj že drugi dan.

neprestano sekanje ovinkov

Za vstop v park zaračunavajo skromnih 5$, park se razprostira na velikem ozemlju ob pacifiški obali, hodiš lahko naokoli ves dan ali pa se držiš vzorčno urejene učne steze, ki spet ponuja več variacij, odvisno od časa, ki ti je na razpolago.

vhod v park

Jaz sem imela dve uri časa, glede na mojega prevoznika, ki ga kljub nori vožnji nikakor nisem želela zamuditi. Časa je bilo vseeno dovolj, da sem s potepanjem naokoli spoznala te lepotice, se jih dotikala in čutila neverjetno spokojnost gozda, ki je tu že tisočletja.

Redwoods

Redwoods ali Sequoia sempervirens, dejansko rastejo samo na tem območju na svetu in so v sorodu z gigantskimi sekvojami (sequoia-dendron giganteum), ki jih najdemo le v Sierra Nevadi. Slednje živijo še dlje, do 3.000 let, visoke so do 95 metrov in debelejše od Redwoods, ki sežejo do 115 metrov v višino.

115 metrska drevesa

Ne marajo mraza, vetra niti snega, potrebujejo ogromno sonca in še več vode. Tukaj uspevajo samo zato, ker je področje zelo znano po svoji pacifiški megli, iz katere se lahko ta ogromna drevesa napajajo. Tudi požar jim ne pride do živega zaradi izredno debelega lubja, je celo njihov zaveznik, ki očisti gozd, da lažje pridejo do potrebnih mineralov. Pri preseku debla je točno videti temne lise, ki so posledice preživetih požarov.

1.000 letne sledi

Samo 10% rastlin vzklije iz semen, ker so pogoji za kalitev izjemno težki.

storži s semeni in rdeči les dreves

Se pa zato razmnožujejo z delitvijo, kloniranjem okoli matičnega drevesa in tako ustvarjajo takoimenovane "family circle" skupine. Tretji način pa so nekakšni izrastki po deblu (burls), ki prevzamejo vlogo rasti, če se materi zgodi kaj nepredvidljivega.

rast v družinskem krogu

Bilo je božansko lepo, hoja med temi drevesi, ki te objemajo s svojo toploto, je edinstvena. Gozd me navdušuje doma in gozd me je navdušil enako močno tudi na drugem koncu sveta.

Lepo je.

Zaradi Jet laga se zbujam natanko ob 4h zjutraj po lokalnem času. Sledi gledanje televizije in njihovih novic. Če ne bi bilo avtobombe v NY, ne vem o čem bi sploh poročali. Tole vrtijo že tretji dan vseh 24 ur , venomer eno in isto. O izlitju nafte v Mehiškem zalivu, ali pa o ognjeniku Eyjafjallajökull, ki sta mnogo bolj usodna, pa seveda ničesar. Še dobro, da si lahko sama skuham kavo, saj se spodaj bife odpre šele pol šestih. Takrat se zdani in jaz sem že zunaj, opremljena z vsem potrebnim za "walk around". Danes je na vrsti Golden Gate Bridge, ki me počaka ves ožarjen z jutranjim soncem.

Most prehodim v slabe pol ure, ves čas moram paziti na kolesarje, ki prav dirjajo tukaj naokoli. Zagotovo je tole eden lepših mostov na svetu in je tako ogromen, da ima med drugim stalno skupino, ki skrbi za njegovo vzdrževanje - barvanje. Barvajo ga neprestano, saj, ko zaključijo z delom, lahko začejo znova...

Na drugi strani pa je nov svet in nikakor mi ni bilo, a se ustavim ali obrnem. Šla sem dalje in uživala v čedalje močnejšem vonju mediterana. Vse cveti, je toplo in diši, kot pri nas na morju. Po nekaj kilometrih sem prišla do Sausalita, mesteca, ki se spogleduje z italijanskim šarmom, kjer ponujajo toskansko kuhinjo in strežejo originalni kapučino.

Je pravo mesto umetnikov in hkrati mondeno letovišče.

Kar nekaj hišic na vodi je lepo obnovljenih, večina ostalih hiš pa je nasprotno na zelo strmem pobočju z razgledom na oddaljeni SF.  Sama sem se namenila v naslednji Nacionalni park - Muir Woods, pot do tja pa ni tako enostavna. Skorajda bi že preklicala včerajšnjo trditev, kako tukaj vse zapakirajo in prodajo. Tile se za turiste prav nič ne zmenijo in imajo ob ponedeljkih edini turistični center v mestu lepo zaprt. Pa tudi sicer je odprt samo tri ure dnevno.

Nato mi uspe, še vedno peš (!), najti naslednji Visitor center, kjer pa spet nisem na pravem naslovu. Gre za U.S. Army Corps. Hm!

Že skoraj obupam in sedem na avtobusno postajo za povratek v SF. Avtobusa ni bilo od nikoder, pa hodim še malo naokrog, dokler ne zagledam dobro skrite table, kjer ponujajo "mojo" destinacijo. Vozovnico nato kupim v sosednji trgovini, še vedno pa mi ni jasno, zakaj tako skrivoma. Očitno delajo na črno ali pa imajo radovednih tujcev enostavno zadosti.

O tisočletnih sekvojah pa naslednjič...

Pri mojem prvem obisku San Francisca, 2007, sem se iz same navdušenosti nad mestom, obisku The Rock-a raje izognila. Ker sem vedela, da me ogled zapora ne more pustiti ravnodušne in imela sem še kako prav.

 pogled na otok

Tokrat me je radovednost le premagala, navsezadnje je Alcatraz ena najbolj obiskana turistična destinacija s katero domačini prav lepo služijo. No, služijo tudi drugje, saj znajo in zaračunajo takoreč vse, kar vidiš in se dotakneš. Če pomislim na vse naravne lepote naše dežele, me kar stisne. Resnično upam, da ne bodo nikoli takole (raz)prodajani, kot je ta svet tukaj.

Na Alcatrazu je bil v času zlate mrzlice, 1853, postavljen tudi prvi svetilnik na pacifiški obali.

The Rock

Otok je služil kot federalni zapor od leta 1933 do 1963 in na njem se je zvrstilo okoli 1.500 kaznjencev.

Stražni stolp

Slovel je kot eden najstrožjih zaporov, vsekakor pa je bil znan po tem, da uradno nikomur ni uspelo pobegniti z otoka, čeprav je tako blizu, da se na otok sliši glasba ali drugi zvoki iz obale.

Celica

Velikost celic je bila minimalna. Najhuje je bilo v D bloku, kjer so bile celice namenjene izolaciji, zraven pa so bile prave temnice, imjenovane "the hole". V teh prostorih je še danes čutiti vso grozo, prostor sem zapustila z zelo nelagodnim občutkom.

Vodni stolp

Prav nič pa mi ni bila doslej znana še ena zgodba tega otoka. Zgodba o Indijancih in njihovem zavzetju otoka leta 1969. Skupina indijanskih študentov je zavzela otok za skoraj dve leti, kjer so na miren način opozorjali na krivično politiko do staroselcev. Dosegli so, da so ZDA 1970 prenehale s prisilnimi selitvami Indijancev v rezervate. Akcija zavzetja in vztrajanja na otoku brez vode in elektrike je uspela tudi zato, ker so indijance oskrbovali meščani in jim tako nudili podporo pri njihovih prizadevanjih.

Bolj od vsega pa me je pritegnila zunanjost, otok je namreč od 1993 zqščiten in urejen kot Nacionalni park. Tu gnezdi ogromno ptic, od tu tudi njegovo ime -otok albatrosov.

Nekajurni sprehod po solinah nam je na praznični dan razkril svet solin in solinarstva v Sečovljah. Kako bi sicer izvedeli, kaj je to slanuša in kaj je poloj ter polojnik?

Slanuše so značilne rastline na slanih tleh v solinah, ki imajo večinoma olesenele liste in steblo, saj trpijo sušo, ker jim sladka voda ni dostopna.

Na Sečoveljskih solinah je bilo doslej ugotovljenih že prek 270 vrst ptic. Polojnik je tipična solinska ptica. Pojavlja se na obalnih močvirjih od Portugalske do Grčije. Na Sečoveljskih solinah (in s tem tudi v Sloveniji) je prvič gnezdil leta 1990, od takrat pa je na tem edinem rednem gnezdišču pri nas populacija narasla na več kot 50 parov. Na solinah je od aprila do septembra. Polojnik ima med vsemi evropskimi pticami najdaljše noge glede na trup. To okoli 40 cm veliko ptico bele barve s črnim hrbtom in z dolgimi rdečimi nogami ter dolgim, ravnim kljunom ne moremo zamenjati z nobeno drugo vrsto. Leti ponavadi nizko nad vodo z rahlo "visečimi" nogami. Hrani se najraje v do 20 cm globoki vodi solnih polj.

Glavna sladkovodna žila je reka Dragonja, ki se po nekaj 10-kilometrskem toku v Sečoveljskih solinah izliva v morje.

Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo.

Ob širših kanalih so raztresene nekdanje solinske hiše, ki s svojo značilno podobo sooblikujejo edinstvenost solinske krajine.

Plitvi solinski bazeni, opuščeni manjši in večji kanali, so zanimiv življenjski prostor, ki mu pravimo slana mlaka. Naravna slana mlaka se vzdržuje po zaslugi plime, večji del slanih mlak v solinskem sistemu pa vzdržuje človek s svojo dejavnostjo.



Soline kot celota so izjemnega pomena – kot kulturna krajina s posebnim tipom poselitve.

Premično kulturno dediščino starih Piranskih solin ohranja, varuje in prikazuje Muzej solinarstva ob kanalu Giassi. V okviru muzejske dejavnosti se še prideluje sol na način, ki izvira iz 14. stoletja.

Na Leri (še danes "aktivnem" območju) pa so solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhlapevanje).

Piranska sol z geografskim poreklom je nemleta, nerefinirana, bogata z minerali morja ter izrednega okusa, ki ga dopolnjuje v kristalih ujeta matična voda. V povprečju je mineralna sestava piranske soli z geografskim poreklom bogatejša glede na rafinirane morske soli in je ustrezna za vse vrste prehrane. Namenjena je ljudem, ki cenijo tradicijo in prisegajo na naravno prehranjevanje. Sodobna kulinarika se vse bolj vrača k prvinski obliki soli – naravnim kristalom - obliki, ki je stara toliko kot pridelava soli. Poda se jedem, pri katerih priprava ne vpliva na izvirni okus, ampak mu doda pridih območja od koder prihaja.

Besedilo: www.soline.si

Sobota je prišla prej, kot sem bila pripravljena. Teden dni prej in teden, dva vnaprej, sem razprodana. Pravzaprav je bil sam dan za treking še najbolj miren od vseh. Imela sem dovolj časa za urejanje misli in umirjanje svojih idej. Sama hoja mi res ne dela težav in ker smo pot v večini prehodili, je bilo dovolj časa za fotkanje, klepetanje in dihanje z Belo krajino.

 steljnik

Da bo pot dolga smo vedeli že dan prej, ko je bila objavljena trasa s 14 kontrolnimi točkami. Še dobro, da sem našla dokaj dober zemljevid Bele krajine in si tako že doma vsaj približno predstavljala pot v celoti. Prebrala in poiskala sem še nekaj gradiva o cerkvah in mimogrede še odgovorila na nagradno vprašanje organizatorja. Lepote in običaje Bele krajine je namreč opisal že pred dobrimi 100 leti Ivan Šašelj, duhovnik v Beli krajini, v njegovih knjigah Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada.

 domačija

Štartali smo ob devetih dopoldan, na cilj pa smo prišli skoraj pol devetih zvečer! Hodili smo torej več  kot 11 ur in naredili celih 55 kilometrov. Sliši se prav neverjetno. Seveda bomo med rezultati ponovno povsem na repu, vendar nam rezultat prav nič ne zmanjšuje doživetja. Morda ravno obratno. 

Z Markom in Alešem smo se strinjali, da je mehka podoba krajine očarljiva in predvsem zelo vabljiva. Kako zelo nas je vabil divji svet, lahko vidimo tudi iz GPS sledi. Več ali manj smo si utirali pot po brezpotju, ustrašili se nismo niti vrtač, ki so se neprestano postavljale pred nami. Morda smo katero res obhodili, večino njih pa osvojili. In če smo padali v vrtače, nas tudi griči niso pustili ravnodušne. Osvojiti je bilo treba vsak vrh, kot da bi od tam lahko bolje videli, kje je naš cilj. Ne, razgleda v Beli krajini ne boste našli, najdete pa lahko kakšno kačo med nogami.

 kobranka

Meni je treking všeč. Ker se rada potepam in se takole lahko podim po doslej neznanih krajih. Všeč mi je, ker zmorem. Čeprav daleč zadaj za tekači, vendar z dovolj vztrajnosti, da kljub žuljem pridem do cilja. Še vedno namreč nisem našla idealne obutve, saj sem bila tokrat že v tretji različici obutve, pa je rezultat še vedno enak. Žuljast. Torej mi ne preostane drugega, kot da preizkušam še naprej.

Evo nas. Na toplem nas je počakala nagradna belokrajska pogača za pravilen odgovor.

In verjamite, da smo jo pohrustali do zadnje drobtine. Z veseljem in užitkom.

Podrobneje pa seveda pri Alešu!

Zadeve se počasi umirjajo.

Študentska izmenjava se je iztekla. Naš Nizozemec je na poti domov. Konec nočne taxi službe.
Tamauček se že skoraj neovirano giblje, še nekaj dni, pa gredo šivi ven. Hura.
Vsi otroci so doma, kajti začele so se počitnice. Spet. No, doma bodo samo danes, potem pa...huh.
Avto je popravljen. Kajjetegatrebabilo?
Letališča so odprta, morda naslednji teden le odletim v tople kraje. Držim pesti.
Učim se Wordpressa. Zna priti prav.
Pri košnji trave me je pičila tista stvar. Uho imam kot mala slonica.
Danes je treking v Beli krajini. Imam nov zemljevid in nič treme. Čudno.

Čemaž je ena tistih novo odkritih rastlin, ki sem jih spoznala na mojih potepanjih po gozdovih. Čudim se, da te skoraj čudežne rastline nismo množično posvojili že prej. Spomnim se, da sem liste vedno zamenjevala za liste šmarnic in še dobro, da jih nisem uporabljala v kuhariji. Slednje so menda strupene.

Takole sva lansko lansko leto na velikonočnem pohodu na Veliko planino prvič nabirala posamezne liste na planini Kisovec:

Letos naju je čemaž že spremljal dobršen del poti našega Škofjeloškega trekinga, ko smo se podili po ozelenelih grapah.

V nedeljo pa smo se šli s tamaučkoma malo loviti po hribu in smo ponovno nabrali šopke čemaža ob poti na Primoža.

Tokrat sem se opogumila in pripravila super namaz, ki je hkrati zdravilo, življenjski eliksir in preganjalec vampirjev.

Čemaž, ročno nasekljan s keramičnim nožem, konzerviran s himalajsko soljo in eko olivnim oljem.

Se kdo povabi na prigrizek?