Saj ni kaj veliko dodati. Danes nam pot na Grintovec pač ni bila namenjena, s tem sem se morala tudi sama sprijazniti. So pa bili fantje, s katerimi sem danes krenila v hribe že kar malo jezni name, saj sem trmoglavila in se kujala pol poti. Čemu vendar? Ker se nismo podali na predvideno pot, ampak smo se znašli nenačrtovano na Veliki planini.

Vstajanje ob 4h, kavica in zadnje priprave nahrbtnikov. Pol petih zbudim še Mitja, ob petih pobiramo Jureta in že smo na poti proti temni kotlini, kjer se ob svitu ob pol šestih grozeče valijo temni oblaki nad Kamniško Bistrico. Višje se sploh ne vidi, vse je temno sivo. Nevihte so bile napovedane šele v popoldanskem času. Zjutraj bi moralo biti lepo. Prej kot bi krenili na pot, lepše vreme smo pričakovali. Ob osmih bi moral biti vrh še prav lepo v soncu. Ne pa takole. Črno.

Z dvema najstnikoma se na tvegana pobočja pač ne odpraviva, zato pade edina razumska odločitev. Domov ne gremo, če bo že deževalo, potem smo najhitreje v dolini ravno z Velike planine. Tako lepo vzamemo pot pod noge in najprej do Primoža, kjer se vpišemo v knjigo, nikoli ne veš, koliko Krtincev ti bo še sledilo, in potem naprej do Male planine in Jarškega doma. Pot je lepa, mestoma malo razruta, kar dovolj naporna, da si zgoraj po dveh urah in pol privoščimo zasluženo malico.

Ko gre pot prek Pasjih pečin, lahko lepo vidiš pogorje Grintovca. Vendar na poti navzgor nihče ni napravil fotke, saj ni bilo kaj videti razen nizke oblačnosti. No, ko smo se pa vračali z Velike planine pa smo doživeli takšen pogled. Takole se nam je nastavljal Grintovec v soncu!

Seveda sem sama kar skakala. Zakaj, zakaj me ni tam?

Kot da bi lahko jaz odločala o tem, kdaj in kje bo sonce ali veter. Gora se pa smeje moji majhnosti. Morda pa sem potrebovala ravno to.