Naša popol familijarna štorija s plezanjem se je zavlekla še v 2017, zadnjo v 2016 smo naredili na Mojstrovko, potem nas je pa jesenski monsun pregnal s hribov.
S Heleno sva vedela, da v letu 2017 nikakor ne bomo našli več toliko skupnega časa, vsakič je malo težje, otroci pač odraščajo, začenjajo svoja življenja. A cilj je ostal, se prestavil na to jesen, zato sem vseeno težil, da bi bilo dobro vsaj enkrat it še skupaj, vsaj malo preverit ali še znamo hodit, pretikat zajle in se v hribih pametno obnašat.
Nisem hotel izbrati česa težjega, Storžič čez Žrelo bo za tak namen povsem dovolj. Konec julija pa čas tudi primeren, čeprav kar naprej kak dež teži.
Sem se spraševal kakšna je cesta in se bal, da sploh pridem gor, pa sploh ne vem čemu. Nazaj grede je bil itak pred domom avtobus in milijon avtov. Ha, še dobro, da smo bili zgodnji!
Prav nesramno zgodnji, točno ob šestih zjutraj smo že začeli hodit. Kot da bi bili sredi noči, vsaj zame.
Je pa nakazovalo, da bo dan kar lep in vsaj zjutraj še ne ne tako soparen, kot so radi taki dnevi sredi poletja. Kljub temu pa je bilo za popoldne napovedano slabo vreme. Običajno popoldne v teh poletjih.
Tjale gor se bomo zapodili!
Ja, je kar bilo treba par stvari prestavit, popravit, zategnit, naštimat, preverit.
Prav kakšnega zapletenega plezanja skozi Žrelo seveda ni, največ jeklenic je v začetku, ko je strmina kar dobra, in potem še povsem na koncu, pri izstopu na greben. Tako ali tako se pot vodi le kot zahtevna in sploh ni zelo zahtevna. Pa smo vseeno v polni opremi pretikali tisti zajle in komplete in delali gnečo. No, gnečo - k sreči smo bili tako zgodnji, da gneče seveda še zdaleč ni bilo.
Je pa seveda zanimiv kontrast, ko nekateri v polni bojni opremi hodijo po isti poti kot kak pohodnik, ki ima palice v eni roki, prijeti jeklenico pa mu je pod častjo. Jah, vsega boga jih imaš na takih poteh.
Izhod iz Žrela na greben.
Greben je prijeten, malce za poprijet, pa ne preveč.
Vrh je bil povsem prazen, kar se nam je hecno zdelo, a potem smo hitro spoznali zakaj je temu tako! Sva že pozabila...
Vse, do zadnjega kotička, je namreč posrano od ovc. Vse! Ni šans, da bi tam kje v bližini sedel. Vsi smo se borili za prostore dosti nižje spodaj.
Kar nekaj nižje spodaj. Heleni tokrat ni in ni šlo, le s težavo se je prebla do vrha.
Pri postanku smo naleteli na familijo kavk, kjer je bila najmlajša povsem enaka človeškim otrokom. Ta stara dva sta žicala, pobirala hrano, tamala je pa kar naprej le zahtevala in se drla. Na njiju, seveda. Ufff, kako zoprno dete... Seveda jima je prav vse pobrala, kdo pa ji ne bi dal, glasni tečnobi!
Ker smo sedeli na drugi strani, smo bolj opazovali greben in v daljavi... no, nič, poletni dnevi ne nosijo lepih razgledov.
Pa v drugo smer, čez Škarjev rob tja nekam proti Jezerskem. Stegovnik povsem levo naju še čaka...
Za dol se nismo polno opremili, a vsaj čelade smo si pa le nataknili. Bedasto jo je imeti v nahrbtniku, pa se ti kaj zgodi, kajne?
V dolino je bil čez Škarjev rob doooolg sestop. Kdo bi vedel, zakaj, a če greš počasi, se vse skupaj še bolj vleče. Ko smo bili pa že skoraj pri koči, se je pa tudi gor že vreme sfižilo in kakih razgledov ni več bilo. Saj tudi prej niso bili ne vem kako dobri, a vseeno je razlika, če si v megli ali ne.
Pri Domu pod Storžičem smo si privoščili še pivo po 2,50 €, za nekim tretjim ovinkom pa smo se le spomnili, da si je treba še noge malo osvežit. Ooooo, kako pa to paše, juhuhu!
Potem pa... kdo ve, kaj nas je prijelo, najbrž lakota - da smo se ustavili še v Mostah pri kitajcu. In eto, pa je šlo še 50+ €.
Ampak kaj čmo, dan je bil krasen, fino smo se imeli, lepo hodili, se je treba še malo okrepčat in naredit še kak načrt za naprej. Pa čeprav v kitajski restavraciji.
Vpiši se