Begunjščica - pa še enkrat!

by piskec 27. februar 2019 11:35

Ker sva šla zadnjič že gledat, sva zato morala še PD peljat, jasno!

Saj s tem, da greš večkrat na isti konec ni nič narobe. Je drug letni čas, drugačno vreme, druge razmere, različna družba. Lepo je videt, kako se narava - in pa tudi sam - spreminja, lepo. Tokrat smo šli sredi avgusta 2017, prekrasno vreme smo imeli, juhej!

Vedno pa je veselje peljat skupino naokrog, čeprav težko in odgovorno, pa je vseeno tudi veselje. Drugače tega ne bi počela, ne?

Kot vedno - nad Ljubeljem se zaženeš v klanec, direkt. Na polno, ha!

Meni se zdi, da trikrat noge prestaviš, pa si že na Zelenici. Mimogrede.

Naslednja stran mi je potem najlepša, skupini je sicer šlo najpočasneje, a se nismo dali, le previdni smo morali bit.

Potem pa spet trikrat in hop, pa smo na Robleku. Kjer je bil poln žur. Jasno, da nas ni prav nič motilo.

Pravzaprav je bil tak žur, da so še iz doline prišli pogledat kar s helikopterjem. Zakaj pa ne? Če ne moreš ali pa če nimaš časa, zakaj pa ne bi prišel s helikopterjem? Sam ne vidim težav v tem, z avti se vozimo prav v vsako luknjo, pač si lahko nekateri privoščijo helikopter, zakaj torej ne? Seveda pa so lahko razlogi takega obiska povsem banalni ali celo sentimentalni - še zadnjič na Roblek? Nismo izvedeli, ker nismo drezali.

Po travah tretje strani nato proti Prevali.

Kjer je vsak, ki je naročil, dobil vprašanje: ŠTRUDELJ ali ŠTRUKELJ?

Po mojem čisto vseeno, oba sta bila približno enako velika in dobra, po čemer so na Prevali tako ali tako poznani.

Za na konec pa še Bornovi tuneli in četrta stran Begunjščice.

Lepo, prekrasno. Če pa pri tem sodeluje še vreme, je pa sploh vse ok.

V dolino, no, na Ljubelj, smo prišli vsi zadovoljni, trajalo pa ni tako malo, smo kar dolgo hodili.

Je pa res, da se v tem krogu kar dolgo zadržuješ na markantnejših točkah - planinskih kočah, ki so tu kar tri. In povsod imajo kaj dobrega, kar moraš probat.

In se potem malo zavleče, ne?

K sreči.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Pozor, markiranje!

by piskec 26. februar 2019 15:20

Za najin markacijski vikend sva si v letu 2017 izbrala začetek avgusta. Kar se je izkazalo za precej ponesrečeno zadevo, no, vsaj delno, a tega seveda nisva vedela. Sva potem to spoznavala kar lepo sproti.

Ker vikend je bil lep, eden bolj vročih, s stabilnim vremenom. Prava kombinacija za milijon ljudi na Planini.

Veliko je bilo za pomarkirat, zato sva začela že kar zgodaj. Pa tudi zaradi same vročine in vsega, poleti pač ni problem zgodaj vstat. No, ja - to vedno rečem kasneje, ko pa vstajam, je pa povsem isto pozimi kot poleti, vedno težko.

Na Jelševem konfinu sva pustila avto, se opremila z vsem potrebnim in začela - navzdol!

Kaj bi z vso opremo rinila navzgor, če greva lahko dol. 

Sicer pa - saj ne profitiraš prav veliko, v vsakem primeru moraš še nazaj, ne?

Pa sva prišla malce pod Podkrajnikom do tja, kjer smo nazadnje nehali. In potem obrnila navzgor. Par bližnjic zametala - najbrž brez daljšega učinka, pa vendar.

Počasi je že bilo vroče, a k sreči vsaj ljudi še ni bilo polno. Pri Senožetniku sva dobila še pivo in dolg klepet, da sva bila bolje pripravljena za nazaj v klanec.

Če sva prej markirala navzdol, sva pa sedaj navzgor, to pa zato, ker sva zavila proti Kisovcu.

U, to je bilo veselja, ko sva prišla na planino Kisovec! Prav vse krave, ki so bile precej daleč, so se takoj zapodile proti nama! Prav nič nisva vedela, kaj se dogaja, ampak pred takim stampedom sem se kar lepo umaknil za ograjo in upal - saj se bodo ustavile, ne? 

Še pastir Tone je za njimi tulil in gledal, kaj jim je... Pa sem ga šel raje jaz pobarat, kaj jim je, da so vse tako nadušene nad pohodniki? Saj vem, da so navdušene nad avti in da jih poližejo odspred in odzad, ampak nad ljudmi?! Kdo ve, kaj so videle v nama...

Midva pa sva markirala in markirala. Pa čisto do Kisovca, kjer sva vsaj nekaj spila, nato pa po planini Kisovec, tam, kjer so vse podrli. Tisto je bilo kar težko narest, ker smo ravno pred kratkim tam risali markacije, zdaj jih je bilo pa treba malo predrugačiti. Potem pa po poti nad Kisovcem nič, ker je bilo to že narejeno, nato pa spet tik pod planino in mimo želve še do Domžalca. Ko sva bila v bližini Domžalca se je sonce že kar dodobra spustilo in barva je postala tista, posebna. Dolgo sva tole markirala, dolgo!

Nad Domžalcem pa poroka. Opa! Lepo so imeli zrihtano, razgrajali pa niso prav nič, vse je bilo zelo kulturno. Pa tudi če bi... sva bila od celodnevnega dela tako zmatrana, da od naju itak ni bilo nič. Sva spila kako pivo in direkt postelja!

Zjutraj pa spet kar dokaj zgodaj naprej! Najprej pogledat, če so krave kakšno markacijo uničile? Pa niso, so bolj previdne kot ljudje.

Želvo sva raje spustila, nisva še taka mojstra, kot je naš načelnik markacistov. Sva kar njemu prepustila, tole je vseeno premarkantna točka, da bi kaj zafrknila.

Se je pa nedelja izkazala za... hja, precej polno. Na koncu se mi je itak zdelo, da sem večkrat rekel "dober dan", kot pa kaj markiral. Kar naprej ljudje, na tisoče jih je bilo! Seveda, najboljši vikend v letu, dobra napoved, nobenega dežja, skratka... nič čudnega. Takim vikendom bi se bilo bolje izogibat, sploh, če imaš delo. Je kar zoprno, ko se moraš kar naprej šalit, se pogovarjat, razlagat itd. Saj nekaj časa je seveda povsem ok, a predstavljat si je treba vse tiste množice, jate!

Tole spodaj na sliki sva naredila v dveh dneh. Ok, drug dan ni bil cel, a vseeno kar precej dela, kar precej! In tako kot vedno - nekaj mest je bilo problematičnih in reševala sva jih, kakor sva jih pač lahko. S časom se nalezeš malce pragmatizma in nisi več tako natančen, drugače ne bi nikamor prišel. Ni časa za preveč premišljevanja, preprosto ne gre. Dela je tako ali tako še veliko, težko je reč, da se sploh kaj zmanjša. Ko si enkrat naokrog, spet lahko začneš od začetka. Juhuhuuu!

Seveda pa se v teh množicah vedno najdejo tudi mojstri. Veliki mojstri, ki morajo na lastne prste probat ali je barva res sveža. O, glej, res je sveža! Uau. In to ne naredijo le pri eni markaciji, temveč jih probajo potem še vsaj naslednjih par. Da so sigurni. Ah, ljudje... kako vam uspe?!

Je pa bilo luštno, enkraten vikend, soboto sva imela skoraj povsem zase, nedeljo sicer bolj malo, a gozd, Planina in lepa dva dneva sta nama napolnila baterije kot že dolgo ne! 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi | markacisti

Pejmo plezat VI. - Storžič

by piskec 17. januar 2019 14:30

Naša popol familijarna štorija s plezanjem se je zavlekla še v 2017, zadnjo v 2016 smo naredili na Mojstrovko, potem nas je pa jesenski monsun pregnal s hribov.

S Heleno sva vedela, da v letu 2017 nikakor ne bomo našli več toliko skupnega časa, vsakič je malo težje, otroci pač odraščajo, začenjajo svoja življenja. A cilj je ostal, se prestavil na to jesen, zato sem vseeno težil, da bi bilo dobro vsaj enkrat it še skupaj, vsaj malo preverit ali še znamo hodit, pretikat zajle in se v hribih pametno obnašat.

Nisem hotel izbrati česa težjega, Storžič čez Žrelo bo za tak namen povsem dovolj. Konec julija pa čas tudi primeren, čeprav kar naprej kak dež teži.

Sem se spraševal kakšna je cesta in se bal, da sploh pridem gor, pa sploh ne vem čemu. Nazaj grede je bil itak pred domom avtobus in milijon avtov. Ha, še dobro, da smo bili zgodnji!

Prav nesramno zgodnji, točno ob šestih zjutraj smo že začeli hodit. Kot da bi bili sredi noči, vsaj zame.

Je pa nakazovalo, da bo dan kar lep in vsaj zjutraj še ne ne tako soparen, kot so radi taki dnevi sredi poletja. Kljub temu pa je bilo za popoldne napovedano slabo vreme. Običajno popoldne v teh poletjih.

Tjale gor se bomo zapodili!

Ja, je kar bilo treba par stvari prestavit, popravit, zategnit, naštimat, preverit. 

Prav kakšnega zapletenega plezanja skozi Žrelo seveda ni, največ jeklenic je v začetku, ko je strmina kar dobra, in potem še povsem na koncu, pri izstopu na greben. Tako ali tako se pot vodi le kot zahtevna in sploh ni zelo zahtevna. Pa smo vseeno v polni opremi pretikali tisti zajle in komplete in delali gnečo. No, gnečo - k sreči smo bili tako zgodnji, da gneče seveda še zdaleč ni bilo.

Je pa seveda zanimiv kontrast, ko nekateri v polni bojni opremi hodijo po isti poti kot kak pohodnik, ki ima palice v eni roki, prijeti jeklenico pa mu je pod častjo. Jah, vsega boga jih imaš na takih poteh.

Izhod iz Žrela na greben.

Greben je prijeten, malce za poprijet, pa ne preveč.

Vrh je bil povsem prazen, kar se nam je hecno zdelo, a potem smo hitro spoznali zakaj je temu tako! Sva že pozabila...

Vse, do zadnjega kotička, je namreč posrano od ovc. Vse! Ni šans, da bi tam kje v bližini sedel. Vsi smo se borili za prostore dosti nižje spodaj.

Kar nekaj nižje spodaj. Heleni tokrat ni in ni šlo, le s težavo se je prebla do vrha.

Pri postanku smo naleteli na familijo kavk, kjer je bila najmlajša povsem enaka človeškim otrokom. Ta stara dva sta žicala, pobirala hrano, tamala je pa kar naprej le zahtevala in se drla. Na njiju, seveda. Ufff, kako zoprno dete... Seveda jima je prav vse pobrala, kdo pa ji ne bi dal, glasni tečnobi!

Ker smo sedeli na drugi strani, smo bolj opazovali greben in v daljavi... no, nič, poletni dnevi ne nosijo lepih razgledov.

Pa v drugo smer, čez Škarjev rob tja nekam proti Jezerskem. Stegovnik povsem levo naju še čaka...

Za dol se nismo polno opremili, a vsaj čelade smo si pa le nataknili. Bedasto jo je imeti v nahrbtniku, pa se ti kaj zgodi, kajne?

V dolino je bil čez Škarjev rob doooolg sestop. Kdo bi vedel, zakaj, a če greš počasi, se vse skupaj še bolj vleče. Ko smo bili pa že skoraj pri koči, se je pa tudi gor že vreme sfižilo in kakih razgledov ni več bilo. Saj tudi prej niso bili ne vem kako dobri, a vseeno je razlika, če si v megli ali ne.

Pri Domu pod Storžičem smo si privoščili še pivo po 2,50 €, za nekim tretjim ovinkom pa smo se le spomnili, da si je treba še noge malo osvežit. Ooooo, kako pa to paše, juhuhu!

Potem pa... kdo ve, kaj nas je prijelo, najbrž lakota - da smo se ustavili še v Mostah pri kitajcu. In eto, pa je šlo še 50+ €.

Ampak kaj čmo, dan je bil krasen, fino smo se imeli, lepo hodili, se je treba še malo okrepčat in naredit še kak načrt za naprej. Pa čeprav v kitajski restavraciji.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Nad Bohinjem!

by piskec 14. januar 2019 15:00

V 2017 sva kar pridno hodila, večkrat sva šla naokrog po par dni. Podaljšan vikend ali pa samo vikend. Se prav prileže.

Julija greva rada kam, večkrat v hribe, na morju smo takrat ravno bili. In tako sva se za 22. julija 2017 odločila, da greva v hribe nad Bohinj. Nekako nadaljevat najin pohod iz leta 2011 - hm, nekam dolgo se je čakalo na to nadaljevanje...

Pri načrtovanju je bilo vse ok, vse sva se zmenila, le jaz sem nato kar nekaj motovilil, iskal neke druge poti, cagal ali bi sploh šel ali ne in tako naprej. Ne Helena ne jaz nisva povsem dobro vedela, kaj me je držalo, dokler nisva prišla semle:

Jah, seveda, gondola mi ni dala spati! Skoraj vse sem naredil, da bi se ji izognil, malo je manjkalo, da bi Heleno pregovoril, da greva čisto od spodaj. Pa se k sreči ni dala, (pre)dolga bi bila sicer, nisva maratonca.

In tako sem moral držat štango v gondoli, kjer se najbrž še danes poznajo odtisi mojih prstov, biti tiho in čisto na plitvo dihat. K sreči je vmes samo en steber. Če pa se gondola še čisto zgoraj ne bi ustavila in šla tako na presneto počasi ravno nad prepadom, bi bilo pa že kar komot.

11 € na enega samo za gor plačila za matrarijo in strah. Kakor komu al kako že?

Sva takoj na kavo zavila, skupaj z vsemi zaposlenimi, ki so prišli z nama z gondolo navzgor ob 7.30 (uf, da se moraš vsak dan na šiht vozit s tako nihalko.... aaaaaa!). So bili prijazni, kljub temu, da še nič ni bilo odprto, sva dobila svežo kavico, pa še zastonj je bila, ker blagajne pa še niso delale! Ja, na Vogel je treba prit zgodaj!

Do Zadnjega Vogla je šlo potem dol. Hm.

Tu še nisva hodila, vse nama je bilo novo, zanimivo.

No, tu nekje pa sva takrat pred dolgimi leti zavila navzdol. K sreči pot ni več markirana, je pa to zoprno, ker moraš potem gor skoraj na Rjavo skalo in nato spet dol. Te povezovalne poti skozi zgornji Žagarjev graben torej ni več. Je pa res, da je najbrž ne uporablja prav veliko ljudi, vsi zavijejo na Rjavo skalo, če že ne na gondolo, pa vsaj na pivo.

Pokrajina je tipično, no, bohinjska. Presneto lepo.

Sem in tja se najde kako večjo zanimivost, svišč, naprimer. Iz tegale se dela encijan. No, ne iz tega, ta je že dolgo zaščiten.

Čeprav nisva bila prav zgodnja, sva le prebudila kakšnega bolj zvitega prebivalca. Saj ne vem, kdo bolj skoči v luft, jaz, ko samo s kotičkom očesa zaznam gibanje, ali gad, ko mene zagleda. K sreči skoči vsak na svojo stran.

Najin prvi vrh naj bi bil Vrh nad Škrbino, do grebena, Škrbine, pa je treba šele prit, malo gor, malo dol, malo sem in malo tja. Tule sva šla kar malo počez, zdelo se mi je, da gre pot kar preveč dol in vstran. Tole je pogled nazaj na Konjsko sedlo.

Takole sva prečila za Sedlom. Hecno, da ni poti. Zgleda, da Bohinjci vse poznajo.

Na drugi strani kotanje pa direkt navzgor, do grebena, na Škrbino! Vreme je sicer držalo, a je bilo tipično poletno - ne prav veliko razgledov, zato pa veliko sopare.

Potem pa do Vrha na Škrbino par zajl, a lepo speljana pot, ni kakšne zahtevnosti.

Čelada pa vseeno paše na betico. K sreči sta za nama potem prišla na vrh še dva pohodnika, da sva le dobila svojo sliko!

Razgledi bi bilo lahko super lepi, vsaj na Bohinjsko se je nekaj videlo, na Tolminsko stran je bil pa tak mrč, da tudi slikala nisva...

In tu sva spet na Grebenu. In tjale naprej greva, zadnji je tu v vrsti Tolminski Kuk.

Planik po grebenu povsod toliko, da moraš prav pazit, če nočeš kar gazit po njih. Se ti res hecno zdi, da jih včasih ni bilo... 

Potem pa spet gor in dol in goooor in dool, do Tolminskega Kuka, najvišjega v tem grebenu. Je kar fino strm, sploh z druge strani, kamor sva morala dol. Je bilo v začetku kar - o, kako bova pa tule dol prišla? Pa seveda gre, nič hujšega. 

Vrh Planje je konkretno ruševnat in se moraš kar dobro prebijat. Tule že dolgo ni bilo motorke blizu.

Sem in tja oster greben je prekrasen, Krn se dviga že prav blizu, škraplje Komne in Sedmerih jezer so presneto prostrane. Sem in tja pa mulatjere prekinjajo pobočja, sekajo ruševje in se bleščijo v skalah. Mahavšček in Bogatin v nadaljevanju grebena, Lanževica pa že prek sedla.

Vročina je pa kar dobro sekala, nekaterim se je že malo frčkalo,

oba pa sva vedno večkrat počivala, poležavala in iskala rožice. Nekako se nama ni dalo več.

Več, kot sva poležavala, manj se nama je dalo. Čudno, kajne?

In tako sva pod Vrhom Škrli zavila navzdol proti Planini Govnjač. Dost mava.

Nad Planino te potem preseneti prav lep napis bližnjica. Ja, kaj pa če človek? Jasno je, da jo izbere, najbrž malo tudi zato, ker je napisana. 

Čez petdeset metrov pa končaš v ruševju! Bližnjica pa taka! Sva se mukoma prebijala čez ruševje in z žalostnimi očkami pogledovala na drugo stran dolinice, kjer gre široka in hitra pot, ki pa seveda NI bližnjica.

Po mojem sva potrebovala kako tretjino več časa, kot če ne bi šla po bližnjici, bila pa je lepa izkušnja. A če bi me danes, v 2019, vprašali, kje bi šel - bi spet izbral bližnjico. Ha, toliko o "na napakah se učimo".

Planina Govnjač, polno objektov, za cel bataljon rezervistov Avstro-Ogrske. Za vogal - ali pa tako daleč? - ne nesejo topovi.

Čeprav sva imela namen prespati v Koči pod Bogatinom, sva se namenila proti Komni. Časa je bilo še dovolj, dan je julija še presneto dolg. Greva najprej enega spit na Komno.

Pa sva imela že vsega res pol kufr, pot se je neznansko vlekla, Helena je za mano že kar fino preklinjala vse te konte in gor in dol, da sem jo skušal potihoma poslikat. Pa mi ni povsem ratalo.

Ampak... ko se je pa tole enkrat prikazalo...

pa se je tudi njen obraz popolnoma spremenil in kar naenkrat se ji je narisal nasmešek! Pa še par minut prej je kazalo, da ga nikoli več ne bo...

Na Komni sva spila enega po 3,20 €, potem pa sva jo mahnila do najine koče, kjer so se nama potem še cel večer posmehovali - ker sva jih izpustila - Vrh Škrli, Mahavšček in Bogatin. K sreči se vsaj Lanževice ne vidi, bi še ona kak posmeh pripravila. In tako imava nekaj Grebena še za naslednjič. Jasno, kot vedno, morda spet čez šest let...

Sva pa prespala v najdražji koči na svetu, vsaj tako se nama je zdelo, meni te cene nikakor ne gredo več. Je pa res, da sva ga sama pihnila in sva - po neki čudni logiki, ki mi ni povsem jasna, na koncu dobila sobo samo za dva. Jasno, da je bila zlata. Kot člana PZS sva vseeno dala kar 37 €! 

Malo sva hodila naokrog, spila sem in tja kako pivo po 3,50 € in se pridušala, zakaj ne spiva na Komni. Veš, koliko bi prišparala pri desetih pivih!

Sicer pa... luštno je bilo vseeno. Cene so pač cene in najbrž ne bo prav nič ceneje, kvečjemu dražje. Francozi se niso prav nič pritoževali!

Zjutraj pa še kavica nato pa sva Dom na Komni izpustila in se spustila direkt v dolino. Po vseh 48-ih serpentinah.

Seveda naslednji dan ni bil prav nič drugačen kot prejšnji, še vedno je bilo vroče in soparno, da je kar lilo od naju. Z vsakim metrom spusta je bilo še huje in še preden sva prišla do doline, se nama je pivo že prikazovalo. K sreči, ker se nama je izpolnila želja že pri prehodu k Savici, kjer ima hišico TD Bohinj in kjer je - mrzla - piksna piva le po 2 €! Neverjetno! Enkrat, sredi zime, so naju prav tu prijetno presenetili z vročim čajem, tokrat pa z mrzlim pivom. Kako - presneto - pa vedo, kaj si želiva, kaj?!

Sva tam nato skoraj pognala korenine. Pivo, bistra, hladna voda, prelepo okolje... no, malo ga je treba objektivizirat.

Se pa dolgo nisva dala odpravit.

A pot še ni bila zaključena, avto je bil na parkirišču pri gondoli na Vogel. Je treba še čez cel Ukanc prit.

Joj, kaj je pripekalo, neznosno je bilo - in potem vidiš tole... Res je malo manjkalo, da bi oba noter vsaj zakoračila, če že ne kar skočila!

Naju je pa voda toliko ziritirala, poleg vse tiste vročine, da sva naredila prav peklenski plan! In sem pustil Heleno v piceriji Ukanc, jaz pa sem skočil za vogal po avto in potem parkiral pri gostilni. Kdor je kdaj sredi poletja parkiral v Bohinju, najbrž ve, o čem govorim.

In sva najprej lepo spila pivo in se nato spravila še do jezera v vodo! Ker seveda nisva imela kopalk, sva morala malo dlje, ampak turistom se ne da prav daleč, midva pa sva pohodnika, ne?

Izkazalo se je, da je tako Helena prvič v življenju plavala v Bohinjskem jezeru. Prvič! Juhuhuuuuu! Si že zasluži kako sliko ali dve!

Nato pa sva se vrnila k piceriji in ker sva imela malo slabo vest, malo je bilo spet presneto vroče, ura pa ravno okoli dveh, se spet nisva dala odgnat in sva si privoščila še pico. Evo, pa sva si očistila vest za tisti parkplac.

Super izlet je bil! Greben je lep, mestoma presneto zanimiv, predvsem pa poln, res poln vseh vrst rož! Vrt, Vrt! Izlet si bova zapomnila še po prav neznosni vročini in sopari, res hudi. Na koncu se poti ni nabralo ne vem kako veliko, nekaj pa jo je le bilo.  

Vse torej kaže, da bova še šla v tiste konce, enkrat je treba obdelat še tisto trojico, ki nama je ostala!

Ha, še dobro, ker se že veselim, vnaprej!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Srečno 2019!

by piskec 31. december 2018 10:25

2018 je bilo super leto! 2019 bo pa še bolj! 

Tko!

Z zadovoljstvom opažam, da je število voščil manjše, upada pa tudi njihova osladnost. Kar je dobro, mogoče nam bo šlo kdaj na bolje. Mogoče res še kdaj ta blog ulovim v času.

Hm, ali pa tudi ne. Saj ni prav pomembno, kajne? Včeraj, jutri, letos, prejšnje leto? Zgodbe so zgodbe, v časovno okno so vpete le kot dokumentarno gradivo. Kar je seveda tudi del mojega pisanja tule. Zato me ne morejo prepričati, da bi preskakoval, čisto mirne vesti pa lahko zaostajam.

V željah sem, tako kot vedno, bolj skromen. Naj bodo dejanja velika, radosti pa majhne. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej! 

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags:

Še kanček morja

by piskec 17. december 2018 13:32

Ker smo imeli v letu 2017 že dovolj morja - vsaj cenovno dovolj, Korzika pač ni poceni - nam ni ostalo prav veliko manevrskega prostora.

K sreči sta nas k sebi povabila Darja in Dejan, za te male oddihe sva jima resnično hvaležna! 

Tako sva se skupaj s Tamaučkom sredi julija odpravila za par dni morju naproti. Ker smo leni, kar po avtocesti mimo Zagreba, Zagreb - Zadar, vzhod, 139 kun.

Kar naenkrat smo se potem znašli v Zadru, na trajektu za Pašman. Tokrat ne v prvi vrsti, k sreči. Trajekt 157 kun, tako poceni pa spet ni. Če greš brez avta je oseba po 14 kun.

So me pa presenetili, tekočih stopnic pa res še nisem videl na trajektu. Sem kar pogrešal tiste zlizane, drseče kovinske stopnice. Ob odhodu so šle stopnice gor, ob prihodu pa dol. Ha, večnamensko, a?

Potem pa so nas že pričakale lepote!

Sonce, plaže, morje. 

In prav posebni oddelek. Kaj pa čva, sva že tam!

Imeli smo se fino, delali smo dolge sprehode na drugi strani in ker je bilo presneto vroče, smo se precej zadrževali takole:

Na koncu se seveda ni izšlo najbolje, a vsaj roza flamingota nisva nabavila! Kaj bi sploh še bilo lahko huje?!

Skratka, imeli smo se fino, nato pa sva fanta pustila še za kak teden tam, midva pa sva odšla proti domu. Počasi, ne prehitro! Najprej na trajekt za 139 kun, nato pa po jadranski magistrali. Ooo, to je zdaj povsem nekaj drugega, kot pred tistimi štiridesetimi leti! Cesta je obnovljena, prometa pa skoraj nič. To bi res kar celo prevozil, lepo počasi, v kakšnem convertible avtu, o, ja!

Malo sva se še skopala nekje za nekim ovinkom, v čisti modrini, sama med bleščečimi skalami. Le nek domačin je nekaj iskal gori na hribu, v polni vročini, kdo ve, kaj.

Odločila sva se, da greva čez Velebit pri Karlobagu, tam nisva šla čez že stoletja, če sva sploh že kdaj šla!

Oštarijska vrata, točno tam, kjer bi nekoč rada hodila.

Kubus, ura in kar nekaj ljudi. 

Razgledi pa prekrasni.

Tjale v tisto smer bova enkrat krenila, vsaj Premužićevo stazo morava dat čez, no!

Kolikor sva se čudila vsemu, kar je bilo tam, je kazalo, da tule še nikoli nisva bila. Ali pa pred .... uffa leti, ko vsega tega sploh še ni bilo, hribi pa naju niso zanimali.

Helena je hitro izkoristila priliko in nabrala polno... no, zelišč.

Sicer je dan dolg, a nama vedno prekratek, spust v Gospič, avtocesta za 96 kun in spomenik na črpalki, ki ga sicer velikokrat vidiva, a malo poznava. Najbrž velja za večino ljudi približno enako.

Midva sva potem doma suhe žemlje ribala, Tamauček pa se je šel še cel teden morske doživljaje in treniral za ta pravega barbo. No, čoln vsekakor bolj obvlada, kot jaz.

Ma, človek rabi malo oddiha, sploh na morju. Pride zelo prav. Zelo, zelo prav.

Zelo, zelo, zelo prav!

Mogoče bi drugič vseeno malo podaljšala, a? Par dni je res samo to - par dni. To pa skoraj nič ni.

Tags: , ,

po svetu

Skok na Planjavo

by piskec 5. december 2018 09:05

Pred morjem so me srbele noge in sem moral nekam it. Vreme je bilo bolj ubogo, a sredi julija 2017 je bilo vsaj toplo. Kam, hudirja, pa naj grem?

Nekam višje me je neslo, samega, sredi tedna. To se ne zgodi prav velikokrat, v hribih nisem rad samotar, če sem sam razmišljam samo o tem, da se mi ne da hodit. Brezveze.

Torej na Kamniško sedlo, potem pa levo ali desno? 

Da ne bom čisto od spodaj hodil, čeprav sem v 2017 imel kar dovolj kondiciji, a vseeno sem se odločil za Jermanco.

Potem sem pa v tistem čisto zadnjem klančku, tik pred izravnavo, nekaj se zamislil, šel (pre)počasi in Juke se je direkt tam ustavil. Ah? Sprednja kolesa na vrhu klančka, zadnja pod njim. In kaj zdaj? Nisem niti probal speljat, ne bi imelo prav nobenega smisla, Juke je lahek in močan avto, kolesa se obrnejo vse prelahko.

No, tako kot drugim. Ki pa se ne sekirajo tako kot jaz, ki nočem delat jarkov in lukenj in sem potem v rikverc zapeljal nazaj do travnika. Malo pred šesto k sreči še ni bilo nikogar za mano, so se pa mimo zapeljali vsaj trije medtem, ko sem se rihtal.

Sicer pa grem hodit, ne? Par metrov gor ali dol.

Na parkingu pa že Markotov avto, kličem ga, že šiba - malo pred šesto! - dol z Brane. Se srečava malo pod Pastirci. En gor, drugi (že) dol.

Že spodaj me je nekam bolj v desno vleklo. Ravno pravi dan za Planjavo, kaj?

Kljub kondiciji sem bil počasen. Ker pač sem vedno bolj počasen. Klinc. Mi je čist vseen.

Pa sem še pivo spil na Sedlu. Komu se pa mudi?!

Čeprav bi se moralo ravno meni mudit, vreme se je kar hitro kisalo, oblačnost se je grmadila in to ravno okrog Planjave. A začuda me ni bilo temnih oblakov prav nič strah. Še danes pravzaprav ne vem zakaj, pri vremenu sem vedno tak zajec in se raje umaknem. Tu pa kot, da bi vedel, da s tem ne bo nič.

Sicer do vrha Planjave ni več kot urico in pol, a megla in oblaki so bili dosti hitrejši. Razgled je bil isti kot... no, kot takrat, ko je megla. 

Dol sva šla s planinko, ki je bila kar nekaj let starejša od mene, a ravno toliko tudi bolj poskočna od mene. Da sva lahko kar naprej klepetala, sem se moral kar presneto potrudit in zdelo se mi je, da kar naprej tečem za njo. Hm.

Sem pa še malo poslikal poškodbe jeklenic in se tam v Wisiakovi grapi malo ustavljal - mogoče pa so bile slike le izgovor, da bi šel bolj počasi?

Vedno sem vesel, ko tule ni snega. Vedno. Kar pa - kot bomo še videli - mi ne uspe vedno.

Pogled od spodaj, še posebej pa na drugo stran je bil lep in nič ni kazalo

na temne oblake, ki so se zgrinjali na Kamniški strani.

Sem si pa spet privoščil pivce in me je zaradi tega nato sredi spusta seveda ujel pravi naliv. Ni bilo kake nevihte, strel k sreči ni bilo, zlivalo je pa kar lepo. A mi ni bilo prav nič hudega, moker od znotraj - sem bil pa še od zunaj, nobene razlike. Julijski nalivi so pravzaprav lahko čisto prijetni. 

Zlivalo je tako le polovico poti, ko sem prišel do avta, je bilo že vsega konec, Jukec je imel le par kapelj in že kar nekaj sosedov.

Včasih se res splača zgodaj vstat, ob enih sem bil že skoraj doma. Bi bil, če ne bi na kamniški obvoznici zavil še na Kozla, da me s ceno malo potolažijo glede na Kamniško sedlo, kjer je pivo po 3,5 €. Pa še vodo je treba nadoknadit.

Ampak, če bi pa spustil vso tisto pivo, bi bil pa doma že pred dvanajsto.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Nočna 10ka 2017

by piskec 4. december 2018 13:42

 

V tole sta naju pregovorila Mojca in Marko. Nisva se pustila prav veliko prosit, zakaj pa ne?

Lepo je videti organizacijo še z druge strani, lahko bova del dogodka, pa še tečt nama ne bo treba!

Marko R. bi lahko pravzaprav prodajal taka mesta - za vse tiste, ki si želijo doživetij!

O, ja, ker to pa je doživetje, Doživetje!

Saj to ve vsak, ki je že kdaj tekel na Nočni 10ki, in teh ni malo, tudi midva sva se že parkrat udeležila tega teka. Potem nekaj časa prenehala, zdaj pa sva se le preizkusila v povsem drugi vlogi.

Malce je bilo nerodno, ker sta se Marko in Mojca ravno razšla, ampak nekako nam je uspevalo se ne srečevat. Hja, življenje piše zanimive zgodbe...

Marko R nas je razporedil v Postavitev in izvedba štarta. Nas je bilo kar nekaj, a dela je bilo še več, že samo z reklamami smo imeli dela vrh glave. Pa cel start opremit, pa vodilno vozilo, pa... eh, pejte sami tja, vedno rabijo kake pridne roke!

Tja do petih sva bila pravzaprav kar naprej vpeta v delo, potem pa se je že pripravljalo na otroški tek in lahko sva se zapodila v jezero. Vsaj za par minut.

Ker potem je bilo že treba pazit na nespametne ljudi, ki prečkajo progo med tekom direkt pred tekači.

Potem pa se je počasi začel glavni dogodek. Cela skupina se nas je spravila na štart, ki ga je bilo treba še opremit, ozvočenje, pregrade, vse, kar pač tak štart potrebuje. Kar dobra skupinica smo bili!

Naju so dali nekje vmes, kjer sva morala zadrževat celo množico, da ni prekmalu štartala in da se je štart vsaj malo razpotegnil. Nevarno početje, ko vsi komaj čakajo, da jih ponese vsa tista nakopičena energija. 

Ob krogu smo vse spodbujali, Marko R je užival kot glavni špiker, tekače smo nato še usmerjali, jim dajali petke, skoraj tik pred koncem pa sva še fino presenetila dr. Wego. HA!

 

 

In kaj pride na koncu? Ja, žur seveda! Vsi na mizah!

Super je bilo sodelovat v takem šovu! Presneto dobra izkušnja.

Hvala Marku R. da naju je sprejel med svoje fante!

Tags: ,

dogodki | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS