V začetku leta 2018 je bil spet goalball turnir v Budimpešti. Seveda so se ga naši reprezentantje udeležili, jaz sem jih pa spet vozil.

Tokrat smo dobili Renault Masterja, ki smo ga imeli že v 2016. V njem smo bili vsi precej komot, nekaj novih nalepk, drugače pa ista leteča zverina.

Ker vožnje je kar nekaj.

Naša ekipa.

Kuharice se sicer trudijo, a z mojim vegetarijanstvom imajo vedno težave. Tokrat sem pa dobil nekaj novega. Res sem nekaj časa pomišljal, ampak sem vseeno vse pojedel. In bilo je čisto ok, neverjetno, ne bi sodil po vseh teh barvah.

Mislim, da so fantje turnir zmagali, eno so sicer izgubili proti Angliji, a so jih rešili Črnogorci.

Jaz sem šel enkrat vmes med turnirjem malo na sprehod in pravzaprav pristal v Ikei. Nič drugega ni bilo tam naokrog in Ikea je bila čisto dober plac za porabit nekaj časa.

Nazaj grede pa še požar na parkirišču večje  trgovske hiše, najbrž avto. Ko smo čez par ur odhajali, ni bilo več gasilcev, torej ni bilo še kaj večjega.

Vedno drvimo nekam drugam, nekam daleč.

Pa je tudi blizu doma lahko presneto lepo. Sploh v kakšnih zimskih dneh, ko je ozračje čisto, razgledi pa so fantastični.

Takrat sva tudi Tamaučka še kam spravila. Da je tudi sam užil nekaj razgledov, ne pa samo že vseh poznanih na ekran. Tako kot večina v naši družini...

Julijci so se pred Sv. Trojico sramežljivo skrivali.

Na koncu pa se je nekje proti Kranju še zdivjala snežna ploha.

Vsaj na Murovico smo skočili, nekaj malega pa je le.