Tamaučka sva morala peljat v Logarsko dolino na planinski tabor.
Ja, pa je ne bova v Logarski, ne da bi šla malo naokrog, kaj?
Prvotni načrti so bili še bolj smeli, omenjalo se je celo, da pustiva en avto kar tam in greva peš na drugo, kamniško, stran. Vmes je bil namen celo ostat v Kamniških kake dva, tri dni. Pa smo moral narest streho in ostal nama je le en samcat dan, pa še ta ne cel. In potem res ni imelo smisla motovilit z dvema avtoma in s prehodi na drugo stran. Kdo ve, kaj bo naslednji teden, ko ga bova morala iskat.
Najbolje torej, da tale dan, čeprav šele od enajstih naprej, izkoristiva najbolje, kakor se ga da.
Mislim, da sva tudi ga. Ha!
Turski žleb naju je že matral dolgo časa, večinoma sva razmišljala, da bi ga napadla kar z naše kamniške strani in potem dol na Okrešelj in spet nazaj čez. Kdo bo pa v Logarsko hodil in vstajal ob 2h zjutraj... Tako sva vedno zavila kam drugam in plan je ostal neizpolnjen.
Planinski tabor v Logarski je bil tako najboljša reč, da končno le sprovedeva tole najino zadevo. Pa dajva, sva rekla, čeprav me je bilo že vnaprej presneto strah. Pa mogoče žleba niti ne toliko kot Kotličev. Pa višine, pa skal, pa vsega. Tako kot vedno, nič novega torej.
Začeti s potjo malo pred enajsto je v teh vročih dneh pravzaprav kar dober podvig. Ker skoraj vedno začenjava še v zgodnjem mraku, se nama je tole zdelo popolna herezija.
A ni bilo druge, med (n+1)*milijon turistov sva se zapodila še midva.
Logarska pobira 7 evrov vstopnine in glede na obiskanost je moral biti nedeljski izkupiček kar precejšen. Še vedno pa je cesta enako luknjasta (celo bolj) kot pred dolgimi leti, parkirišča so slaba in jih je premalo. Na pretek pa je smernih tablic, teh pa je kolikor hočeš ali nočeš, to pa je res. Najbrž pa so šla za njih kaka evropska sredstva. Najbolje, da uvedemo za vsak mali konec te ogromneee dežele pobiranje kakšnih denarjev. Dars s svojimi bedastimi postajami torej ni nekaj posebnega, le sledi lastni mentaliteti.
Pa pustimo, po dveh urah sem se že nehal razburjat. Sva raje krenila v peklensko vroč dan!
Še Rinka se je v teh dneh skrila! Bolj malo jo je...
Skozi gozd je potem še kar šlo, je pa od naju že teklo na vse strani.
Zavetišče GRS se je izdelovalo na polno! So ravno te dni ves les zvozili gor. Žage so pele, kladiva tolkla, usta dajala povelja, toliko o ljubem gorskem miru. Sicer pa je ob milijonu ljudi v nedeljo na Okrešlju mir le utopija...
Sva hotela pogledat Dom pa sva jo mahnila kar mimo, je bilo ljudi v jatah!
Dan ni več tako dolg, se bo treba podvizat, kdo ve, koliko časa bova potrebovala! V steni se ti ne sme nič mudit!
Še mimo spomenika reševalcem
in je konec sence. Samo še skalovje in dolg vzpon proti stenam.
Heleno sonce kar matra, meni pa je popolnoma vseeno, zadnje čase me vročina nič ne moti. Saj jo sem in tja počakam...
Turski žleb pa se nama bliža, čeprav od spodaj zgleda, kot da nikoli ne prideva do njega!
Stotine okljukov vodi do tja gor. Diretno po soncu, brez sence. Juhuhu. Mi pa gre na živce, ko doma GPS pokaže, kot da sem šel direkt navzgor...
Pa sva vseeno kmalu tam. Še malica, je treba počakat, da ljudje pridejo dol. Je ravno čas, ko se večina vrača s ture. Evo, midva pa šele gor!
Pa pride čas, ko se morava še midva zagnat v steno. Malo me matra, a tole ne zgleda hudo, sicer je tehnično zahtevno, a nikjer velikih prepadov. To je torej ok!
Ta, ta prvi vzpon je pravzaprav najhujši. Vse ostalo je dokaj ok, tale pa je zoprn, sploh s samovarovanjem. Če dobro pomislim, je ravno samovarovanje tisto, kar je tule zoprno. Vse skupaj je namreč malce previsno, držat se moraš na skobah navzven, pripet pa si na navpično zajlo, kjer moraš svoje priponke porivat naprej gor. In ko se hočeš pre-pripet ti kar naenkrat zmanjka rok.
Hm, kaj pa zdaj?
Še najbolje bi se bilo tam pripenjat direktno na skobe. Ali pa sploh ne.
Seveda jo jaz mahnem kar gor, ne gledam nič dol, borim se sam s sabo, s skobami in s presnetim varovanjem, dokler se ne ustavim na prečni polički za vogalom. In čakam na Heleno.
In čakam. Pa še malo čakam. Pa še en majčken čakam, potem pa grem le nazaj pogledat, kaj se dogaja. In tam na tisti skobi stoji Helena in - tako kot jaz - že malo prestrašena nima pojma, kaj naj naredi.
Zanimivo je, kako nama gre to dobro, čim nekdo popusti, vedno drugi potegne naprej. In tako sem tudi jaz z ritjo s tiste poličke visel dol in jo opogumljal in dajal (najbrž nepotrebne) napotke. Ravno dovolj spodbude, da se je zavihtela čez tiste zoprne skobe. V tistem trenutku me ni bilo prav nič strah, sem pomagal, ni prostora za strah.
Nekateri pa se tem skobam kar lepo ognejo, samo par metrov naprej greš po melišču. Ko ni snega, seveda.
No, naprej je pot super luštna.
Prečenja so prav posebno super zalogaj, najbrž zato, ker nikjer nisi prav visoko. Le zajla bi lahko bila malce višje. Jaz sem velik pa moram potem hodit čez v čudno sključenem položaju... Najbrž vsi zadaj mislijo, da imam polne hlače.
Kar lepo gre tja do pod vrhom. Do melišča. Tisto pa je seveda zoprno, kot vsako bedasto melišče.
In že si na vrhu!
Enkraten kraj za poziranje!
Do Turske gore potem ni več daleč. Tam pa drugi pozirajo.
Pri Grintovcu rohni helikopter. Slabo znamenje, predolgo je na enem mestu, nekoga pobira. Ni dobro, ni dobro!
Malo je manjkalo, da bi obveljal plan, da bi šla dol v Žmavčarje, a naju tokrat vleče nazaj proti Logarski. Proti Kotličem.
Kar sva nekoč že šla, a me je vseeno kar nekaj strah. Pojma nimam, čemu. A ima višina kaj opravit s tem? Eh.
Se vzamem k sebi, bom šel počasi, pa bo. Po riti, če bo treba! Da ne bo kdo mislil, da je takle Sod brez dna zame kaj hudega?! Ne, ta ima zajlo, tu mi ni prav nič hudega!
Bolj me dajejo krušljiva, sitna strma pobočja. No, vsaj strmih trav ni nikjer na vidiku. Hvala bogu.
Tistih drsečih kamenčkov sem počasi že sit in postanem ritolizec ritolazec.
Ta besedna zveza/zmeda me potem tako navdušuje, da me ima Helena kmalu dovolj. A tega ne pokaže, mi pusti, da govorim grde besede, le da grem naprej.
Jaz pa si krajšam čas in poglede v Kotliški graben z "dražljivo" izpostavljenostjo, ritolazcem, tuljenjem "Goličica" ko ni zajl in podobno. Če pride čeh v šlapah na Mangrt, bom pa tudi jaz prišel v Kotliče! Ha!
No, kar naenkrat sva v Kotličih. In tu se stvari zapletejo do skrajnosti.
Ko sem se pripravljal na najin izlet, sem nekje opazil tudi, da jo nekateri s Kotličev mahnejo direktno proti Okrešlju, tja pod steno. Nič ni treba gor proti Brani, na Kamniško in potem dol. A kaj več kot omemb nisem našel. Nikjer kakšnega pametnega napotka, kje naj bi se ta pot odcepila, kakšna naj bi bila, koliko plezarije itd. Nekje v Kotličih...
Čisto mimogrede sem omenil.
Hja.
Ampak tale Helena. Prav dobro ve, kako mora kaj narest. In lepo umirjeno reče: "jaz bi šla tuki dol. Ti pa se odloč."
Evo, evo, evo! Pa sem tam! Dol je bila luknja, strmo ko pr norcih. Še slikat se nisem upal, še gledat ne. In zdaj naj grem kle dol? Ampak kako možnost pa zdaj sploh imam? Če ne grem, bom popolna boječka (kar sicer sem že tako ali tako, ampak tako bom še bolj!), če pa grem, se bova pa oba razsula tam dol v tisti presneti grapi. Argh!
Ah, točno je vedela, da bo moški ego poprijel! Bere me kot odprto knjigo. Jajca.
"Ja, pa pejva."
Pa sva šla. čeprav nisva imela pojma ali je grapa sploh prava in če bova sploh kam prišla. Plan B je bil potem - "ja, bova šla pa nazaj". Aja? Nazaj? Ja, seveda, nazaj, ja.
Počasi se mi je v mislih oblikovala slika helikopterja. Le zakaj?
Dol je šlo počasi, a je šlo. Sem in tja kak manjši skokec, a nič prav zahtevnega. Malce poplezavanja - kjer sem spet užival (neverjetno!) -, a bolj zaradi strahu kot zaradi potrebe. Sem pa slikal šele takrat, ko sva bila že skoraj dol, namesto, da bi poslikal celotno pot.
A do konca nisva vedela, če bova sploh prišla do poti s Kamniškega sedla. Nikoli ne veš, če ni kje kake skalne zapore ali prestrme grape. Sva se torej držala zgornjega dela, tik ob steni in vsak ovinek upala, da bo pot prosta!
Nazaj vse skupaj zgleda mnogo manj nevarno in čisto lepo bi se držala tudi spodnjega roba, morda bi šlo še lažje. Naslednjič?
Škoda, da nisva več slikala, a sem bolj pazil na svojo rit kot na to, da bova imela poslikano. Tik pod steno se nato priključiš poti s Kamniškega sedla. Sem mislil, da bom doma na GPSju kaj bolje videl, kje sva šla, a je vse takole:
Niti se ne vidi po točno kateri grapi sva šla! Ah, ta natančnost! Se mi zdi, da je pravilna tista spodnja, desna, ne pa leva grapa, po kateri je narisana sled. GPS nima pojma direkt pod steno...
Midva sva sigurno porabila več kot pol ure. Se pa vidi, da je nekaj shojeno in v melišču se še najde shojena pot. Po mojem izkušeni tole naredijo v desetih minutah in kar lepo skrajšajo celo turo. No, razen, če nočeš na čaj na Kamniško sedlo!
Tako, pa sva bila še malo raziskovalca. K sreči se je vse dobro izšlo, jaz pa spet dobil dar govora. Oba pa dobršno mero evforije, hitro sem sklamfal novo besedno zmedo Neumni Pogumni imajo srečo. Evforija pač, a naslednjič bo sigurno prišla prav.
Zato je tudi Okrešelj padel hitro mimo, prav tako skupina tridesetih poljakov. V gojzarjih. Aleluja.
na lojtricah pa sva se lahko pozno popoldan celo slikala ne da bi bilo poleg še triindvajset ljudi, kot je bilo to dopoldan.
Pa je bilo kljub pozni uri še kar nekaj ljudi!
Še pogled direktno v Rinko
in najina tura je bila super zaključena!
Le nog si nisva uspela namočit, je Savinja kar izginila, do Rinke nazaj se pa nama ni dalo...
Ampak, če dobro pomislim... zakaj hudiča pa moram vedno tako zgodaj vstajat, a?! Saj gre takole tudi čisto ok. Kaj pa je tisto malo vročine?!
Ja, res, presneto lepa tura. Za celo zgodbo.
Vpiši se