Konj

Takole blizu nas je, pa nisva bila še nikoli gor.

Ne, ne, take stvari je treba spravit v red. Takoj, zdaj!

In sva šla spet enkrat sredi noči. Proti Konju, tistemu nad Presedljajem.

Bova vmes še malo raziskovala, sem si mislil in pustil najboljše za kasneje. Zato sva začela z eno dolgočasno. Od Pod Bele do Presedljaja.

Vleče se, vleče. Ko pa se ustaviš, te pa napadejo komarji. Helena se je hotela ustavljat, jaz pa sem kar naprej mencal. Zato je zgledalo, kot da se nočem ustavljat. Ampak ne! Samo komarjev sem se otepal, ti rečem!

Vseeno pa se nama nikamor ne mudi. Zgodaj je še, ravno dan se dela, midva pa lepo še vedno v senčki - Počivalo Prižnica.

Malo popestriva še z raziskovanjem. Odcep seveda takoj najdeš, ravno tam je, kjer je kar naenkrat kup markacij v drugo smer. Najbrž gre lovcem na živce, da gre vsak tule mimo...

A tole lovsko hišico se splača videt! Neverjetno lepa pozicija, neverjetno lepo vzdrževana, prav vsaka najmanjša stvar je dodelana, obrezana, izrezljana, narezana... Nekdo tule pusti dobršen del svojega življenja. Kar me sploh ne čudi, ker je fantastično lepo!

Občudovala in odšla odprtih ust. Take hiške so v veselje ljudem in naravi. 

Se pa lovci morda včasih malce spozabijo in najdejo tarče kje drugje, kot so v resnici.

No, vsaj upam, da so tole luknjo nastreljali lovci, ne pa kaki hribovci, ki hodijo naokrog z orožjem...

Na Presedljaj se torej končno le prizibljeva. Debele tri ure! A nama se sploh ne zdi, da je toliko... Pred nama se že kaže Konj. Tamle gor nama bo še vroče!

Opremo nase in kar greva. Po malici seveda.

Greben je sem in tja res ozek, zračen.

Pa še polno lastovk roji naokoli. Skalna lastovka? Še nikoli videl... Vse pa roji naokrog!

A potem pridejo na vrsto rožice in namesto, da bi se varovala, plezala in bila previdna, ona slika. Slika rože! Sredi stene!

Saj ne rečem, grozd Zoisovih zvončnic je res velik... ampak!

Jaz pa stojim spodaj in se pritožujem. Ta prav dec.

Ko poslika vse, kar se da poslikat pa greva lahko novi "dražljivi" izpostavljenosti naproti. Tole me sicer ne moti, ker je žica. Pravzaprav mi ni hudega (o, ko bi le vedel, kaj me še čaka!).

Potem sva pa že na vrhu. Ker je polno ljudi ravno na vrhu, lahko slikava le tole

in metulja, ki mu je strašansko všeč oranžna barva.

Planina Rzenik je živa. In to kako! Tudi tu je vse presneto urejeno, lastnik pa v polnem delu! Tudi tu so presneto lepi kraji!

Še par korakov pa sva že na Planini Dol.

Tu pa bo spet treba malce raziskovat. Namenila sva se namreč dol po Martinj stezi, nimava pa ravno pojma, kje bi morala it. Saj so slike na netu, a ključni odcepi vedno manjkajo, to vem že iz izkušenj. Veliko lažje bi bilo, če bi začela spodaj in bi videla, kje prideš ven na planoto. A ni bilo druge, zdaj sva bila gor, bo treba probat, kaj poiskat, nekam bova že prišla... Le upala sva, da ne bova kot par tujcev, ki so ga morali reševati tukaj okrog ravno pred parimi dnevi.

Kar naprej po cesti, mimo lovske koče, potem pa bo mogoče kdo tam, pa bova prašala...

No, lovske koče sploh nisva opazila! Čeprav se je skrivala le par metrov zraven, čisto sva jo zgrešila.

Sem se pa moral ven vleči, ker sem seveda od začetka veselo razglabljal, da greva mimo lovske koče... kako potem odgovorit na vprašanje: kje pa je zdaj lovska koča? Ja, no, mogoče, tam zadaj, mogoče je pa že podrta, stara karta veš, nisva dobro gledala itd. Huh, ni ravno dober začetek, če že lovsko kočo zgrešiš. Kako boš pa vdel začetek poti čez steno, a? Kar tako, na pamet?

Ampak pogumni - ali pa nespametni - imajo srečo.

Pravzaprav ni treba veliko. slediš in to je to. Ko prideš do tegale pa veš, da si na pravi poti. Tule gre potem Martinj steza dol čez steno.

Od daleč to takole zgleda (to je slikano od drugod):

Nekaj časa mi še gre, potem pa sam sebe zaslišim. Moje dihanje je že zelo glasno, od mene začne kar teči. "Helena", jo vprašam, "a je teb tud tok vroče?" "Ne, sploh ni vroče!"

Ojej, mi je že jasno.

Tule nekje že na polno kolnem in sproščam, kar se sploh sproščat da.

Saj ni kaj reči, potka je res enkratno speljana, a zame je tole hudo. Sploh zato, ker gre navzdol. Navzgor ne bi bilo pol tako hudo, tu pa v svoji domišljiji vidim zdrsniti vsak korak. In tu ne letiš prav malo. Ohohooooo.

In ko mislim, da je pa zdaj že vsega konec, ker sva ven iz stene

je svet še vedno tako presneto strm, da hodim skoraj po vseh štirih.

Helena pa se mi čudi, kaj hudiča počnem?

Aaaa, neugodno. Drugič morava tule gor, samo ne več dol...

Moja panika še nekaj časa traja, vse dokler se svet toliko ne položi, da lahko spet zravnan hodim in se ne držim za vsako travo.

Potem pa itak začne Heleno bolet koleno. In najini vlogi se zamenjata, zdaj sem jaz ves navdušen (ker je konec globočin) in ona vsa poklapana.

A počasi se daleč pride, kar je čisto res. Še malce po cesti (kjer Helene ne boli več koleno, meni pa ni nič strah), pa sva na izhodišču.

Točno ob dveh sva doma, kot sva obljubila otrokom.

Dolga, a prekrasna tura. Martinj stezo bova še uporabila. Za navzgor seveda. 

Je bil pa presneti Garmin spet neposlušen, vsakič crkne kako uro prej. Tokrat je crknil ravno prav - ravno tako, da ostane neoznačena Martinj steza skrita. 

Morda pa je crknil zanalašč, kdo bi vedel?