Sredi oktobra je bil na PD Domžale razpisan izlet na Prehodavce. 

Sam se zanj sploh nisem zmenil, tisti vikend je bil zaseden, družbe nisem imel, na ta izlet sploh nisem pomislil. A potem so se za vikend plani povsem spremenili, vreme se je kar naenkrat osončilo, pa še Lojze je rekel, da bo šel.

Torej čas, vreme in družba. Kaj bi torej še hotel? Ja, pa pejmo, a ne?!

Začeli smo na Planini Blato, 18.10. ob pol sedmih in takoj nas je postavilo na realna tla - presneto slabo. Megla, dež in milijon pohodnikov!

Za drug teden je bil že napovedan sneg, vsi smo lovili zadnji lep vikend brez snega (o, če bi vedeli, kakšna lepa jesen bo še!), našli pa smo precej zoprno in obilno rosenje. Bljaki.

A je k sreči z vsakim metrom rosenje ponehavalo in vedno bolj se je zdelo, da so imeli vremenarji prav. Na Planini pri Jezeru je bilo že bolje. Megla je sicer še vztrajala, a rosenja ni bilo več. 

Čas pa je bil za prvo skupinsko fotko. Za katero smo se najprej dolgo zbirali in se pripravljali, nato pa sem sam motovilil toliko časa,

da je potem Lojze končno eno normalno stisnil.

Nato pa smo jo mahnili mimo Dednega polja

v dolino Za Kopico, direktno v... v... v sonce!!!!

Ah, kako so se nam razjasnili obrazi! In tudi korak je postal kar malce bolj prožen! Kaj vse naredi malo sončka.

Kljub milijonom pohodnikov na Planini Blato, smo potem v celem dnevu srečali le par ljudi. Sploh tule Za Kopico ni bilo skoraj nikogar... K sreči je pogorje toliko veliko, da so se vsi tisti jutranji milijoni razkropili povsod naokrog. Na katerikoli vrh si namreč pogledal, povsod si videl kakšno pikico...

Mi pa smo že hitro na Vratcih!

Dedki in babice si kažejo slike vnukov in tulijo iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

drugi pa občudujejo razglede. Naprimer kvišku kipeči Razor

ali pa Stenar in Škrlatico, ki se sramežljivo skriva za oblačkom...

Kako pa je kaj na drugi strani, tam, od koder smo prišli? Tam je malce več megle, Peči ne dosežejo pogleda iznad nje.

Obiramo se. Malicamo. Čakamo. Občudujemo. A vseeno pojdimo še naprej. Prehodavci se že lepo vidijo, a do tja ni prav blizu, pot gre kar precej naokrog. Tam v kotu bomo z 2200m celo bližje Mlinarcam kot pa Prehodavcem.

Potem pa le srečamo domačina, za katerega se zdi, da se nam celo malce nastavlja.

Jasno, da poslikamo na tisoče fotk. Tja do takih z grebensko potjo na Prisank in Hochalmspitze v Ankoglu za ozadje. Ah, kičasto.

Lojze pa pravi, da nima takega zooma in da bo to naredil na star, preverjen, način. In gre lepotca lovit, kar mu čisto dobro tudi uspe!

Prav neverjetno se tudi kozorog pusti premakniti. Čeprav ne kaže popolnoma nobenega zanimanja za nas, pa nam preblizu vseeno ne dovoli prit.

Jezerca tam na Prehodavcih so tokrat, konec oktobra, precej majhna, skoraj nič vode. Rjavo jezero je le še mala lužica.

Za primerjavo - julija 2010 in oktobra 2014:

Je pa res, da je bilo tole še pred velikim novemberskim deževjem, po tistem se je zadeva najbrž spremenila...

No, potem smo pa že pri Zasavski koči na Prehodavcih. In tule Boštjan v vlogi učitelja, učenci pa prav pridno poslušajo!

Nekaj ljudi še srečamo, a nas vse skupaj ni veliko. Mnogo več jih je seveda na Triglavu. Zum pri tem pomaga.

Na žalost ne moremo po dolini Jezer nazaj, splet okoliščin nam nalaga, da gremo po isti poti nazaj, deliti se pa tudi nočemo, prav super se imamo. Pa tudi čas nekako hitro mineva, ob takem lepem vremenu gre hoja bolj počasi, čas pa hitreje teče.

Megla se počasi dviguje, tudi dolina Jezer se počasi bistri

jaz pa z zumom na fotoaparatu iščem in iščem kozoroga, ki sem ga nekje v daljavi zagledal. To pa v bleščečem soncu ni prav najlažje opravilo, sploh brez očal. Pojma nimam, kaj slikam, na ekranček pa seveda ne vidim. Kaj sem posnel, lahko vidim nato le doma. Kjer so rezultati zanimivi! Naprimer takšni:

Seveda je takih slik mnogo, veliko, preveč. A na koncu... ej, pa ja ne? Mi je uspelo? Uau, ne moreš verjet, celo zadel sem ga! Kozorog, ne pa gams, evo.

Pri hoji nazaj klepetamo na dolgo in široko, megla se je že čisto razkadila zato se pred nami odkrivajo še dodatni razgledi, ki jih zjutraj nismo imeli.

Pa spet Planina pri Jezeru

nato pa se še strašansko vleče tisti mali konček do Planine Blato. Tako kot vedno se zadnji metri navzdol še najbolj vlečejo, a k sreči nam hitro mine.

Kar dobrih deset ur porabimo za vrnitev na izhodišče, dolga pot je tole. Je pa tudi res, da smo veliko časa porabili za ustavljanje, malice, občudovanja, sončenja, razgledovanja in tako naprej. Danes se je to res splačalo in presneti greh bi bilo bezljati naprej in nazaj.

Kljub temu pa, da je bil izlet pravzaprav dolg in naporen, je minil nadvse hitro in v super prijetnem vzdušju. Skupina se je super ujela tako v hoji, kot v klepetu. Tako smo tokrat dodobra pretegnili glasilke in nožice. 

Pa še tako presneto lepo vreme!

Še dobro, da sem šel, še dobro!

Pa še vse ostale fotke v albumu.

Konec septembra smo si šli malo ogledovat Barje. 

Ja, ljubljansko Barje, nekaj, kar imamo pred nosom, pa vse premalo poznamo. V organizaciji odbora VGN pri MDO KBO. 

Kaj?!

O VGN pri MDO KBO. 

Hja, to so te učene besede s katerimi se neznalce hitro dotolče. Kar pejte pogledat na gugla, kratico bi lahko razčlenjeval do jutra. Sicer pa niti ni važno.

Važno je tokrat Barje.

Česa vsega ne najdeš tam! Pa sem dolga leta živel na Viču, raziskoval Barje podolgem in počez, pa vseeno nimam pojma.

Naprimer o kakšnem mostu za glino in še par cevi.

Še dobro, da sem se upal it čez. Tale kovina je že precej zarjavela...

Pa o večjem jezeru nekje pri Vrhniki.

Pa o eni večjih zbirk - na žalost nagačenih - živali. O tem res ne vem, kaj bi si mislil. Kakšnega velikega navdušenja pri sebi nisem zaznal. Po mojem je lepše v živo videt takega Zlatoroga. Je pa najbrž tudi težje, sploh kar se tiče milijona različnih ptičev...

Pa dela visokega barja, nekaj malega je še ohranjeno!

Ter enega redkih ohranjenih šotišč. Seveda se šote že dolgo ne sme več kopat, sicer je pa tudi skoraj ni več, vse smo že pokurili...

Malo smo tudi hodili naokrog in to v pripekajočem soncu, česar seveda ni nihče pričakoval. Pravzaprav smo pogrešali kratke hlače!

Iskali in našli smo rimljansko spremenjeno strugo ter na koncu splezali še na razgledno točko - Sv. Ano.

S Tamaučkom sva seveda letela gor, na koncu sem dihal kot pokvarjena parna lokomotiva. Je bilo pa luštno, predvsem razgled. Barje na dlani!

Še pogled na Jezero, kjer smo se kopali že dolga, dolga leta nazaj

in to je bilo za ta dan to. Malce sprehoda, en lep razgled in veliko novega.

Midva s Tamaučkom pa... ko seveda nisva bila zmatrana zaradi enega samega hribčka, ne, ne, ne, kje pa!, sva doma kar hitro pristala v takem položaju:

Pričujoči prispevek je prvi poskus obrazložitve poljubnega dogodka skozi zajete podatke spletnega servisa geoStik. Podatki so zajeti v realnem času, poročilo pa se je naredilo naknadno, po dogodku, na osnovi arhivskih podatkov. Podatki so večinoma pravilni, prerezi verodostojni, vseeno pa tega poročila sam ne bi uporabil za doktorsko disertacijo. Razlaga določenih podatkov je lahko večnivojska, morda pa tudi poenostavljena. Vsekakor ni za uporabo pri življenjsko pomembnih odločitvah.

Pričakovati je, da se bo način poročila spreminjal, da se bo količina podatkov večala ter, da bo sčasoma zajeto vse tisto, kar bi moralo biti zajeto že v začetku.

Zdaj pa konec majhnega tiska in pojdimo na Poročilo!

DEŽEVJE NOVEMBER 2014 

Slovenijo je v začetku novembra prizadelo močno deževje. Razglašenih je bilo nekaj rdečih alarmov, na koncu se za večino države ni izšlo tako hudo, a vseeno je bilo hudo prizadetih kar nekaj območij. Najhuje so jo tokrat odnesli Barje, Loška dolina, Cerknica.

Močno padavinsko obdobje je trajalo od 4.11. do 10.11.

S stanjem voda 4.11. zvečer je bilo še vse v redu, le za Dravo se je zdelo, kot da avstrijci praznijo strugo. Pametno. No, pa morje se je malce razlivalo pri 3m vodostaja...

 

Tudi karta intervencij na 4.11. ne kaže prav veliko delovanja gasilcev zaradi poplav. Zaenkrat še vse mirno. 

 

Že kar drugače je karta stanja voda 5.11. zvečer. V Posočju že kar nekaj naraslih rek, a ne preveč.

 

Gasilci imajo že več dela, intervencij zaradi meteornih vod je 5.11. že kar nekaj!

 

Do jutra 6.11. se narasle vode preselijo bolj v notranjost dežele, v osrednjo Slovenijo. Tudi Drava že dobro poplavlja, predvsem v Dravogradu.

 

Do 6.11. zvečer v Posočju vode počasi upadajo, v osrednji Slo pa se stanje zaostruje. Drava malce upade, a preneha delovati meritev pretoka, na poplave se sklepa po višini vodostaja.

 

Intervencije gasilcev v dnevu 6.11. se selijo predvsem na Koroško, Gorenjsko ter v osrednjo Slo.

 

7.11. zjutraj je stvar v osrednji Sloveniji že nadvse resna. Poplavlja večina rek, barje se hitro polni, Reka narašča in tudi Sava se polni. Drava ponovno še višja, poplavlja.

 

7.11. zvečer je najhuje v južni Sloveniji, pa tudi na barju je že vse zalito, Ig in okoliške vasi pod vodo. Drava upada, Sava poplavlja.

 

Intervencije 7.11. se kar hitro množijo po vseh predelih poplav.

 

Stanje voda 8.11. zjutraj - vode se v večini umirjajo, a ponekod še zdaleč ni končano!

 

Stanje voda 8.11. zvečer, večini gre na bolje, ponekod pa podtalnica kar še narašča, za te kraje še ni počitka!

 

Intervencije 8.11. so ponovno razpotegnjene večinoma čez osrednjo Slovenijo.

 

Vode 9.11. zjutraj - večina je že pozabila na poplave, na Barju in v Loški dolini pa se še vedno borijo. Voda narašča.

 

Intervencije 9.11. so večinoma zaradi naraščajoče podtalnice. Še vedno veliko dela za gasilce.

 

S stanjem voda 10.11. zaključimo. A še na ta dan ponekod podtalnica narašča in za nekatere teh poplav kar noče biti konec. Ljubljanica še vedno v pretoku obsežnejših poplav. Padavinsko obdobje se z majhnim premorom nadaljuje in pričakovati je, da bodo nekateri kraji spet poplavljeni - Brkini, Cerkniško, Loška dolina...

 

Glede na amaterske vremenske postaje, je v navedenem obdobju padlo ogromno padavin. Posočje seveda vodi, a tam so navajeni velikih količin, medtem ko osrednja Slo ni vajena takih številk. Na vzhodu padavin bore malo. 

Gasilci in vsi ostali, ki so pomagali, so imeli v teh dneh ogromno dela - veliko točk na zemljevidu pomeni po več intervencij zaradi poplav, saj so bili nekateri kraji, kjer je bilo vse narobe in so morali gasilci pomagati skoraj pri vsaki hiši. To je ponekod zavedeno kot ena sama točka.

Za primerjavo - toliko intervencij zaradi poplav je bilo v celem letu 2014 - prav veliko te dežele pa ni ostalo nepoškodovane:

 

Stanja rek med dogodkom:

Iška, Iška vas - pretok (modra), vodostaj (zelena) - hiter odziv na padavine:

 

Ljubljanica Moste - zelo počasno praznjenje po končanju padavin:

Sava Hrastnik - še bolj počasna v praznjenju, zelo visoko, kar nekaj poplav ob največjem pretoku, zaprte ceste ob Savi:

Soča - hitro prilagajanje padavinam, hitro praznjenje:

 

Reka Trpčane - hitra odzivnost, tokrat zelo, zelo visoka povratna doba:

 

Drugi podatki

Kako pa se obravnavani dogodek vidi skozi nekatere druge podatke? Imajo ti podatki kaj skupnega ali ne? So dogodki porazdeljeni enako kot obravnavani dogodek? Vplivajo en na drugega?

Vsekakor lahko rečemo, da nekateri da, nekateri ne. Za kaj več bi najbrž potrebovali bolj podrobno razčlenitev, več podatkov in več poznavanj odvisnosti.

Prometne nesreče v obdobju - so geografsko porazdeljene podobno kot same poplave?

 

Zastoji v prometu. Tu prednjači Ljubljana, dež skoraj vedno vpliva na količino zastojev:

 

So pa zaprte ceste sigurno geografsko enako porazdeljene kot poplave. Kar nekaj cest je bilo tokrat zaprtih zaradi poplav.

 

Med prejšnjimi podatki smo pregledovali le intervencije glede poplav. Vendar pa je potrebno pri močnih padavinah pogledati tudi plazove in udore:

 

So na takšne padavinske dogodke lahko vezani tudi potresi? Od 4.11. do 10.11.:

 

Kaj pa radioaktivno sevanje? To je bilo ves čas v mejah normale, razen pred začetkom obdobja - 4.11., ko je pri Novi Gorici prebilo opozorilno vrednost, kar se sila malokrat dogodi... Morda iztočnica za kakšno teorijo zarote?

S podatki geoStik-a se torej že zdaj da narediti veliko in še več. Podatkov se nisem trudil preveč razlagati, naj govorijo po svoje. Najbrž bo tako vsak posameznik videl kaj svojega, a tako je tudi prav. Razlag je pač zaenkrat lahko več.

 

 

Pravzaprav bi moral pisat o sramoti, Sramoti z veliko začetnico, a najbrž nima smisla. Če se v vseh teh letih ni zgodilo nič in če lahko vsi dvigujejo roke, potem tega pač nihče ne opazi več. Je tako Sramota sploh še sramota?

Je pa zato moja Žalost toliko večja.

Nekdaj je bil lep, presneto lep. Še vedno je, če ga gledaš s prave strani, ob pravi svetlobi.

Zadaj za drevesom, od daleč, še ne slutiš, da je z njim kaj narobe.

Pa na žalost je. Vse narobe.

V vseh teh letih se je kar nekaj govorilo, naredilo pa nič. Seveda nihče ni pristojen, nihče nima... ah, bla, bla, bla, kot je pač v navadi v tej deželi, izgovori, izgovori in še izgovori.

En tak prekrasen objekt na izjemni lokaciji pa počasi propada, čeprav se še vedno trudi biti dostojanstven kolikor se le da... 

Lahko bi poslikal vse njegove razbitine, pa mi srce ni dalo. Preprosto mu nisem hotel posegati v njegovo zasebnost, v njegovo uničenje. To je ena tistih stvari, ko spustiš pogled in te je sram, da spadaš med to, človeško, vrsto. Ena tistih stvari, ko se počutiš osramočen do konca.

Ena velika Žalost je to. Za vse nas.

Da bi le vedel, kaj se plete po glavi tistega, ki je naprimer zmetal čisto vse umivalnike iz stavbe ven? Je dosegel svoje zadovoljstvo? Je bil končno srečen?

Na koncu spustiš pogled in ostane ti le še: adijo, Šimnovec!

Hotel je šel, sedežnico so zaprli in kdo ve, če bo kdaj nova, gondola se zaenkrat še drži, a koliko časa še? Vse tako se zdi, da gre počasi vse v maloro... Dobro gospodarjenje, ni kaj.

Mokrica?

Ja, Mokrica je poleg vrha pod Kompotelo tudi koča na Veliki Planini. V svojem sijaju izgleda prekrasno, čisto takole:

Na tem prizorišču smo že bili, davnega 2010. Takrat nam vreme ni bilo tako naklonjeno in koča je zgledala precej manj ožarjeno... A z Radotom sva se v tistem snegu in megli vseeno prebila do nje!

Tokrat snega še ni bilo. Bil pa je jesenski, začetno oktobrski vikend, ko smo se z druščino odpravili raziskovat Veliko Planino. Po poletnem Krnu še nekaj jesenskega, kaj drugega pride prav, kot pa Velika Planina?

Po Krnu smo se hitro dogovorili kako in kaj ter celo kdaj, a dva meseca sta pičila mimo, kot da jih ne bi bilo in kar naenkrat se je bilo treba pripraviti na organizacijo. Kaj bomo počeli, kje vse hodili, kaj vse odkrili? K sreči smo začeli že v petek popoldan, tako bo vikend le dovolj dolg!

Le kje neki začneš, ko greš na Veliko Planino?

Resnici na ljubo smo s hojo začeli še malo višje, pri kamnolomu. Vseeno ne moreš že ta prvi dan vseh do konca zmatrat, ne?

V petek vreme ni bilo najlepše. Megla, rosenje, k sreči vsaj deževalo ni. Višje kot smo bili, slabše je bilo. Pravzaprav en tak bljaki, a se nismo prav veliko sekirali. Bolj nas je smeh zanimal. Tako tudi fantje niso prav nič trpeli.

Prva postojanka je bil seveda Jarški dom, še prej pa smo zavili skozi prav posebne kamne, pravzaprav za vnaprej - da se ja ne bi tukajle gor kregali!

V Jarškem nismo mogli kaj veliko razgrajat, megla in tema sta nas počasi že podili. Do Mokrice je bilo vsaj še pol ure hoda, megla se je prav nesramno spuščala, tema pa grozila. Da se ne bi že prvi dan preveč zgubljali po Planini!

Zvečer smo bili pridni. Nič žura, nič alkohola in zgodaj spat. Tako vsaj pravi uradna verzija, neuradne pa ni. Ni!

Naslednje jutro je bilo že lepše, a razgleda na žalost še nič. Hribov ni in ni bilo, je bilo pa vsaj na Planini čisto. Do neke mere. 

Namesto zajtrka sva z Miranom že navsezgodaj letela (res sva tekla!) dol v Mačkov kot iskat Petro. Potem pa seveda še nazaj. No, navzgor potem nismo tekli, k sreči. A sva bila midva tako zjutraj že dobro ogreta, nobenega problema ni bilo, ko smo se odpravili na pohajkovanje in odkrivanje!

Kar nekaj smo tisti dan videli, kar nekaj! Od jame v Dovji griči (ki smo jo našli direkt iz prve)

(C) Petra

prek gobarjenja

mimo padlih avionov

do naravnih želv

in nekaj pojest v Domžalski dom. Potem pa, težko, težko po hrani, gor navkreber, na Poljanski rob, kjer se lepo vidi, da me nihče ne posluša...,

mimo Marije Snežne na Bajtarski praznik, ki je bil ravno isti vikend. Na žalost nismo prišli ravno ob pravem času, malce smo zamujali, golaža ni bilo več, plesalcev pa tudi ne prav veliko. 

Nato pa še spust v jamo Vetrnico iskat sneg, ki ga tokrat seveda ni bilo. To je tudi treba obiskat, jasno.

Nato pa na zasluženo kosilo v našo Mokrico. 

A po kosilu nismo popadali dol in pospali, o, ne! Bili smo nadvse pridni in se zapodili še na vrh, na Gradišče, kjer so bili nekateri nadvse navdušeni!

Še ena skupinska

in že uporabimo vse, kar je na voljo za počitek! Po kosilu se pa ja prileže!

Srečamo še glavnega gangsterja Velike Planine

nato pa se vrnemo v kočo reševat nalogo, ki jo je pripravila Helena in je terjala od tekmovalcev celodnevno pozornost in spremljanje vsega, kar bova povedala. Kar precej naporno.

Zmaga je šla Petri in Miranu, pohvalit pa je potrebno še vse ostale tekmovalce, dobro so se držali. Celo fantje, ki so bili skupaj, so pokazali neverjetno veliko zanimanja in dela za reševanje vseh zahtevnih nalog! Čestitke vsem!

Potem pa spet nič žura in lepo zgodaj spat.

Ampak zjutraj! Ej, zjutraj! Mi trije smo spali zgoraj, direkt pod streho in k sreči smo imeli odprta polkna. Kako se spi v taki koči, po napornem večeru? Vsake toliko časa (eni večkrat, drugi malo manjkrat) pač pokukaš (če že ne greš ravno lulat) izpod odeje, vidiš, koliko je kaj svetlo, malce poslušaš, če kdo slučajno že ne drsa po kuhinji in kuha kavo, nato pa se spet zavališ nazaj. In tako potem kar parkrat.

Dokler... dokler kar naenkrat skozi okno ne pokuka sonćek! In to prav tista svetloba, prav tista! Seveda me je vrglo pokonci, z mano še Tamaučka in sva letela direkt ven. Nič lulat, nič zobe prat, nič kava, nič, kar direkt ven! O, ja, se je splačalo! Za tak pogled se vedno splača.

Za en pogled.

Kar stala sva tam, vsa krmežljava in mežikajoča v to mehko svetlobo dneva. Kar stala.

Smo le dočakali še hribe, juhuhuhuuuuuuuuuuu! In meglo v dolini.

Pa se je bilo kmalu treba vrnit v realni svet, si umit zobe, spit kavo, pojest zajtrk in se napotit raziskovat še kaj! Še cela nedelja je pred nami!

Začeli smo jo s spustom do žičnice, do Šimnovca. Ta krak Velike Planine najslabše poznava, če se ne voziš z gondolo in nimaš hiške tule dol, nimaš prav veliko iskati. Prek Riglja greš le zgoraj malce mimo. Zato je bilo treba malo pogledat.

Naprimer, kako iz Logarske doline meglo podijo na kamniško stran! Jo imajo tokrat preveč...

 (C) Petra

Mimo žalostno čakajočih ostankov nekoč prav dobre infrastrukture 

do največje sramote Velike Planine, bivšega hotela Šimnovec. Žalostno, a tako presneto resnično v tej deželi.

Pri gondoli smo hoteli nekaj spit, a je bar zaprt, odpre se šele ob 10h. Ljudi pa naokrog vsaj dvajset, trideset. Neeeee, bognedaj, da bi kaj zaslužili, lažje se bo potem pritoževat, da ni in ni dovolj denarja. Dobrodošli!

Tokrat se nismo pustili zavest in se nismo sekirali, v lahnih meglicah, ki so se že dvigovale, smo šli nekako počez Pod Purmanom skoraj do Planine Konjščice. Pot je malo slabše označena, a prav enkratna in zelo neobiskana. Tu najdeš še veliko samote in miru.

Skušamo rešit še oznake FS, najti lovsko kočo in rešiti uganko, kaj naj bi tole pomenilo:

Ker nam nič od tega ne uspe, se na koncu skozi turistično naselje ob občudovanju nekaterih res lepo vzdrževanih koč, zatečemo na Zeleni rob. V zadnjem trenutku naročimo, potem pa se kar od nekje pojavijo trume ljudi in sončna nedelja na Veliki Planini zasije v polnem sijaju!

Mi smo pa kar malce žalostni, treba je še pospravit, pomest, pomit, odnest smeti in se poslovit!

Mokrica, adijo! Kdo ve, kdaj se spet vidimo?

Potem se raztepemo po Planini, eni gredo v Mačkov kot, dva gresta po avto do kamnoloma, ostali štirje pa na Kisovec. Kdo je na Kisovcu prej? Heh, vsi pridemo skoraj naenkrat, v roku petih minut smo spet vsi na kupu.

Še kosilo in tokratne vikend zgodbe je resnično konec. 

Nobenega smisla nima, da govorim o tem, kako super in oh in sploh je bilo. Saj slike govorijo svoje. Tako svoje poglede že počasi usmerjam naprej, na naslednjič. Kam pa bomo šli takrat? Kaj vse bomo takrat videli, doživeli? Že kaj vemo?