Konec septembra smo si šli malo ogledovat Barje.
Ja, ljubljansko Barje, nekaj, kar imamo pred nosom, pa vse premalo poznamo. V organizaciji odbora VGN pri MDO KBO.
Kaj?!
O VGN pri MDO KBO.
Hja, to so te učene besede s katerimi se neznalce hitro dotolče. Kar pejte pogledat na gugla, kratico bi lahko razčlenjeval do jutra. Sicer pa niti ni važno.
Važno je tokrat Barje.
Česa vsega ne najdeš tam! Pa sem dolga leta živel na Viču, raziskoval Barje podolgem in počez, pa vseeno nimam pojma.
Naprimer o kakšnem mostu za glino in še par cevi.
Še dobro, da sem se upal it čez. Tale kovina je že precej zarjavela...
Pa o večjem jezeru nekje pri Vrhniki.
Pa o eni večjih zbirk - na žalost nagačenih - živali. O tem res ne vem, kaj bi si mislil. Kakšnega velikega navdušenja pri sebi nisem zaznal. Po mojem je lepše v živo videt takega Zlatoroga. Je pa najbrž tudi težje, sploh kar se tiče milijona različnih ptičev...
Pa dela visokega barja, nekaj malega je še ohranjeno!
Ter enega redkih ohranjenih šotišč. Seveda se šote že dolgo ne sme več kopat, sicer je pa tudi skoraj ni več, vse smo že pokurili...
Malo smo tudi hodili naokrog in to v pripekajočem soncu, česar seveda ni nihče pričakoval. Pravzaprav smo pogrešali kratke hlače!
Iskali in našli smo rimljansko spremenjeno strugo ter na koncu splezali še na razgledno točko - Sv. Ano.
S Tamaučkom sva seveda letela gor, na koncu sem dihal kot pokvarjena parna lokomotiva. Je bilo pa luštno, predvsem razgled. Barje na dlani!
Še pogled na Jezero, kjer smo se kopali že dolga, dolga leta nazaj
in to je bilo za ta dan to. Malce sprehoda, en lep razgled in veliko novega.
Midva s Tamaučkom pa... ko seveda nisva bila zmatrana zaradi enega samega hribčka, ne, ne, ne, kje pa!, sva doma kar hitro pristala v takem položaju:
Vpiši se