Do Slivne!

by piskec 12. februar 2018 13:10

To so ti predpomladanski sprehodi - izleti, ki me vedno zvabijo v začetku leta ven.

Seveda je ta zapis o lanskem začetku marca, vendar pa se tak čas, zdajle, ko to pišem, hitro približuje. In ker danes zunaj močno sneži, je vedno lepo pomislit na nezasnežene kuclje, kjer so že zametki pomladi.

Lanskoletni Helenin začetek programa 50 za 50 naju je takoj zagrabil. Do začetka marca sva tako nabrala že kar precej kilometrov. In tudi prav je tako!

Sicer se s slike še ne vidi, a jaz že čutim, kako se zima umika pomladi! Hosta začne drugače dišat, kaj pa jaz vem!

Neke nove oznake se pojavljajo, upava samo, da ne bodo spet vsega podrli, speljali sedem blatnih kolovozov in vse razrili, upava, da je samo meja. Enkrat bi se morala naučit tudi gozdarskih oznak, bi bil že čas.

Čez Murovico, Cicelj in naprej proti Sv. Miklavžu. 5h do Zasavske? No, ja.

Sem in tja je treba s poti zavit. Se najde kaj novega, kakšno novo stojišče, kak lep razgled!

No, ni čudno, da vse drugače diši, saj tudi je že pol stvari pokukalo ven. Zvončki so letos pozni, jih je pa v vsakem primeru veselje videt.

Polged iznad kamnoloma pod Štancami proti Savi. Na drugo stran hriba torej. Najbrž Jevnica.

Na Štancah je zanimiva tabla, ki najbrž hoče pomagat, a pohodniki smo vseeno bolj navajeni, da je sever zgoraj, ne pa tam, kjer ti bolj paše. Pri tej tabli vedno rabim deset minut, da sploh vem, kaj gledam, pa sem jo videl že n-krat.

Slivna in njen najvišji vrh Pivkelj. Jezus še vedno potrpežljivo čaka v vitrini.

Nazaj grede se ustaviva v Moravškem domu, stari oskrbnik se počasi poslavlja, ni to Šmarna gora, da bi bilo obiska čez glavo. Nerganja je kar nekaj, ampak verjameva, je za razumet. Biti oskrbnik ni ravno najboljši posel na tem svetu, na eni strani imaš PD - lastnika, ki komandira in hoče vedno več, na drugi pa nas, sitne pohodnike, za katere je vse predrago. Spremenit Planinski dom v restavracijo, gostilno ali kako zaslužit samo s planinstvom? Meni se zdi, da se ravno zadnja leta zadeva počasi profilira in se tako oskrbniki in lastniki (planinska društva) še precej iščejo. Zadeva se spreminja, komercializira, ponudba pa malce zaostaja in ostaja več ali manj ista. Težka je, se strinjam. Bo pa seveda zanimivo, kako se bo vse skupaj odvilo.

No, midva greva vedno na kak čaj, pivo. Nekako se nama zdi, da s tem vsaj malo pomagava pri celotnem problemu, čeprav najbrž ne prav veliko.

Nazaj jo tokrat ne ubereva po spodnji cesti, ampak jo mahneva spet kar lepo po grebenu. V začetku skušava mimo jevniške skrivnosti najti še staro pot, kar nama tudi uspe, vendar pa je že kar precej zaraščena. Tale ne bo več uporabna, aprila tule čez sploh ne bi več prišel...

Do Sv. Miklavža pa vseeno nisva skočila, sva raje pri Katariji zavila za vasjo.

Vsega skupaj se nabralo za slabih sedem ur hoje in 24 km. Ni slabo, ej!

Je pa zanimivo, da me v te konce vleče predvsem v zgodnji pomladi. Evo, če ne bi zdajle zunaj padal sneg... presneto, bi bil že tamle gor, na grebenu!

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

Škofjeloški krog

by piskec 6. februar 2018 17:07

O, Škofjeloški hribi

Res so bolj Polhograjski dolomiti, a midva sva nekako bolj povezana s Škofjo loko. Že včasih, od mojih mladih let, nato pa sva skupaj s Heleno blodila po njih v parih trekingih. Kljub blodenju in blodnjam so se nama prav luštno vpeli v spomin. 

Pa tudi malo jih ni bilo. O, ne, kar precej! 2010, 2011, 2012,  2012 Helena in 2013.

Kar pomeni, da že zelo dolgo nisva bila v teh krajih! Za poznozimsko ali zgodnjespomladansko potepanje so ti hribčki vsekakor nadvse priročni. In prekrasni v prebujanju pomladi!

Konec februarja 2017 sva tako precej zgodaj vstala - vsaj zame - se odpeljala direkt v Škofjo loko in parkirala čisto spodaj, takoj za mostom. Je to že Puštal?

V dolini ni bilo skoraj nič snega, tako da o snegu spet nisva prav veliko razmišljala. Po pravilu: če ga spodaj ni, ga pa tudi zgoraj ne bo. No, sem in tja (velikokrat) se glede tega zelo motiva. K sreči teh neumnosti ne počneva v visokogorju. V predgorju pa vedno. Le zakaj?!

Namenila sva se naredit krog v obratni smeri urinega kazalca, čez Sv. Andreja in Sv. Ožbolta prek daljnega Tošča in čez Osolnik nazaj. Nekaj km sva že imela v nogah od prejšnjih izletov in vedela sva, da bo sicer dolga, a bova že zmogla.

Skratka, dan je že v Puštalu obetal!

Proti Sv. Andreju sva se malo lovila, karte seveda še nimajo vrisane nove obvoznice, zato je šlo okoli tunela malce bolj previdno, da ja ne zgrešiva kake markacije. Sicer pa sva tu enkrat že hodila.

Sneg se je začel takoj, ko sva se dvignila za 7,5 m. A sneg? Kakšen sneg? Oba sva spet v nizkih čevljih, brez gamaš. Jasno.

Potem pa so naju razgledi hitro prevzeli. Blegošeeeeeeeeek!

Pri Sv. Andreju je bilo še nekaj kopnega. Potem pa je kopnega kmalu zmanjkalo.

Do Sv. Ožbolta je snežna odeja kar rasla. A se nisva veliko sekirala.

Dan je bil prekrasen, pravzaprav povsem pomladen. Kljub snegu se ti zdi, da že vse cveti, da snega sploh več ni. Da je toplo in prekrasno!

Sv. Ožbolt, veliko ljudi je tule že uživalo razglede. Ni čudno.

Tudi jaz sem meril vsepovsod. In potem šele doma vidim kočo na Ratitovcu. Opa. Aja, pa Triglav.

Pa Lubnik bi lahko dosegel z roko, ne? Aja, pa Stol.

Ampak Tošč je s tam še presneto daleč zgledal. Pa sva kar pogumno zakoračila naprej, se prepustila poznavanju terena in se spustila po nekih davno že obiskanih kolovozih, ki so v teh letih prerasli v ceste in kmalu sva bila že pri Sv. Jederti. Tu sem tudi že počival.

Pri vzponu na Tošč nama je nagajalo sonce. V tisti v sonce položeni hrib je že super žgalo.

Čeprav to še vedno ne pomeni, da bi jaz dal kaj dol. Rokavice ali pa kapo. O, ne! Za vsak slučaj je treba vse gor pustit.

Do Govejka se nama je potem, ker te poti pa nisva prav nič poznala, vleklo in vleklo. Vmes moraš še enkrat kar precej gor, na Igale. Na koncu sva prišla še v plazovito območje, kjer sva skoraj skakala med plazovi. Ok, plazovčki. No, ok, skoraj.

Je pa čisto res, da se je nekdo igral s časovnicami, povsod je pisalo drugače. Enkrat si za napisanih 10 min potreboval dobre pol ure, včasih pa je bilo povsem obratno. Vse kaže, da imajo škofjeločani več markacistov... Ali pa je razlika med škofjeločani in medvodčani? Hm...

Naju je pa oskrbnik počastil še z miškami od pusta. Lepo. 

Pa še luštno toplo je bilo v bajti. 

Proti Osolniku je šlo ok, sva pa vedela, da naju gor do cerkvice najbrž čaka še precej dober vzpon. Se ga spomnimo z nekega od trekingov, ko smo z druge strani kar direkt čez trave gor hiteli. Ah, tista mladost!

Telefonske govorilnice me v teh letih presenetijo, priznam. A to sploh še dela? Kje pa kartico kupiš? V Ljubljani? Heh. A je bila tule včasih kaka gostilna? Vse je tako zgledalo, spomnim se pa ne več.

No, pa s te strani ni bilo hujšega vzpona. Kakih 150 višincev, za naju mala malca. Ja, seveda.

Cerkvica pa je Sv. Mohor. Na Osolniku. Ok, pa tudi prav.

Je pa zato spust boljši. In še poln snega je bil!

Potem je pa snega kmalu zmanjkalo, midva pa sva občudovala igre narave.

In vedno bolj nama je po pomladi dišalo. Vedno bolj!

Pot pa se je na koncu vlekla, kot se pač vse poti vlečejo proti koncu. Pa hribčki gor in dol, k sreči je bil zadnji hribček tisti hribček, kjer sva si zaprmej rekla, da pa v hrib ne greva več! Puštala tako že dolgo nisva bila tako vesela! 

Krog je bil super, sicer kar slabih 27 km, slabih 2k višincev in dobrih osem ur in pol, ampak se je splačalo, bilo je prelepo!

Razmišljam, da je zdajle ravno pravi čas spet za kaj takega. Mogoče malo počakava, da kak kilometer še dobiva v noge in da bo malce manj snega.

Da se počasi pomlad vrne v deželo.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kolovške hoste

by piskec 1. februar 2018 13:30

V letu 2016 sva toliko tule naokrog hodila, da sva si rekla, da morava iz tega narest kak izlet za PDD.

Seveda pa si je treba prej vse malo bolj ogledat. To ni problem, vse je pravzaprav za našo hišo. No, skoraj.

Pa sva šla, sredi februarja, malo je pa že dišalo po pomladi. Greva midva malo raziskovat, najbolje kar počez.

In sva šla res malo počez, že v začetku sva se izognila hoferjevi cesti in sva našla neko staro potko ob kanalu.

Do Rove je šlo kot vedno, mimo cerkvice in čez cesto, kjer sva se potem zapodila v hrib proti grebenu in naprej proti kmetiji Čeh. Vendar pa mi nikoli ne uspe iti po isti poti, vedno malo bolj levo ali pa malo bolj desno. Nikoli pa ni enako, kdo ve, zakaj. Glede na to, da sem šel tule že stokrat, bi pa res že lahko svojo pot uhodil.

Gor do starega gradu sva šla spet kar direkt v hrib in na vrhu ugotovila, da pa tole za običajne pohodnike ne bo najbolje. Me je potem kar nagnala dol in sva morala še enkrat gor po drugi poti. Po taki bolj primerni. K sreči sva jo našla, v teh časih je polno nekih novih kolovozov za spravilo lesa. Blatno in razrito, a hej, kdo bi se pritoževal.

Zato pa sva morala pri Lovskem domu Domžale imeti malico. Saj ne gre kar naprej dol in gor v isti hrib lazit, ne? Tule morava z lovci kakšno rečt, morda bi pa lahko malo posodelovali?

Lukovo bolnico najdeva že z zavezanimi očmi, gor, dol, povprek, ni problema.

Ampak morala sva priti še domov in to nikakor ne po isti poti. 

Tako sva sploh prvič prišla do bajerja pri Prevojah, kar lepo imajo tule urejeno. Še malo je bilo zamrznjeno.

Še bolj hecno pa je bilo, da sva sploh prvič prišla do bajerjev pri Prevojah, kar je pa kar malo... no, a nismo skoraj sosedje, pa tule še nikoli nisva bila? Presneto... 

Za ribiče je tole najbrž super.

Pa še do doma sva morala prit čez krtinski hrib. Na koncu se je nabralo kar dobrih 19 km, kar bi bilo za PDD preveč. Še enkrat bo treba it malo pogledat in skrajšat pot, jo speljat kako drugače!

Pa za Kolovške hoste to res ni problem, blizu so, na koncu zime pa se vedno rada potikava po takih gričkih. In sva šla čez dva tedna, 9.3.2017 še enkrat na ogled.

Tokrat je Helena navijala, da že končno najdeva tudi začetek tiste grebenske poti proti Čehu, ne bomo vedno znova na pamet počez hodili! Sem se seveda moral strinjat, sploh glede na to, da grem tam počez vedno drugače. Hja.

Kako pa zadet začetek, če ne veš, kje je? Eh, kar nekje sredi hriba, naproti cerkvice v Rovi, sva jo mahnila direkt navzgor. In, hecno, takoj sva naletela na neko malce zapuščeno bivališče! Ampak nekdo je tukaj nekoč bival, vsaj kak dan, dva... Kako sva midva to zadela in to direkt pa nama seveda ni bilo čisto nič jasno.

Ko sva prišla enkrat na greben pa sva jo tokrat mahnila v nasprotno smer, dol. In končno našla ta famozni začetek 

tega presnetega Rja, ki ga je povsod dovolj, a nikoli ne veš ne kje se začne, ne kje se konča.

Seveda pa to pomeni, da sva morala še v nasprotno smer. Pa dol s hriba pa z avtom še malo naokrog. 

Da sva lahko potem šla po drugem grebenčku nazaj proti Rovi. Nekaj poti, nekaj brezpotij, a nikjer se ne moreš prav zgubit, vedno se kaj vidi - tokrat je bil to Lovski dom, ki pa se ga od spomladi naprej ne vidi več, le pozimi.

Dol z grebenčka sva prišla pri piknik placu, morda bi morala nadaljevat še v naslednji breg in prit počez do Rovske cerkve, a sva predvidevala, da bo tole za društvo dovolj. Res da potem ostane kak km ceste, ampak vsega pa ne moremo imet, kajneda ne?

Natanko mesec po raziskovanju, 19. marca, pa smo šli še s PDDjem naokrog čez Kolovške hoste. Udeležba sploh ni bila slaba!

In, ja, z lovci smo sodelovali! So nam povedali polno nekih zanimivih stvari, pa še okrepčali smo se lahko pri njih. Ravno so obnavljali fasado.

Počez do Lukove bolnice, tu pa k sreči vedno po isti - namišljeni - potki. Nikogar nismo izgubili.

Pa dol in gor čez take in drugačne grape. Jih je kar nekaj, sicer niso prav globoke, a so kar luštne. Tale je direkt pod bolnico, kjer se začne markirana pot.

Pa mimo Florjančka na greben Ronte v dolino Rovščice in nato gor do cerkvice v Rovi.

Pa se je spet nabralo kar dobrih 15 km, čeprav sva vse skupaj kar dobro skrajšala...

In tako so se mi v tem času pohajkovanj te Kolovške hoste kar dobro priljubile. V naslednjem letu sva jih še dodatno malo raziskala, parkrat šla le mimo, včasih našla kako dodatno zanimivost, nabrala nekaj gob in tako...

Presneto prijeten del, pa še tako blizu nas je! Če ne veš kam, zakaj pa ne sem, na Kolovec in okolico?!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS