Aprilska dela

by piskec 30. marec 2018 12:04

Markacijsko 2017 smo začeli bolj pozno, a prej, kot aprila ni bilo primernega vremena.

Prva akcija je bila pomoč kamniškim markacistom pri delu na Koželjevi poti v dolini Kamniške Bistrice. Še vedno je hudo uničena, od žleda naprej se še vleče, a strmine so ponekod prehude, vse požagano spolzi spet  dol. 

Kot vedno pri vseh akcijah - slikamo se pri malici.

Ko je delo, ni časa za slikat. Ni časa!

Lep dan je bil, luštno, kar nekaj smo naredili. A kamniškim markacistom ne morem prav nič zavidat, s Koželjevo bo še ogromno dela, ogromno!

Tags: ,

markacisti

Dolga do Štanjela!

by piskec 22. marec 2018 12:01

Velika noč in družinski pohod. Zadnja štiri leta nam taki pohodi kar lepo uspevajo, udeleženci s(m)o navdušeni in vedno se nas najde kar veliko. Super!

Pravzaprav nam uspevajo včasih kar dvakrat na leto, za veliko noč in še za prvega novembra. Še bolj super!

Na veliko noč 2017 smo se odločili za pohod do Štanjela. Pa še nazaj, jasno.

Vreme ni bilo najlepše, aprilsko, kaj pa drugega. K sreči smo nevihte le od daleč opazovali. 

Burje ni bilo, skale so bile pri miru.

Je pa vse cvetelo, jasno. Helena je seveda poslikala na tisoče slik rožic. Vedno se potem sprašujem, kdo hudirja vse te slika gleda? Vsako leto milijon slik rožic, leto za letom. A so letošnje drugačne?

No, pa vseeno, da se razumemo: tudi meni srce zaigra ob vsem tem obilju. O, ja!

Seveda sem bil pameten in natanko vedel, kam moramo it. Do prve jase. Potem pa sem se malo... no, lovil.

Seveda je vse to le zaigran prizor: joj, izgubili smo se! Ah, ah, kaj pa zdaj?! Pohod je treba zabelit!

Kdo se je pa še izgubil v tej deželi? Greš pač počez.

Naletiš lahko še na kaj zanimivega, k sreči brez prašičev.

Potem si pa že na taki ali drugačni cesti, vsi pa zadovoljni, ker se nismo povsem izgubili. Malce ovinka pa je bilo, obiskali smo mali kucelj in pot nekoliko podaljšali, da ne bi bila prekratka. Otroke je treba zmatrat.

V mislih sva imela tisti prekrasen prehod v dolino Raše, ki sva ga nato seveda tudi našla. O, lepote!

Vsi v modrem, kaj?

Pa še jedli smo vmes!

Na koncu brez nekaj malega ceste na žalost ni šlo, sem se zelo trudil, da bi hodili po poteh, a povsod ne moreš. 

V Kobdilju nas je nekaj lovil še dež, a nas je na srečo le oplazil. Smo pa najmlajšega preoblekli kar tako, v stoje, mimogrede. Še zavedel se ni dobro.

Potem smo pa že bili na Fabianievih vrtovih.

Še malo čez Štanjel, po nevihti je bilo že fino vroče,

mi pa smo se zapodili do bifeja pri pošti. O, kako je pasalo!

Takole nekako je to šlo. Prav veliko okrog Štanjela nismo hodili, smo bili vsi že večkrat, bolj nas je vabilo pivce v vsej tisti vročini.

Olala, pomlad!

Nazaj seveda ne bo šlo po isti poti, je bilo treba drugo najt. Ki pa je bila bolj nerodna. Najprej ob in po železnici,

pod njo in nad njo,

in res zoprn del ob regionalni cesti, a drugače res ni šlo. K sreči brez težav.

Brašno je seveda vedno z nami!

Včasih ni dovolj le hoja, je treba še mal roke povadit!

Naša četica pa je kar lepo hodila, malce sva se že bala, da bodo začeli popuščati, a nam je šlo zelo dobro!

In ne, tule nismo povsem pijani, samo klobaso smo zašpilili! S tremi obrati in pljuvanjem čez ramo. Kaj pa vem, tako so nas starši učili, nič mi krivi!

Ker smo naredili tako lepo klobaso, tako pa je treba zašpilit!

In ko smo imeli vsega že skoraj dovolj, se je cilj dobrohotno pokazal direktno pred nami! 

Dolga pot je bila tole, mogoče sva res malo predolgo vzela, a se nihče ni pritoževal, nikogar tudi nismo pustili kje zadaj. Torej vse ok!

Potem pa žur, jasno!

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Greva oba na sestanek!

by piskec 21. marec 2018 13:56

Na sestanke rad hodim. Sploh na take, ki so v hribih, ti so vedno dobrodošli.

Sam sem šel že dve leti zapored, tokrat pa se mi je pridružila še Helena. In vse skupaj sva še malo zabelila. Če sva že dva, potem ni hudir, da ne bi prišla še peš nazaj! Ha!

Sedmi april 2017 je bil določen za sestanek, začela sva pa nekaj pred enajsto. V prekrasnem, že vročem pomladnem dnevu! V kratkih rokavih! Vsa v napetem pričakovanju lepega, a dolgega pohoda.

Dan je bil dopoldan (še) lep, do tam zadaj nekam morava prit. Na začetku precej grozno zgleda, če vidiš cilj nekje tam v daljavi. Kdo pa bo prišel tja peš? Še z avtom se vleče ko čreva...

Pa so me tudi v naravi motili razni telefoni. Kot da sem najbolj popularen računalničar daleč naokoli.

Tokrat nisva šla čez cerkvico v Rovi, ampak sva po kolovških odkritjih šla kar lepo po poti R tja do Čeha, je lepše in najbrž tudi hitrejše. Čez podrtije, ki so še vedno nad Čehom sva se prebila brez težav, vedno po istem.

Oh, to bujno cvetenje! Kako sva uživala v prvih dneh pomladi, juhuhuuuuu!

Sva že čez prve hribčke, malce nad Vrhopljem. Vreme se počasi slabša, vroče je že, pa se oblaki popoldne že zbirajo.

Pri Vrhpolju sva malo motovilila, rdeča je tja grede, modra nazaj, vse je odvisno od tega ali so ljudje doma, težko jim je it čez dvorišče. Seveda pa je slika stara, tam okoli rdečega ovinka je namreč že par let nazaj zrasla nova hiša, zato smo navajeni it kar direktno v hrib. K sreči hišo še delajo, zato se še da mimo nje, nazaj grede pa že nisva mogla več, so imeli spodaj piknik, čisto mimo žara pa tudi nisva mogla it. Če bo v prihodnosti zraslo še par hiš, bo pa treba po cesti čisto okoli. Razvoj!

Ampak najina klopca je pa še vedno ista. Klopca! Je pa res, da bo brez razvoja tam le še kako leto ali dve, že zdaj je težko na njej sedet, razpada. Mislim, da jo midva obiskujeva že kakih 10+ let.

Na Gozdu in planoti že vse nekaj diši po dežju. K sreči je bil tokrat pes zaprt. Še vedno je lepo toplo. Sva že blizu Veliki planini!

Pri Jurčku sva seveda spila pivce, dva, da je potem lažje zagristi v tisti klanec!

Potem je pa na Podkrajniku že začelo rositi. Sem bil kar nekaj siten in sem mrmral precej grde besede.

Sčasoma pa... tale pomlad te res kar navduši. Mokro gor ali dol!

Vsekakor. In čez pol ure o sitnobi ni bilo več ne duha ne sluha. 

Pri Heleni pa sploh ne! Obema se je smejalo kot že dolgo ne in to kljub sitnemu rosenju. Elementi, elementi!

Kako pa boš siten ob takih cvetočih poljanah?!

Žafrani in teloh, vse naenkrat. K sreči nobenega snega kot je bil vsa druga leta.

Na sestanek sva prišla vsa navdušena, jasno. Smo se zaklepetali dolgo v noč, a ni šlo vse gladko. Tega sestanka se bomo na društvu še dolgo spominjali.

Ostali so potem odšli, midva pa sva lepo prespala in presneto zgodaj vstala!

Naslednji dan je bil še lepši kot prejšnji!

Ob sedmih zjutraj sva bila povsem sama na planini

slikat pa nisva in nisva mogla nehat.

Kako pa bi sploh lahko nehala? Ob takih pogledih...

Pa sva vseeno morala dol, je bilo treba nabrat še čemaža, ravno pravi je bil pod Podkrajnikom. Letos sva ga nabrala bolj malo, nima ga smsila vlagat in karkoli delat z njim. Nekje po maju tako ali tako želja po njem hitro ugasne, tale čemaž je res zelo sezonski. Ampak v marcu in aprilu bi ga pa kar naprej mulil...

Pa nazaj v hrib na Gozd. Počasi je postajalo spet vroče!

Pri podrtijah nad Čehom sva tokrat ubrala malce drugačno pot, v začetku prav lepo potko, shojeno seveda od živalskega sveta, a sva na koncu vseeno pristala v podrtijah. Sicer v drugih podrtijah, na drugi strani je bilo podrto še od žleda, tule pa vse od spopada z lubadarjem.

Sicer pa malce prebijanja ne škodi, bova za naslednjič že bolje vedela. Sva pa na koncu priletela direkt v takšno blato, da sva komaj prišla ven. Še od palice sva zgubila obroček v njem, a nobenemu ni bilo do tega, da bi obroček iskal po tisti svinjariji. Najbrž še bolje, ker bi ob obročku tam sigurno pustila še kak čevelj, je bilo treba presneto pazit...

Do Rove sva šla po istem, a v Rovi sva pa vseeno zavila na pivce v gostilno. Dan je bil vroč in pivce sva si že dobro zaslužila! V gostilni vse polno, vsi v pričakovanju pohanega piščanca, midva pa kot dva hribovca. No, brez "kot".

Ob Hoferju sva šla kar ob cesti in upala, da bo na koncu le kaj, da prideva čez potok.

In res je bil - mostiček, no, dva hloda, a prehod je bil. Je pa vprašanje, kako priti tam mimo v kasnejši pomladi ali v poletju, vse je namreč dodobra zaraščeno. V začetku aprila je še šlo.

Pod Krtinskim hribom sva tisto oddaljeno Veliko planino pustila že daleč, daleč zadaj, nama pa se je seveda na veliko smejalo.

Saj sva že takorekoč domaaaaaaaa!

O, v 2017 sva res veliko hodila, aprila sva tole pot - in to tja in nazaj - obdelala že povsem suvereno, brez kakršnihkoli težav. Lahko bi rekel celo mimogrede, vsaj, kar se hoje tiče. Se res dobro pozna, če imaš dovolj kilometrov v nogah!

Oba sva bila nadvse zadovoljna, to je bil res prekrasen izlet, vreme je sodelovalo, pomlad je res enkratna. Ker pa je svet izravnan, naju je skrbelo le stanje v društvu in čisto prav sva imela. 

V tabelo poti od doma na Veliko planino pa sva tako dodala kar dve novi koloni. Jupijajajaaaaa! 

Kdo ve ali bo naslednje leto tudi tako, malce dvomim... Škoda.

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Sabotin

by piskec 7. marec 2018 15:06

Pohod na Sabotin v začetku aprila 2017 je bil spet eden tistih z dolgimi kraticami: VGN MDO KBB PZS, kar je za neposvečene čista fantastika.

Varuhi gorske narave pri Kamniško Bistriškem meddruštvenem območju Planinske zveze Slovenije so ponovno organizirali izlet, pohod. Helena pri tem z veseljem sodeluje, čeprav sam MDO veselo meče polena pod noge. Zaradi takih težav bo to na žalost eden zadnjih takih pohodov, kljub temu, da zberemo kar nekaj zadovoljnih ljudi preko vseh društev našega področja, kar je kar lep uspeh. A težav je preveč, nekateri interesi vlečejo povsem v drugo smer, namesto, da bi skupaj kaj naredili.

Eh. Običajna praksa torej.

Ampak tokrat so organizatorji vseeno uspeli vse skupaj lepo spraviti pod streho. Dva avtobusa pohodnikov sploh ni malo!

Začeli smo po dolgi vožnji v Solkanu, pri pokopališču, malo pred mostom. Da smo lahko gledali dol, kam se mečejo tisti norci.

Pogled na želežniški most. Res je neprimerno lepši.

Nekaj ceste nam ni ušlo, a smo na drugem ovinku kar lepo zagrizli v klanec. V kar spodoben klanec!

Nekdo mora biti tudi metla in paziti na vse, ki hodijo počasi.

Ker vemo, kako gre - enim gre vse prepočasi, drugim vse prehitro. To bi moralo biti pravzaprav razumljivo vsem, se pa presenetljivo izkaže, da jih veliko tega preprosto ne razume in se kar naprej pritožujejo. Prehitro. Prepočasi. Dejmo čakat, mi je vroče Ne čakat, bom zmrznil. Ahhhh!

Nemogoče je biti prav z vsakim celo pot.

Čez ovinek spet direkt v hrib. Po stopnicah!

Kolegi markacisti se dobro znajdejo.

Pa smo že pri napisu Tito. Malca!

Tu imamo že svojega vodnika, ki nam je poln energije razložil prav vse, kar se tiče Sabotina. Super!

Jaz sem tovoril "ta velik" fotoaparat s seboj in sem moral malo naokoli poslikat.

Je pa bilo kar nekaj predavanj, kar nam je prišlo zelo prav, saj je povsod nekaj. Pa cerkvice, pa utrdbe, pa rovi, pa... 

Lepo obnovljene ruševine Sv. Valentina.

Na primorskem je bilo že vse zeleno, pomlad v deželi!

Večino časa smo hodili kar lepo ob/po meji,

pretaknili smo kar nekaj kotičkov, predorov, kavern,

naredili kakšno bedno, z vso navlako težko uravnotežljivo lastovko, ko je ravno toliko primernih kamnov tam naokrog,

se na koncu zapodili še na kosilo in kakšno pivce v planinski dom in to je bilo to.

Pohoda sicer ni bilo veliko, a velike skupine se obnašajo drugače, čas gre hitro naokrog. V vsakem primeru gre cel dan, res pa je, da je bilo vožnje kar veliko.

Veliko pa smo videli in tudi veliko izvedeli. Pa še družba je bila super!

Vsekakor mi bo ostal v lepem spominu!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Na Sedlo je treba it!

by piskec 6. marec 2018 10:48

Mislim, da sem bil v 2017 le enkrat na Kamniškem sedlu. In to na prvega aprila. Sramota. 

Pa ne sramota za prvega aprila, sramota za enkrat, edinkrat na Sedlu. Enkrat, ej! V celem dolgem letu. Nisem prepričan, da se mi je to že zgodilo, presneto.

K sreči pa vreme ni bilo prvoaprilsko. Začel sem pri Domu, Helena je imela v istem času tu izobraževanje PZS, sva se zmenila, da se ob vračanju vidiva.

Pravzaprav je bilo že kar presneto vroče.

Studenec ravno toliko, da je bil malce moker, kljub snegu, ki ga je še bilo nekaj po gorah.

Kar so veselo izrabljali gamsi, da so se hladili. Res je bilo vroče - če še gamsi tako pravijo!

Kamniški Dedec je kar sijal, ves vesel pomladi in končno konec snega.

Ampak na drugi, severni, strani, pa ni bilo še tega veselja, o, ne!

Pa saj tudi za na Planjavo še ni bilo za it! Povsod še kar precej snega, sploh malo višje.

Je vsaj Rinka veselo padala, da so jo lahko tiste drobne črne pike pod njo občudovale.

Pri Okrešlju so se množice kar veselo sončile. A sem že rekel, da je bilo vroče, ne?

Jah, na vrhu je tudi bilo vroče, ampak za slečt se pa ni, vseeno vedno malce piha, s severne strani kar hladno.

Dol sem veselo hitel, da sem od bolečih stegen spet dobil kakšno solzico na oči. Malo se mora človek pomatrat, še najbolje za kondicijo pa čeprav potem kake tri dni ne gre po stopnicah hodit.

Se je pa vreme počasi fižilo, a sem bil že dol. Ha!

Sem pa potem zaman čakal pri Jurju na Heleno, izkazalo se je, da sem narobe bral sporočilo. Sva čakala kar nekaj časa en drugega, vsak na svojem koncu. Eh.

Ampak, da si samo enkrat v letu na Sedlu je pa res svinjarija. Res.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

MEGL liga

by piskec 5. marec 2018 10:00

V Budimpešto peljem rad, vedno se imamo super. Tokrat je bilo 11.3.2017.

Najbolj je zanimiva hrana, počasi se tudi kuhinja navaja tudi na vegetarijance, sicer na svoj način, a vseeno, napredek je očiten.

Enkrat sva v Budimpešti naročila vegi jufko. Vse je bilo ok, le najprej je pripravljalec testo podmazal in pogrel kar na mesu za kebab. Jah, kaj češ mu reč... Meni pa so v menzi makarone z mesno omako lepo precedili - evo, brez mesa. In to s takim navdušenjem, da jim je uspelo narediti "vegetarijansko" jed, da nisem mogel zavrniti. Pa tudi, če bi hotel, itak se ne bi mogli sporazumet, kaj je s tem narobe. A zanimivo, take stvari me sploh ne motijo, ljudje so pripravljeni pomagat, da pa naredijo malce drugače, pa mi je nadvse zanimivo.

Tokrat smo imeli telovadnico drugje kot prejšnjič, pravzaprav kar blizu šole, precej daleč pa od centra. Kam daleč nisem mogel, malce sem šel naokoli, našel en trgovski center, naredil en krog, kaj več pa ne. Se vsaj malo sprehodil.

Sem raje slikal fante, čeprav v tistih svetlobnih pogojih to nikakor ne gre.

Dobri so fantje, dobri! Čestitke!

O, ja, najbrž bomo šli še. Vsakič jih sicer ne morem peljat, poleti sem preveč zaseden, pozimi pa gre to lažje.

Tags: , ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS