Nazaj na Korzika - V. del

Da ne bi pozabili kdaj in kje smo.

Nazaj s Trou de la Bombe je bila pot druga, bila je tudi bolje označena. Do hotela etape GR20 nismo šli, smo pa našli še eno cerkvico. Pohodnikov pa povsod dovolj, že tako so se mešali turisti in pohodniki z GR20, vseh vrst jih je bilo.

Parkirišče pa že povsem polno, poleg nas pa avto direkt iz Domžal. Eh, majhen svet, ne?

Še Marija des Neiges na prelazu, vse okoli nje pa polno zanimivih tablic zahval.

Takole so Auguilles lepo napeljane direktno nad prelazom, enkratno za videt. Tam zadaj gre tudi GR20 in njen "najtežji" odsek, kjer je celo neka veriga. Bo treba enkrat pogledat!

Ker smo zgodaj začeli, se je dan šele dobro začel, turisti skozi Solenzaro gor, mi pa že po drugi strani dol, v Zonzo! Prikupna vasica s polno zgodovine in prekrasnimi razgledi. Smo si le privoščili kavo, tudi tokrat na sredi vasi.

A dan je bil še dolg, pred nami pa še kaj za videt! Gledat slap Piscia di Gallo!

Najprej je bilo pa treba motovilit in se izogibat plačilu parkirnine. Pa ne zdaj mene kregat, saj nismo bili edini, vsaj polovica je bila balkancev, ki so parkirali ob cesti, delali gnečo, a parkirnine ne plačali. Se mi je fino zdelo, po eni strani. Po drugi pa me je bilo malo sram. Sem pa opazil, da se sram zmanjšuje obratno sorazmerno z višino parkirnine. Manj parkirnine - več sramu, veliko parkirnine - manj sramu. 

Na koncu se je pa izkazalo, da itak ni bilo nikjer za plačat. Ha! Kakšen je torej sram, ko se deli z ničlo, a?

Polno nekih objektov, bifejev, restavracij ob začetku poti. Sredi gozda.

In spet enkratne skulpture granita.

Rečica fino zgleda, v taki bi se dalo spet komot kopat. A kaj, ko veš, da tamle čez par deset metrov...

pada takle lep slap čez steno. Piscia di Gallo.

Do slapa je kar dober in precej strm spust, povsod so sicer vrvi in žice za prijemat se, a vse skupaj je kar spolzko, strmo. Ampak turistov to ne moti in dobiš jih res v čemerkoli, od visokih pet do čeških plastik za v vodo, pa tja do hudih gojzarjev za v Himalajo. Turisti. Tisti ta najbolj "turisti" pa seveda ne odnehajo na končni polički, kjer se vrvi in pot konča, ne, ti se podajo še naprej, dol do tolmuna. Ker oni so pogumni in jih ni strah. Turisti torej.

Mi seveda nismo pretiravali, je bilo treba prit še direkt nazaj gor.

Takole pa na karti zgleda.

Na večji karti zgleda pa vse skupaj... nič.

Naslednje jezero je Lac l'Ospedale, velika zadeva! Najbrž tudi fino za kopat, ampak vreme ni bilo ravno najboljše, pihalo je in kake vročine ni bilo. Je bilo pa super lepo!

Pa še orlovska gnezda - glamping, seveda, Cocoon village. Če že ne moreš it gor, je pa dobro vsaj video pogledat.

Potem pa se cesta kmalu prevesi na vzhodno stran in pod nami je spet Porto Vecchio. In tamle doli levo naš kamp.

Takole smo pa z avtom narisali spet en kup ovinkov, nekje do 2034 jih imamo dovolj.

Ob morju pa je le bilo lepše vreme in treba se je bilo kaj vržt v vodo. Pa smo šli nazaj na tisto plažo, ki smo jo zjutraj obiskali. Se je izkazalo za kar ok, čeprav sta Heleno podili dve turistki - kamorkoli je hotela it slikat, sta bili prec za njo... Šele na koncu ji je uspelo vsaj plažo slikat...

Potem pa je bilo našega spanja v Golfo di Sogno dovolj in treba je bilo it naprej proti Bastii. Čas odhoda proti domu se je namreč kar hitro bližal. Še posebej hitro se je (pri)bližal, ko smo - pravzaprav po nesreči - ugotovili, da imamo trajekt en dan prej, kot smo mislili. Ja, no, ufff, še dobro, da smo to ugotovili zdaj, ne pa zadnji dan (en dan prepozno). K sreči smo dobili nek preblisk in nekaj podobnega, kot je "dej, poglej na ceglc, kdaj mamo odhod trajekta", nam je rešilo kar nekaj težav.

No, nam je pa ukradlo en dan! Ki smo ga namenili za Cap Corse, ki smo ga v začetku izpustili. E, pa je šlo to v franže... bo treba spet enkrat drugič prit. Evo, pa mamo že zmenjen.

Cesti ovinki so se po Solenzari končali, vzhodna obala je spet popolnoma nekaj drugega, večinoma sama ravnica. Stotke na števcu že dolgo, dolgo nismo videli!

Aleria je imela neke vrste trdnjavo, kaj več pa ne. Nam je pa uspelo v mestu najt končno en bife, ki je bil več ali manj za domačine. Temu primerna je bila tudi cena - 1,20€ za kavo.

Nekaj smo vandrali tudi po trgovinah, je bilo treba najti še kaka daril(c)a. Pa smo potem več buljili v pripravke, ki bi jih z veseljem porabili tudi pri nas.

Baje se take stvari dobi tudi pri nas, a nihče od nas jih še ni videl. Če ne drugega, je vsaj dobro zgledalo.

Malo smo se morali potrudit, a smo katedralo de la Canonica - precej staro katedralo - tudi našli. Na žalost zaprto.

Potem pa v kamp San Damiano blizu Bastie. Bila je že sezona, kamp super turističen, ob dolgi mivkasti obali, poln ljudi, pa po 48 € na dan. Pfuf, če bi s tem začeli, bi me že v začetku pobralo...

Je pa bil plac kar ok, čeprav smo ga spet iskali in iskali in iskali. Težko je bil v celem kampu sam, težko. Ne vem, zakaj najprej porabimo par ur, na koncu je pa itak vse ok.

Seveda pa ni bilo vse tako, kot smo si predstavljali. Direkt do nas je prišla španska familija, imeli so kombi in tak šotor, ki je bil pravzaprav predprostor kombija. Problem je bil v tem, da sta oba starša vse skupaj postavljala prvič. Najprej ni šlo gor na kombi na noben način, ne zgoraj, ne s strani, ne spodaj, ne... potem je pa le enkrat naredilo nekaj "klak" in šotor-predprostor se je lahko začel postavljat. Seveda pa nihče ni vedel, koliko je to dolgo in do kam ta predprostor sploh seže. In se je rolal in še malo rolal in postajal je vedno daljši.

Dokler nam ni segel skoraj direkt v spalnico.

Ne vem, kaj bi bilo, če bi bil še meter daljši, kombija sigurno ne bi prestavljala, glede na to, da jima tisto nikakor ni sedlo skupaj. Ker so bili vsi tako prikupno zmedeni, se nismo prav nič sekirali in smo jim pustili, da so se kar naprej spotikali ob naš šotor. Naslednji dan je bil namen zgodaj vstat, se it kopat, potem pospravit in vse to - še najbolj bodo sosedi trpeli.

Ah, kak lep sončni... opa, vzhodna obala je to!

Sončni vzhod, ja!

Edino ob takih urah dobiš plažo prazno. Za slikat.

Za noret. Se veselit. 

Popoldan nas je že čakal trajekt, zato smo pospravili, delali sosedom nekaj hrupa, a ne preveč, nato pa zavili v Bastio. V Citadello.

Zanimiva arhitektura. Cevi so malo zunaj, malo notri, malo pa na pol. Kakor pač že pride.

Port de Bastia smo prehodili sem in tja in še počez.

Eno večjih presenečenj pa so bila stranišča. Zbrana z vseh vetrov, a vedno nekaj več, kot samo stranišče.

Še do svetilnika in še malo čez mesto. Kar dobro smo se nahodili,

odhod je bil šele ob petih popoldan - Corsica ferries, ki ti vedno dajo nalepko na zadnje okno! Da se ve, kdo je bil na Korziki!

Kar malce žalostno je bilo, ko se je trajekt odlepil od obale. 

Še pomah Bastii in Korziki! Kdaj se vračamo, nimamo pojma, morda se, morda ne. Bilo je krasno, nekaj krajev smo spustili, morda pa se res še vidimo!

Je pa teh 13 dni zletelo mimo, kot bi mignil. Trinajst dni! Saj še nikoli nismo bili toliko časa na dopustu... Uff, ufff!

Naša Korzika po dnevih, vse sem pomeril, pogpsjal.

FI-LI me je spet zmedel in spet smo šli po avtocesti naokoli čez Pistoio. Ah... Nočna vožnja do doma je bila potem brez kakih posebnosti, opravili smo jo v enem kosu. Se je pa spet Helena jezila, ker nikjer - res *nikjer* - ni dobila piva. Bila je že noč in niti na eni črpalki niso imeli več piva. Kaj ti nuca free wifi, če pa piva ni!!!

Je že upala, da bo dobila kaj pri nas, pa seveda ni šans, tudi pri nas ponoči ni več alkohola! Kaj pa midva to veva, ko pa se voziva ponoči le na vsake dvajset let... 

Sva pa potem oba enega spila doma. Al pa dva, kaj pa vem.

Doma je potem... no, doma. Pucat je treba.

Pa jamrat, kako te je presneta meduza že ta prvi dan Korzike užgala. Naprimer.

Lahko pa vsem kažeš slike, seveda tudi tistim, ki tega nočejo (takim še največ), govoriš samo še o Korziki in podobno. Vsaj nekaj časa, kak mesec ali dva. Potem pa itak pridejo druge stvari in zadeva se počasi ohlaja.

A vtisi, moje notranje slike, s tako lepega potovanja vedno ostanejo dovolj dolgo.

Najmanj leto in več - saj morajo, da lahko o Korziki napišem tako dolgo sago v šestih delih! 

Nazaj na Korzika - IV. del

Naslednji dan je bilo treba it naprej. Vreme je bilo slabo, zato nam ni bilo hudo zapustit lepih plaž, smo se pa zmrdovali, ker ni bilo nekih razgledov.

En tak bljak je bil.

Od Ajaccia proti Bonifaciu nismo šli ob obali, prepočasi bi šlo, smo šli raje po glavni cesti, ki je sicer glavna, najbrž pa ni prav dosti hitrejša. Gre pa bolj v notranjost, se pri Proprianu dotakne morja in nato spet zgine v notranjost. Na celi poti smo se ustavili le v Sartene, ki je prav prijetno mestece.

Tega smo potem prekrižarili podolgem in počez, najprej z avtom, pač tam, kjer se je dalo, nato pa - po tem, ko smo se izvili iz sistema malih uličic in končno našli veliko turistično parkirišče - še peš.

Kot v kakšnem trilerju Dana Browna.

Na glavnem trgu so nas oskubili še za kavo, smo si čisto sami krivi, a nekdo je hotel prav na glavni trg kavo pit. Prav direkt na sredino glavnega trga! V denarnici je bolelo, počutili smo se pa fino, nekako turistično.

Potem je bilo vreme še malo slabše oziroma nič kaj boljše. Hribov ni bilo.

Morja pa tudi skoraj ne. Tole je naprimer plaža Roccapina, pa je bilo vse tako megleno in bljaki, da smo jo poslikali le takole od daleč. Do dol se nam pa ni dalo. Morda tudi zato, ker smo v naših balkanskih krajih vajeni tudi še lepših plaž in nikakor nismo mogli razumet "neizmernih lepot korziških plaž". Ok, seveda, saj so lepe, ampak... no, tudi drugod so lepe, ne?

Da pa ne bomo taki ignoranti do prelepih korziških plaž, smo si vseeno eno hoteli izbrat za naš postanek, si moramo obvezno ogledat še Bonifacio, mesto na skrajnem jugu. Najprej smo izbrali Kamp Rondinara, pa nam najprej nekaj ni bilo všeč, pa smo šli naprej, pa spet nazaj, pa spet sem in tja. Tam okrog Bonifacia smo kar naredili nekaj kilometrov, preden smo spet prišli nazaj v kamp Rondinara, ki ima ime po plaži Rondinara, spet eni lepših in bolj znanih.

Kamp je bil precej poln in najprej smo vsaj uro iskali dober prostor - ko pa vedno hočemo nekaj dovolj stran od drugih ljudi in cest. In ko tak prostor končno najdemo, se vsi trije zaženemo spet na recepcijo, opravimo, kar pač moramo, gremo nazaj, tam pa že ena ženska, ki je - bolj premeteno od nas - prostor lepo rezervirala s svojim telesom in moža poslala na recepcijo. Nas je hotelo razgnat, še posebej Heleno, ki smo jo morali odmakniti od recepcije, ker poleg "kraje" prostora še dodatno nikakor ni zmogla razumet nekaterih njihovih pravil. Resnici na ljubo se nekaterih birokratskih pravil res ne da razumet, pravzaprav so bila celo bebasta. Hitro pa izveš, tudi na Korziki, kaj v resnici pomeni "narediti se Francoza". O, do tega zelo enostavno prideš. In takrat ne pomaga prav nobeno kreganje, noben razumen argument, ostane le to, da skloniš glavo in narediš natanko tako, kot si tisti naproti tebe želi.

Nam pa ni preostalo - čeprav smo pihali od togote - drugega, kot da gremo iskat drug prostor. S podaljšanim časom iskanja pa ti seveda pada prag zahtev o prostoru.

In pristali smo na "Plac pri Prašnem Ovinku", kakor smo krstili naš prostor takoj, ko smo ga postavili. K sreči v hišicah nikogar ni bilo. 32 € na dan.

Do plaže seveda ne gre peš, ni prav blizu. K sreči so se nam tudi vremena zjasnila in popoldan smo že pristali na plaži. Moderna zadeva.

A če hočeš biti malo dlje iz gneče, se že spogleduješ s travo. Tam doli, v gneči je bilo spucano, do sem pa mojstri (še) niso prišli.

Če zdajle pogledam tole karto spodaj, bi šli lahko do plaže res peš, pa smo bili malo leni. Smo šli raje z avtom fino naokoli pa še parkirnino je bilo treba plačat. K sreči vsaj neke grozne gneče ni bilo.

Naslednji dan pa si ogledat eno lepših mest na Korziki - Bonifacio. Plac je bil do osmih že pospravljen v nulo, mi pa že na poti! Začelo se je super dobro!

V Bonifaciu je v poletnih mesecih precej težko parkirat, kakšnega velikega prostora ni, večina parkira kar nekaj pred mestom in moraš potem kar nekaj peš. Ker pa smo bili zgodnji in ker je bil dober naliv, seveda v mestu (še) ni bilo nikogar. Smo šli lahko tako parkirat celo v mesto. Potem smo naredili deset metrov, a se je spet tako ulilo, da smo pobegnili nazaj v avto in tam vedrili še kakih deset minut.

Ampak to je bilo potem to. No, vsaj večina naliva.

Vmes je še malo rosilo, kar smo izkoristili za kavo, spet eno bolj "turističnih".

Mestece je lepo, granit se na tem mestu umakne apnencu in obalne tvorbe postanejo nam bližje.

Vse skupaj pa kraljuje na skali, s katere je prekrasen razgled.

Premožnejši pridejo seveda z jahtami.

Celotno trdnjavo smo si ogledali do potankosti, prav super je bilo, ker ni bilo še nikjer nobenega turista.

Ko smo tako vse pretaknili podolgem in počez, pa smo pomahali precej (ali pa kar v celoti) turističnemu in iz trenutka v trenutek bolj polnemu Bonifaciu ter se podali naprej proti severu do Porto Vecchio, kjer smo si izbrali kamp iz katerega bomo napadali še nekaj hribov in naredili še kak izlet.

Taki prizori so nekaj povsem normalnega, tako kot pohodniki na plaži. Morje, sonce, stvari za plažo in obvezno gojzarji, vse to spada skupaj.

Hoteli smo združit par dni, da s kampi čimmanj motovilimo, ker nam to motoviljenje res gre. Sem pa tja, pa sem in tja, pa sem pa malo tja, pa... gor in dol skratka. Z ničemer nismo v prvo zadovoljni.

Po čudnih prigodah v recepciji pri vpisovanju v kamp Golfo di Sogno, kjer nihče ni znal drugega kot korziščine in kjer smo si komaj izborili, da gremo lahko le pogledat, kakšen kamp to sploh je, smo dobili enega najboljših prostorov doslej. Res pa je bil kamp presnetno velik, prostora ogromno, odprl pa se je ravnokar in je bil zato pol prazen. 34 € na dan.

Za kopat pa tokrat ni bilo. Vreme se je sicer zbistrilo in tudi vroče je bilo dovolj, ob obali pa je presneto pihalo. Se je popoldan nabralo kajtarjev, surfov in podobnih ljubiteljev vetra.

Zanimivo je predvsem to, da smo bili tu najdlje od vseh kampov, cele štiri nočitve smo naredili, a se niti enkrat nismo kopali na njegovi plaži! No, večinoma se je takole sušila pohodniška oprema!

Takoj naslednji dan smo seveda šli pogledat Porto Vecchio, ki se je izkazal za pravi mali biser.

Končno smo našli tudi plutovino v osnovni obliki.

Osrednji trgec pa nam je z ringelšpilom tako sedel v srce, da se mi niti kava ni zdela draga. Kar je že presnet uspeh!

A Porto Vecchio je seveda premajhen, da bi bili mi zadovoljni. Je bilo treba še malo naokoli, ko smo zagledali smerokaz Conca. Conca? Conca!

Seveda smo bili čez pol ure že tam in iskali točno tole:

Če smo našli začetek GR20, pa se spodobi, da najdemo še konec, kajne?! Polno utrujenih, a zadovoljnih fac. Pohodništvo je res vseprisotno.

A če se že nismo kopali v "domačem" kampu, smo se pa povsod naokrog. Plage Pinarello in še polno drugih se je nahajalo prav v bližini. In medtem, ko je v našem kampu močno pihalo, je bilo tu brezvetrje, skoraj takoj za vogalom.

Se nismo pa mogli izogniti travi, tu jo je pa bilo! O, ja, prav prebit si se moral preko, da si prišel do vode, ki itak do konca zaliva ne pride nad kolena. O kakšnem plavanju ni prav veliko govora. Ah, bljak trava, prav nič prijetna ni bila! 

Smo potem obredli še kako plažo, le da tisto travo speremo s sebe.

Naslednji dan nismo šli nikamor, od 30. 6. v resnici nimamo niti ene samcate slike. Neverjetno, kot da je dan izginil, kot da smo ga zbrisali. Mislim pa, da je ves dan nekaj nagajal dež in da je bil edini premik trgovina, Geant Casino. Kjer smo itak večinoma nakupovali, večji, kot je bil center, ceneje je bilo, se kar pozna. Najcenejše pivo v trgovini je bil Heineken, okoli 1 €, Pietra pa več ali manj čez dva in pol (za presneto piksno!), če pa si jo dobil v hladilniku, pa še kakega pol evra dražje! Jah, pa smo pač pili Heinekena, kaj čmo.

In končno smo lahko tudi kaj brali. Ej, brali! Oujea! Neverjetno.

Naslednji dan pa je bil spet čas za izlet in zopet smo vstali presneto zgodaj! Da se izognemo gneči na ozkih cesticah in gneči v hribih.

Tokrat smo se namenili na Col de Bavella, vendar je bilo treba malce naokrog, najprej mimo plaže Plage de Fautea, kjer nas je svetloba začarala in smo se morali ustavit za fotkanje!

Sončnega vzhoda pač ne gre izpustit, ne?! Sploh direktno na plaži ne!

Potem pa spet milijon ovinkov skozi Solenzaro direktno na Col de Bavella. Cesta ozka, ovinkasta, a dolina prelepa. Ob taki zgodnji uri pa srečaš le frikovski kombi mladih turistov, ki niso imeli pojma, kam gredo. Najbrž je bilo prezgodaj za njih, pa so zavili v napačno smer.

S Col de Bavella je možno narediti kar nekaj pohodov, mi smo izbrali Trou de la Bombe. Začeli smo direktno s prelaza, bocca, ob zgodnji uri smo bili prvi na brezplačnem parkirišču. V ozadju prekrasne špice Auguilles de Bavella.

O poti smo se že prej pozanimali, veliko je bilo napisanega tudi v Planinskih vestnikih, Mire Steinbuch je dobro obdelal temo korziških gora.

Razgled na zahod, tja dol nekam bomo šli po izletu, proti Zonzi.

Vse gore so opisane, čez prelaz gre tudi GR20, jasno. Višine niso prav hude, a vseeno je gorovje naokoli super.

Pri oknu smo bili potem prvi, spoznali smo tudi, da je to velika sreča, ker drugače do njega ne bi prišli. Je bilo treba sem in tja kaj malega poplezat, ožine pa so bile take, da je šel mimo le en po en, še jaz komaj! V gneči tule stojiš in čakaš al kako?

Helena je nekaj zaostajala, ni se ji dalo prav plezat, a sva kar dobro težila,

se prebijala čez, mimo in vmes

da ji potem od najinega navdušenja ni ostalo drugega, kot da se nama pridruži.

Pa še pogled na drugo stran, sem moral uč (od fotoaparata) vržt. Me vedno matra firbec, kaj je na drugi strani...

Nazaj se nam spet ni nič mudilo, med borovci smo našli drugo pot, imeli smo še malico. Počasi, dopustniško.

Takšna je bila naša pot, vsega skupaj dve uri in pol. 

Naprej na Korzika - VI. del.

 

Nazaj na Korzika - III. del

Proti večeru smo tako že prispeli v Corte, bivše glavno mesto Korzike, ki se nahaja sredi gora direktno na sredini Korzike.

O kampu smo že prejšnji dan dolgo razmišljali in se na koncu odločili za kamp U Sognu (34,50 € na dan in za dva dni 3 € popusta = 33 €), ki je pravzaprav že na cesti v dolino Restonice. Tja smo nato v naslednjih dneh večkrat zašli. Poleg tega je kamp na koncu mesteca in vse lahko narediš peš.

Kar smo naslednji dan tudi naredili, dopoldan je bil ravno pravi čas za ogled mesta!

Čim so bile kje rožice, smo se že slikali na polno!

Na vrhu utrdbe nas je presenetil avtobus upokojencev, vse se je upočasnilo, zato nismo nosu vtaknili čisto povsod, je šlo po vseh tistih stopnicah prepočasi.

Se pa v mestu najdejo take in drugačne zanimivosti. Delat nismo šli, smo bili na dopustu!

Pascal Paoli kot ustanovitelj neodvisne Korzike kraljuje na glavnem trgu.

Trdnjava na skali sredi mesta je pa presneto fotogenična.

Z nje je pa lep razgled na vse okoliške vrhove, čeprav se tistih višjih ne vidi. Zaslutiš pa doline, ki se vijejo v osrčje gora - Restonica, Tavignano, Golo.

Lahko pa pogledaš tudi v kamp, če je avto še tam - se ga skoraj ne vidi, čisto tam na koncu, med oljkami je naša Toyota. Takrat še nismo vedeli, a ker je bil avto narobe obrnjen - parkirati *moraš* vzvratno! - nas je lastnica nakurila ko zajce, ko smo prišli nazaj... Malo je manjkalo, da nas ni direkt vrgla iz kampa. Narobe smo parkirali!!! Ja, še dolgo smo potem razmišljali zakaj in ker obrazložitve ni bilo, nam ni nič drugega padlo na pamet, kot to, da je to najbrž zaradi kakih požarnih zadev. Heh, za našo varnost torej?! Dobro nas je nakurila!

Lahko pa s trdnjave vidiš tudi kaj lepšega. In večjega!

Mesto z univerzo ni prav veliko, zato smo bili do poldneva že trikrat naokrog in so nas še vedno srbele pete. Mene pa je preganjala dolga, ozka cesta v dolino Restonice - povsod te bombardirajo s tem, kako je to ozko, strmo, grozno, strašno in kaj jaz vem, kaj še vse. Vse to sem prebral in vpijal informacije ko goba. Ni čudno, da sem potem kar naprej čakal, kje so zastoji, kje nesreče, kje prepadi, kje... 

Eh, nič od tega ni bilo.

Ja, res je cesta ozka, a spet ne tako presneto ozka. Prepadi seveda so, ampak spet ne taki grozni, tudi pri nas imamo kar nekaj bolj zanimivih cest. Spomnim se le enega most(ičk)a, ki je bil... no, tak, strah vzbujajoč. Najbrž je pa res hudo, če je gneča, potem ne delaš drugega, kot da se izogibaš drugim. Če gredo ljudje dopoldan gor, popoldan pa dol, smo šli prvič pogledat raje kar opoldan. 

Pa tudi prav daleč nismo šli, dobri tolmuni so se nakazovali že po nekaj kilometrih. Recimo, da smo od 16 km Restonice našli svoje tolmune nekje na polovici.

Zgleda, kot da si v ledeno hladni vodi, a sploh ni tako, voda je topla in prijetna. Z velikim navdušenjem smo čofotali tam naokrog kar par ur.

Naslednji dan pa je šlo zares, naš naslednji izlet, gor do jezer, ki sta par uric hoje naprej od konca doline Restonice. Oba s Tamaučkom sva se potrudila, da bi šli čim bolj zgodaj, da ja ne bi bilo turistov. In tako smo že ob pol sedmih vijugali gor do konca Restonice. Nikjer žive duše, turisti so redko tako zgodnji.

Čeprav... ja, nekaj jih je pa že bilo! Slovenca seveda spoznaš takoj, tudi generacijo, kateri pripada, prav nič ni treba gledat tablic - ima namreč kamne pod kolesi, poškodba jugotov, stoenk in katrc. Vse je pa kazalo, da je večina avtov od upravnikov parka, gostilničarjev in podobno, turisti smo pa - zaenkrat - le Slovenci. Le mi vstajamo tako zgodaj... Plačilo parkirnine 6 €.

Usmerjevalne table so... no, nekaj pa že piše na njih. Pred nami ni bilo prav veliko hoje, če bo lepo in če se bomo vlekli in morda kje celo kopali, bi morali biti v štirih urah nazaj. 

In smo zakoračili v prebujajoče se jutro, ki je s svojimi kontrasti oteževalo fotografiranje.

No, tu nekje, prav na začetku poti, po nekih desetih minutah, pa se je meni začelo kar naenkrat močno vrtet v glavi. Tako močno, da nisem mogel več hodit in sem se z zadnjimi močmi zavlekel malce stran od poti in se usedel. Vrtelo se je vse hitreje in močneje. K sreči nisem jedel zajtrka, ker bi sigurno poletel takoj ven, slabost je bila neizmerna, vrtelo se je pa vse hitreje in hitreje, pravil rollercoaster. Nikoli še nič podobnega. Naša dva sta me že videla v helikopterju, jaz se pa nisem dal in po parih minutah je začela zadeva popuščat - vrtenje se je počasi upočasnjevalo, dokler se ni povsem ustavilo in vse je bilo natanko tako, kot prej. Telo se je delalo, kot da se ni nič zgodilo, jaz pa seveda do konca prestrašen. Kaj, hudiča?!

Najbolj strašna je bila ravno hitrost vrtenja, ki ti ne dopušča ničesar, ne moreš stat, ne moreš nič, še razmišljat ne gre, ker se vse vrti s tako naglico. No, in kako greš lahko po vsem tem naprej, naprej v hrib, še dlje in dlje od civilizacije? Ljudje smo trmasti in včasih se ne zmenimo za nič, gremo naprej, kot da se nam ne more prav nič zgoditi, kot da smo neumrljivi. No, včasih pa se trma le splača, tokrat se k sreči je. Vrtenje je ponehalo in se od takrat v naslednjem letu nikoli več ni oglasilo. Po raziskovanjih po netu, kjer sem skoraj padel v črno luknjo - na netu ne smeš gledat zdravstvenih zadev, ker si takoj vsaj napol mrtev - in dolgih premišljevanjih, smo vse skupaj pripisali zamašenim ušesom, v takih se rado najde tudi kaj vode, kar povsem zmede ravnotežje in povzroča vrtenje. 

Z zamašenimi ušesi sem vztrajal potem še kar nekaj mesecev, dokler ni bilo vedno huje in sem si - namesto, da bi šel končno k zdravniku - z injekcijo in vročo vodo sam spucal oba nepridiprava, ki sta povzročila toliko težav. Kdor je to že kdaj počel, ve, kaj lahko pride vse ven iz presnetih ušes, tudi kaka amfora se lahko najde, je*emti. No, od takrat nobenih težav več. Čudno, ne?!

Kot vedno - presneto enostavna rešitev za dolgotrajne težave, a se človek preprosto tega ne spomni. Pa je bilo krivo potapljanje, pa voda, pa... klinc. Na koncu pa se vse skupaj zvede na: umazana ušesa, presneto!

Pa še nekaj, kar sem se naučil v živo - ušesne palčke so eno veliko sranje. Tko!

In če se vrnem na Korziko - v hrib je potem šlo čisto lepo, le zadaj je kar naprej ostajal strah, da se tole ne bo končalo dobro... 

Pot je bila prav lepa, oznake super.

Proti spodnjem jezeru vodita dve poti, ena gre bolj okrog in smo jo prišparali za spust, druga pa je bolj direktna in se vzpne čez granit tudi z lestvami in podobnim železjem. Nič hudega, primerno za vse, a zanimivo.

Spodnje jezero Lac de Melu, 1711 m.

Ker je to regionalni park, ne smeš niti kamnov premikat. Bog ne daj, da bi jih metal v jezero! Ali delal kakšne žabice, ne! 

Malce nad jezerom, s prekrasnim razgledom, imajo upravitelji parka malo hišico, ki je res kot v pravljici. Kdo ne bi živel tu? 

A gremo pogledat še višje, proti drugemu jezeru, Lac de Capitellu. Nad njim ostre špice.

Pot je na parih mestih celo zavarovana, brez večje potrebe, a veriga vseeno pride prav. Kaže, da količine turistov zahtevajo vsaj kakšen pripomoček.

Vrtenje je že pozabljeno, hec je že tu, pa da vidimo, na kom svet stoji.

Lac de Capitellu, 1930 m. Prekrasno ledeniško jezero!

Visoko zgoraj, tik pod špicami, pa spet GR20. In seveda polno pohodnikov.

Ker smo bili zgodnji, nas ni še nihče preganjal, le par obiskovalcev pa se je lepo porazgubilo okrog jezera.

Pogled na spodnje jezero, precej pravilne oblike, kajne?

Planinske kavke pa take kot pri nas, le da so brez obročkov, nihče jih ne šteje. Pa malo bolj izbirčne so, kot naše, ni vse dobro! Le z jabolkom so bile zadovoljne.

Navzdol grede smo še stokrat fotkali parkovno hišico, Heleno pa smo komaj spravili stran, bi najraje ostala kar tam gor.

Od spodnjega jezera smo se potem spustili po poti navzdol, kar se je izkazalo za zelo pametno, saj se je na poti navzgor že našlo na stotine pohodnikov, pred lestvami pa se je seveda nabrala že kar dobra kolona. Kako bi mi prišli v tem času tam navzdol in koliko časa bi morali čakat?!

Ker smo se obirali, nismo se pa (še) kopali in ker smo imeli dolgo malico in vrtenje in vse to, smo za tele slabe tri ure hoje potrebovali kar dolgih pet ur. Dopust, al kako?

Naokoli obstaja še kar nekaj jezer, a niso vsa enostavno dostopna, so pa tudi kar precej narazen. Morda drugič?

Blondinka Pietra je tokrat spet super sedla, a z velikostjo nisva pretiravala, že 3 € za 0,25 l je... ah!

Hm, tole pa nisem povsem siguren, ga je Helena slikala zaradi palice ali česa drugega? Hm, hm, hm. No, palica je super, pa še dobro je znal z njo hodit, ni je imel le za okras.

Je bila pa spodaj pri gostilni - Bergerie de Grotelle - opoldan povsem drugo stanje, obsedno! Avtomobilov in gneče kolikor hočeš, k sreči je kar nekaj ljudi usmerjevalo in vodilo promet, drugače ne bi nihče nikamor prišel. Smo se morali spustit kar kak km, dva, da smo našli toliko prostora, da smo lahko ob reki parkirali in se spet vrgli vanjo. To pa se ja moraš po takem lepem izletu!

A ker smo na dopustu, si kakega velikega počivanja nismo privoščili. Priganja čas, prigranja vreme, priganja... življenje. Gremo mi naprej, Ajaccio je naslednja postaja!

Tista glavna cesta do Ajaccia je bila potem presneto dolgočasna in meni še bolj naporna, kot tista po severozahodni obali. Cesta je namreč širša, a ovinkov ni skoraj nič manj, pa se predvideva, pa hitreje voziš, ampak to ni najlažje. In se potem vleče in vleče. Večinoma so povsod gozdovi, vreme je bilo bolj slabo, kakšnih visokih hribov pa nikjer in nam zato ni bilo najbolj povšeči.

Kampirat smo odšli v Kamp Sud, ki ni bil prav blizu, a tudi prav daleč ne. Pod Ajacciom je polno nekih plaž in kampov, smo motovilili kar parkrat gor in dol, preden smo se odločili za tega. 28,5 €/dan.

V njem smo ostali cel dan, jedli, reševali strežnike doma, kjer je bilo neurje, še malo jedli rogljičke, se kopali, pa spet malo jedli štručke. In najbrž jedli še kaj.

Tu sem tudi po sili razmer po petdesetih letih+ spoznal, zakaj je v šuko vtičnici luknja. Z elektriko je bila na Korziki seveda kar naprej težava, vsak kamp je imel nek svoj priključek, a zato so prav vsi imeli tudi vmesne kable za izposojo - pa jih sploh niso računali, so že imeli slabo vest... Skratka, ko greš prosit za podaljšek, ti vedno pokažejo veliko škatlo z najrazličnejšimi podaljški, pa se zabavaj sam. Sem premetaval in premetaval, a pravega nisem našel, iz vsakega podobnega je ven štrlela palčka za ozemljitev. Kam hudiča pa bom to palčko spravil?! Na koncu sem že obupal, vzel takega in že planiral, kako bom tisto palčko nekako odbil, porezal, zlomil. Pa me je nekaj prešinilo in sem podaljšek kar tako, na prazno, probal. In, HEJ!, zadeva pade skupaj! A? Kaj, hudiča? Kako? Kam pa je šla palčka?! In glej, glej, v šuko vtikaču se je pojavila luknja, za katero - zaprmej - nisem nikoli vedel, da obstaja. Uau.

Ah. Ves navdušen sem v naslednjih dneh prav kupil tak podaljšek, da ga bomo imeli za prihodnje dni, a Korzika seveda ne bi bila Korzika, če bi nam zadeva veliko nucala. Se ne spomnim več natančno, a mislim, da nam je podaljšek prišel prav le še v enem primeru, v vseh drugih primerih je bilo treba motovilit kako drugače. Ker so priključki na Korziki pač povsod drugačni. Ha, 15 € tako ni bilo najbolje porabljenih, a kaj čmo, zdaj vsaj vem, zakaj luknja v šuko vtikaču! (Po kakšnem letu, ko sem šel na Poljsko, sem bil lahko že pravi poznavalec - ker tam imajo prav take vtičnice -, da sem lahko vsakemu razlagal, da itak ima šuko vtičnica luknjo in da bo to šlo čisto lepo noter. In je šlo, jaz sem bil pa veliki poznavalec. Torej bi lahko rekel: 15 € well spent.)

En dan miru. Juhuhuuuu.

No, miru, ne gre zdaj to dobesedno jemat. V Ajaccio smo pa ja moral it!

Ajaccio, mesto, ki se ga še vedno spominjamo z nelagodjem - skoraj sigurno je zaradi tistega nesrečnega dogodka Korzika ostala dolgo časa zanemarjena s strani večjega števila turistov iz naših dežel. Šele v zadnjih letih se to popravlja, kako pa bi le bilo, če bi takrat tisti let uspel in bi se že v osemdesetih letih navezali bolj tesni stik z destinacijo!

Napoleon in njegovi štirje bratje. Kako jim sicer uspe častiti velikega zavojevalca, mi ni povsem jasno, a ga še vedno.

Pa kakšno tržnico najt, kar vedno iščemo z veseljem, s še večjim veseljem pa jo tudi najdemo.

Obredli smo mesto, par glavnih trgov, peš cono, šli na kavo, to pa je tudi bilo vse.

Zapeljali smo se ob obali tudi proti zahodu, proti Iles Sanguinaires, kjer nas je pričakala cela industrija za lupljenje turistov, peš po makadamu pa tudi nismo hoteli hodit. Smo poslikali otoke s svetilniki in hitro obrnili.

In izkoristili ostanek dneva za kopanje na naši plaži. Vreme se je nekaj kisalo, a kopat se je dalo povsem lepo. Brez meduz tudi tokrat.

Naslednji dan nas je čakala ne tako kratka - in spet precej ovinkasta - vožnja proti Bonifaciu!

Naprej na Korzika - V. del