Korzika - V. del

Nazaj na Korzika - IV. del

Naslednji dan je bilo treba it naprej. Vreme je bilo slabo, zato nam ni bilo hudo zapustit lepih plaž, smo se pa zmrdovali, ker ni bilo nekih razgledov.

En tak bljak je bil.

Od Ajaccia proti Bonifaciu nismo šli ob obali, prepočasi bi šlo, smo šli raje po glavni cesti, ki je sicer glavna, najbrž pa ni prav dosti hitrejša. Gre pa bolj v notranjost, se pri Proprianu dotakne morja in nato spet zgine v notranjost. Na celi poti smo se ustavili le v Sartene, ki je prav prijetno mestece.

Tega smo potem prekrižarili podolgem in počez, najprej z avtom, pač tam, kjer se je dalo, nato pa - po tem, ko smo se izvili iz sistema malih uličic in končno našli veliko turistično parkirišče - še peš.

Kot v kakšnem trilerju Dana Browna.

Na glavnem trgu so nas oskubili še za kavo, smo si čisto sami krivi, a nekdo je hotel prav na glavni trg kavo pit. Prav direkt na sredino glavnega trga! V denarnici je bolelo, počutili smo se pa fino, nekako turistično.

Potem je bilo vreme še malo slabše oziroma nič kaj boljše. Hribov ni bilo.

Morja pa tudi skoraj ne. Tole je naprimer plaža Roccapina, pa je bilo vse tako megleno in bljaki, da smo jo poslikali le takole od daleč. Do dol se nam pa ni dalo. Morda tudi zato, ker smo v naših balkanskih krajih vajeni tudi še lepših plaž in nikakor nismo mogli razumet "neizmernih lepot korziških plaž". Ok, seveda, saj so lepe, ampak... no, tudi drugod so lepe, ne?

Da pa ne bomo taki ignoranti do prelepih korziških plaž, smo si vseeno eno hoteli izbrat za naš postanek, si moramo obvezno ogledat še Bonifacio, mesto na skrajnem jugu. Najprej smo izbrali Kamp Rondinara, pa nam najprej nekaj ni bilo všeč, pa smo šli naprej, pa spet nazaj, pa spet sem in tja. Tam okrog Bonifacia smo kar naredili nekaj kilometrov, preden smo spet prišli nazaj v kamp Rondinara, ki ima ime po plaži Rondinara, spet eni lepših in bolj znanih.

Kamp je bil precej poln in najprej smo vsaj uro iskali dober prostor - ko pa vedno hočemo nekaj dovolj stran od drugih ljudi in cest. In ko tak prostor končno najdemo, se vsi trije zaženemo spet na recepcijo, opravimo, kar pač moramo, gremo nazaj, tam pa že ena ženska, ki je - bolj premeteno od nas - prostor lepo rezervirala s svojim telesom in moža poslala na recepcijo. Nas je hotelo razgnat, še posebej Heleno, ki smo jo morali odmakniti od recepcije, ker poleg "kraje" prostora še dodatno nikakor ni zmogla razumet nekaterih njihovih pravil. Resnici na ljubo se nekaterih birokratskih pravil res ne da razumet, pravzaprav so bila celo bebasta. Hitro pa izveš, tudi na Korziki, kaj v resnici pomeni "narediti se Francoza". O, do tega zelo enostavno prideš. In takrat ne pomaga prav nobeno kreganje, noben razumen argument, ostane le to, da skloniš glavo in narediš natanko tako, kot si tisti naproti tebe želi.

Nam pa ni preostalo - čeprav smo pihali od togote - drugega, kot da gremo iskat drug prostor. S podaljšanim časom iskanja pa ti seveda pada prag zahtev o prostoru.

In pristali smo na "Plac pri Prašnem Ovinku", kakor smo krstili naš prostor takoj, ko smo ga postavili. K sreči v hišicah nikogar ni bilo. 32 € na dan.

Do plaže seveda ne gre peš, ni prav blizu. K sreči so se nam tudi vremena zjasnila in popoldan smo že pristali na plaži. Moderna zadeva.

A če hočeš biti malo dlje iz gneče, se že spogleduješ s travo. Tam doli, v gneči je bilo spucano, do sem pa mojstri (še) niso prišli.

Če zdajle pogledam tole karto spodaj, bi šli lahko do plaže res peš, pa smo bili malo leni. Smo šli raje z avtom fino naokoli pa še parkirnino je bilo treba plačat. K sreči vsaj neke grozne gneče ni bilo.

Naslednji dan pa si ogledat eno lepših mest na Korziki - Bonifacio. Plac je bil do osmih že pospravljen v nulo, mi pa že na poti! Začelo se je super dobro!

V Bonifaciu je v poletnih mesecih precej težko parkirat, kakšnega velikega prostora ni, večina parkira kar nekaj pred mestom in moraš potem kar nekaj peš. Ker pa smo bili zgodnji in ker je bil dober naliv, seveda v mestu (še) ni bilo nikogar. Smo šli lahko tako parkirat celo v mesto. Potem smo naredili deset metrov, a se je spet tako ulilo, da smo pobegnili nazaj v avto in tam vedrili še kakih deset minut.

Ampak to je bilo potem to. No, vsaj večina naliva.

Vmes je še malo rosilo, kar smo izkoristili za kavo, spet eno bolj "turističnih".

Mestece je lepo, granit se na tem mestu umakne apnencu in obalne tvorbe postanejo nam bližje.

Vse skupaj pa kraljuje na skali, s katere je prekrasen razgled.

Premožnejši pridejo seveda z jahtami.

Celotno trdnjavo smo si ogledali do potankosti, prav super je bilo, ker ni bilo še nikjer nobenega turista.

Ko smo tako vse pretaknili podolgem in počez, pa smo pomahali precej (ali pa kar v celoti) turističnemu in iz trenutka v trenutek bolj polnemu Bonifaciu ter se podali naprej proti severu do Porto Vecchio, kjer smo si izbrali kamp iz katerega bomo napadali še nekaj hribov in naredili še kak izlet.

Taki prizori so nekaj povsem normalnega, tako kot pohodniki na plaži. Morje, sonce, stvari za plažo in obvezno gojzarji, vse to spada skupaj.

Hoteli smo združit par dni, da s kampi čimmanj motovilimo, ker nam to motoviljenje res gre. Sem pa tja, pa sem in tja, pa sem pa malo tja, pa... gor in dol skratka. Z ničemer nismo v prvo zadovoljni.

Po čudnih prigodah v recepciji pri vpisovanju v kamp Golfo di Sogno, kjer nihče ni znal drugega kot korziščine in kjer smo si komaj izborili, da gremo lahko le pogledat, kakšen kamp to sploh je, smo dobili enega najboljših prostorov doslej. Res pa je bil kamp presnetno velik, prostora ogromno, odprl pa se je ravnokar in je bil zato pol prazen. 34 € na dan.

Za kopat pa tokrat ni bilo. Vreme se je sicer zbistrilo in tudi vroče je bilo dovolj, ob obali pa je presneto pihalo. Se je popoldan nabralo kajtarjev, surfov in podobnih ljubiteljev vetra.

Zanimivo je predvsem to, da smo bili tu najdlje od vseh kampov, cele štiri nočitve smo naredili, a se niti enkrat nismo kopali na njegovi plaži! No, večinoma se je takole sušila pohodniška oprema!

Takoj naslednji dan smo seveda šli pogledat Porto Vecchio, ki se je izkazal za pravi mali biser.

Končno smo našli tudi plutovino v osnovni obliki.

Osrednji trgec pa nam je z ringelšpilom tako sedel v srce, da se mi niti kava ni zdela draga. Kar je že presnet uspeh!

A Porto Vecchio je seveda premajhen, da bi bili mi zadovoljni. Je bilo treba še malo naokoli, ko smo zagledali smerokaz Conca. Conca? Conca!

Seveda smo bili čez pol ure že tam in iskali točno tole:

Če smo našli začetek GR20, pa se spodobi, da najdemo še konec, kajne?! Polno utrujenih, a zadovoljnih fac. Pohodništvo je res vseprisotno.

A če se že nismo kopali v "domačem" kampu, smo se pa povsod naokrog. Plage Pinarello in še polno drugih se je nahajalo prav v bližini. In medtem, ko je v našem kampu močno pihalo, je bilo tu brezvetrje, skoraj takoj za vogalom.

Se nismo pa mogli izogniti travi, tu jo je pa bilo! O, ja, prav prebit si se moral preko, da si prišel do vode, ki itak do konca zaliva ne pride nad kolena. O kakšnem plavanju ni prav veliko govora. Ah, bljak trava, prav nič prijetna ni bila! 

Smo potem obredli še kako plažo, le da tisto travo speremo s sebe.

Naslednji dan nismo šli nikamor, od 30. 6. v resnici nimamo niti ene samcate slike. Neverjetno, kot da je dan izginil, kot da smo ga zbrisali. Mislim pa, da je ves dan nekaj nagajal dež in da je bil edini premik trgovina, Geant Casino. Kjer smo itak večinoma nakupovali, večji, kot je bil center, ceneje je bilo, se kar pozna. Najcenejše pivo v trgovini je bil Heineken, okoli 1 €, Pietra pa več ali manj čez dva in pol (za presneto piksno!), če pa si jo dobil v hladilniku, pa še kakega pol evra dražje! Jah, pa smo pač pili Heinekena, kaj čmo.

In končno smo lahko tudi kaj brali. Ej, brali! Oujea! Neverjetno.

Naslednji dan pa je bil spet čas za izlet in zopet smo vstali presneto zgodaj! Da se izognemo gneči na ozkih cesticah in gneči v hribih.

Tokrat smo se namenili na Col de Bavella, vendar je bilo treba malce naokrog, najprej mimo plaže Plage de Fautea, kjer nas je svetloba začarala in smo se morali ustavit za fotkanje!

Sončnega vzhoda pač ne gre izpustit, ne?! Sploh direktno na plaži ne!

Potem pa spet milijon ovinkov skozi Solenzaro direktno na Col de Bavella. Cesta ozka, ovinkasta, a dolina prelepa. Ob taki zgodnji uri pa srečaš le frikovski kombi mladih turistov, ki niso imeli pojma, kam gredo. Najbrž je bilo prezgodaj za njih, pa so zavili v napačno smer.

S Col de Bavella je možno narediti kar nekaj pohodov, mi smo izbrali Trou de la Bombe. Začeli smo direktno s prelaza, bocca, ob zgodnji uri smo bili prvi na brezplačnem parkirišču. V ozadju prekrasne špice Auguilles de Bavella.

O poti smo se že prej pozanimali, veliko je bilo napisanega tudi v Planinskih vestnikih, Mire Steinbuch je dobro obdelal temo korziških gora.

Razgled na zahod, tja dol nekam bomo šli po izletu, proti Zonzi.

Vse gore so opisane, čez prelaz gre tudi GR20, jasno. Višine niso prav hude, a vseeno je gorovje naokoli super.

Pri oknu smo bili potem prvi, spoznali smo tudi, da je to velika sreča, ker drugače do njega ne bi prišli. Je bilo treba sem in tja kaj malega poplezat, ožine pa so bile take, da je šel mimo le en po en, še jaz komaj! V gneči tule stojiš in čakaš al kako?

Helena je nekaj zaostajala, ni se ji dalo prav plezat, a sva kar dobro težila,

se prebijala čez, mimo in vmes

da ji potem od najinega navdušenja ni ostalo drugega, kot da se nama pridruži.

Pa še pogled na drugo stran, sem moral uč (od fotoaparata) vržt. Me vedno matra firbec, kaj je na drugi strani...

Nazaj se nam spet ni nič mudilo, med borovci smo našli drugo pot, imeli smo še malico. Počasi, dopustniško.

Takšna je bila naša pot, vsega skupaj dve uri in pol. 

Naprej na Korzika - VI. del.