Jeseno - zimska Velika planina

by piskec 17. marec 2020 19:50

Konec novembra 2017 še nič kaj dosti snega, le visoko v hribih. Tudi na Veliki planini ga je bilo bolj malo.

Priznam, da grem kar velikokrat gor. Najbližje je in ena od lepših tur, pa še super fino za kondicijo, če greš iz Stahovice.

S Planino ne moreš zgrešit, tudi če je vreme bolj tako, tako.

Razgled s Pasje peči je vsakič drugačen. Vsakič.

Pri Domžalcu je bilo že bolj zoprno, nekaj umazanega snega, večinoma pa megla.

A se je - preden sem spil pivo ali dva - več ali manj skadilo. Še lep dan se bo naredil?

Ja, res se je, nad Primožem sem že imel sončka. In vemo, kako je, če dobiš sonce konec novembra. Veselje!

Potem pa je v hribih zapadel sneg in s Tamaučkom sva morala it pogledat, kaj se dogaja. Še dobro, da sva šla, ker toliko snega pa še dolgo ne bo...

Šla sva kar od Kranjskega Raka, da ga ne mučim preveč, tam še ni bilo nič snega. Malce višje pa sva že natikala derezice, da sva lahko letela v hrib. Z mladci je hudir, hitri so!

Ampak že na Gojški planini sva bila vsa na oh in ah in sploh!

Celo gazit je bilo treba nekaj malega. Prekrasno!

Takole se pa je mladi fotograf trudil za lepe fotke, zelo požrtvovalno!

Je pa še meni kaka ratala, čeprav se nisem toliko trudil. 

Se je pa nadvse potrudil tale turni smučar, da je vrezal take natančne linije, eno za gor, drugo za dol. Enkratno!

In ja, res je bilo prekrasno!

A pot dol naju je še čakala in ker je bil sneg... in ker je bilo veliko snega... sva kar tam pod Gojško planino zagazila direktno navzdol v globok sneg. O, kaka uživancija!

 

Par minut je trajalo, pa je že plaval! Tako navdušenje ti pa da samo dovolj velika količina snega!

Mislim, da ga od takrat še ni bilo toliko... Ajej.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Plački vrh z E-kipo Srčnih!

by piskec 17. marec 2020 15:30

Davnega leta 2017, nekje konec novembra. E-kipa Srčnih spet na pohodu. Mislim, da tokrat zadnjič.

Stari smo že.

Ampak takrat še nismo bili. Rado je bil sploh pripravljen na hude izzive!

Potem sem pa jaz že zjutraj od navdušenja začel s pivom... pa ni šlo več tako fino v hrib.

Čeprav na Brlogo je pa tak fin klanec, da ne moreš, da ne bi letel gor. In spustil duše.

Frajer, ja. Ko grem pa z Markotom, je pa on na vrh dve uri prej... 

Tole je tista zadeva, ki nas je vedno motila na Šentiljski in vedno smo upali - da nam tja ni treba. In res nam ni bilo treba.

Ampak zdaj smo pa le enkrat končno zakorakali v tisto smer!

Jesen je prekrasna, ne moreš verjet!

Klepetanja je bilo toliko, da prav čudno, da smo karkoli sploh našli. Hvala Rajkotu, da se ni pustil zmest.

Stolp. Oujea, nekaj zame. A čem al nečem?

No, ja, uspelo mi je, kaj pa čem. 

Še eno gasilsko, na naš stari način... kdaj smo že selfije delal, a, Rajko?!

Ograja za migrante tudi nas ni spustila.

Blata pa za izvoz - kot je pač navada v tistih koncih!

In spet tam nekje po panoramski poti. Super so tele Gorice!

V gostilno nismo zavili, smo imeli super pojedino na Zgornji Velki.

Ej, moji e-srčni, malo popuščamo, kaj? Priznam, da pogrešam naša druženja.

Morda še kdaj?

Helenin 43. pohod.

Tags: , , ,

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS