Poti putike in protina so hudo čudne.

Seveda sem mislil, da mi bo novoletni pohod še bolj razbolel, če ne koleno, pa vsaj peto, a se je zgodilo ravno obratno. Naslednji dan po pohodu je še nekaj špikalo, v sredo sem šel pa že na nogomet! Juhej! In je izzvenelo točno tako, kot je prišlo. Naenkrat.

Jebela cesta.

Sva morala takoj naslednji vikend nekam. Nekam probat ali je to res, ali koleno res drži? Naj ne bo preveč, naj bo kratko in luštno, da ne bo kaj narobe.

Vse kaže, da je bil Tolsti vrh najbolj primeren za tisti čas. Do Gozda sva se pripeljala, lenobi putikantski.

Je pa vseeno nato strmina kar fina. K sreči ni bilo snega in mi ni bilo treba delat kake panike. Čeprav so tudi strme trave pri meni ravno tam nekje...

A se tokrat nisem dal. Se nisem dal prestrašit, kljub žalostnemu spomeniku ravno pri teh skalah in Saškini klopci. Se še spomnim, kako je bilo še kar nekaj let po tej nesreči mojo mamo strah, ko sem z njima pohajkoval naokrog. Eh, življenje.

Razgled na Storžič je bil enkraten! Tale greben Psice naju še enkrat čaka, ne smeva ga pozabit, spustit!

Na drugi strani pa se je ravno lepo videlo, kako odnaša slabo vreme in za njim prihaja sonce, toplota! A za naju vseeno mogoče malo prepočasi. Se bo še vleklo tole.

K sreči ni bilo prav mraz, lahko sva celo malo posedela, pojedla, si privoščila čaj.

Jaz pa sem seveda občudoval Julijsko verigo, ki je v takih razmerah prav enkratna. Edino takole, v takih sneženih, jasnih dneh lahko vidiš katere gore se skrivajo v tej liniji. Poleti je vse veliko bolj mrčasto in pojma nimaš kaj je spredaj, kaj zadaj in kaj vmes. Rjavina, Vrbanove, Cmir, Stenar, Razor vse je na kupu, vse zgleda ena linija pa je vmes kar nekaj dolin.

Takole pa se kar naenkrat prikažejo nekatere gore, za katere ti mojstri na veliko zatrjujejo, da se jih sploh ne more videti. No, evo, ko bomo naslednjič na Kokrškem sedlu razpravljali, samo tole pokažem. Razorja, da ni? Prisanka? Ja, sevede.

Strme trave Kriške gore na južni strani se prevesijo v še strmejše grame severne strani. Niso prav hude, je pa greben enkraten in hudo razgleden!

Na Kriški planini si pa itak potem en, dva, tri. V kočo greva seveda še na čaj in jasno, srečava Marjana. Če maš takle hrib za hišo, je v nedeljo skoraj nemogoče dol ostat, kajne?

No, tista jasnina se je presneto počasi valila proti nam. Ko pride fronta, gre to mnogo hitreje... Le zakaj?!

Se pa pozna južna stran, nikjer nič snega, le na Gozdu, čim je malce ravnine, še vztraja.

Pravzaprav se mi je zdelo kar premalo. Lep dan je bil, noga je zdržala brez problemov, midva pa sva bila naokrog kar prehitro. Bi se dalo dan še bolj (dlje) užit.

V začetku 2016 je bil ponovno čas za naš po-novoletni pohod. 

Ker nam je že malce zmanjkalo hribov, ki bi bili dostopni v roku enega dne iz Krtine, sva se spet odločila za Veliko planino. Pot do tja je super, PD Domžale ima gor Domžalski dom, traso poznamo... zakaj torej ne? Saj smo šli zadnjič že davnega 2010! 

Tokrat pa sedmič!

Glede na moj protin in hudo boleča desno peto in levo koleno, sem cel čas od novega leta pazil in pazil, da ja ne bi bilo kaj še bolj narobe. Povijal koleno, hladil, pil nič piva, jedel izbrane stvari. Res bi mi bilo presneto hudo, če spet zaradi putike ne bi mogel na tak izlet. Prejšnji dan je še bolelo, tako, da sem zjutraj dal opornico na koleno, vrgel vase ibuprofen (le kdaj sem nazadnje tlačil bolečine s tableti?) - bolj za vsak slučaj, kot zaradi bolečin in se zaklel, da tudi s šantanjem enostavno narediš petindvajset km. Kaj da ne morem?!

Tako se nas je letos nabralo osem junakov in zjutraj 16.1. je hudo snežilo.

Ne, ne, ne, kaki snežilo! To je samo umazana leča fotoaparata, ki v temi ne zna več slikat ne da bi na gosto snežilo. Jajc.

Snega smo videli bolj malo, vsaj v dolini, tu še kakšnega hudega mraza ni bilo, zato smo se prebijali tudi po blatnih poteh.

Ko pa smo sem in tja prišli malce višje, pa se je videlo, da nas zgoraj čaka sonček. Le do tja bo treba še priti!

Naprimer nekje nad Vrhpoljem, ko se megla razkadi in se pohodnikom korak kar dobro upočasni. Moramo gledat!

Pa spet dol in spet gor in spet megla... V hrib me boli peta, šepam na levo, dol s hriba me boli koleno, šepam na desno. Ampak nekako gre, kaj pa čem. Tam ostat?

A pot je dolga in končno pridemo tudi do sonca! Tam nekje čisto malo še do Gozda. Ko je pravih strmin v začetku konec!

Jah, za sredino januarja kar precej žalosten pogled. Pa smo takih zim že navajeni, kajne?

In končno pri Jurčku. Na zasluženo pivo, malico, počitek. Meni se vedno zdi, kot da smo že na koncu. Do vrha je samo še hrib, saj prideš, počasi, pa gre. 

In vedno je vmes še dovolj postojank, takih in drugačnih. Vedno pa veselih! Evo, smo že na Podkrajniku!

Tu nas že začenja malo dajati, enim se vse skupaj malo upočasni. Pa nič hudega, do Domžalca bomo prišli tako ali drugače!

Fantje ostanemo zadaj, punce jo mahnejo naprej, mi se bolj počasi vlečemo, veliko klepetamo.

Ravno na Gojško pridemo, ko se začenja delat tista prava svetloba. Pa smo zato še malo bolj počasni, si je treba Rogatec in Lepenatko pač dobro ogledat!

Ne, nič se nam več ne mudi. Občudujemo večerne barve, klepetamo in čakamo, kdaj bo tema. Ali pa vsaj Jarški dom za prvi počitek.

V Domžalcu nas čaka še par članov, skupaj se zabavamo še kar nekaj časa. Zaspanosti kar nekako ni.

A zjutraj nas spet prebudi sonce! Juhej!

Na zajtrku smo že vsi čili in zdravi! No... mogoče malo bolj zdravi kot čili...

Vsi ostali gredo še na vrh Gradišča, jaz pa odspim še eno kitico. Peta, koleno me še kar dajeta, nočem vsega poslabšat.

Čeprav mi je potem zaradi slik kar malo žal, da sem se še valjal po postelji. Zimski razgledi so pač zimski razgledi!

Navzdol imam potem nekaj težav, saj si sam nikakor ne morem nataknit derezic. Mi koleno ne pusti, zato mi morajo pomagat. Kar pa presneto čudno zgleda, saj moram noge direkt v luft molet. Potem se mi je derezica še enkrat snela in postopek sem moral ponovit. Tako je Helena, ki je šla seveda že naprej, potem od daleč gledala, kako ležim na hrbtu in tiščim noge v luft in jo je pošteno zagrabila panika. Vse je namreč kazalo na hudo poškodbo!

Ampak ne. Je kar šlo, a šele potem, ko so bile derezice gor. Brez njih bi pa težko s tistim kolenom kam prišel.

Pri Primožu smo se seveda še malce ustavili, naleteli na pravo nedeljsko gnečo lepega vremena, a kakšnega velikega navdušenja spet ni bilo. Kot je pač pričakovati naslednji dan. Smo bili zmatrani. Od pohoda, ne.

Ker pohod je bil dolg. Dolg!

10:25h za slabih 25km. Do Jurčka 6:12h, 1h postanka. Dol pa 2:30h, s pivom vred. 

Kam torej naslednje leto? Gremo spet naokrog, Krvavec, Menina, Zasavska, Čemšeniška? Ali pa se bo treba kam odpeljat in od tam nadaljevat. Bomo videli naslednjič, ok?

V ponedeljek po Budimpešti sem šel še na badminton, spil seveda pivce, zvečer me je pa že nekam čudno bolela peta. Kaj sem se kaj poškodoval, čudno stopil?

Takrat tega še nisem vedel, a zadeva se je razvila v mesec dni počivanja, nerganja in bolečin. Zato tudi precej manj zgodb v tem času. Presneta putika je ponovno udarila in čeprav na čuden način, sem prepričan, da je bil spet napad protina. Se je ob boleči desni peti zadeva vmes selila še na levo koleno in desni gleženj. Tako sem na dneve šantal na obe nogi, kar je bilo precej smešno videt.

A pustimo te težave ob strani, če človek greši, mora pač tudi trpet. Preveč piva škodi, sem vedel že vnaprej, pa me ni prepričalo. Kot tisti japonec, ki je poskušal in poskušal in na koncu le ugotovil, koliko piva lahko spije na dan, da ga ne bo zadelo. Hm...

Za novo leto sem imel tega, da ne morem nikamor že vrh glave, k sreči je bilo bolj bedno vreme, a vseeno. Po novem letu pa nisem več zdržal, nekam je treba it, nekje je treba leto začet! Kakšno uro, dve, tri pa bom že prešantal, ni hudir! Če bom pa poslabšal zadevo, pa naj gre k hudiču vse skupaj! 

Tako smo izbrali Polhograjsko Grmado in mogoče, če bo noga le dala, pomislili še na Tosc. Jasno iz Topola, nič daljšega. Še to je bilo vprašanje ali bo sploh šlo...

Potka je res lepa, prav primerna za kakšen tek. Še v tistem pustem ponovoletnem dnevu je bila prekrasna.

Seveda mi tudi šepanje in boleča noga nista mogla odlepit nasmeška z obraza. Ni šans, samo, da sem končno malo zunaj! Juhej!

Gor sem torej nekako prišepal, pravzaprav mi ni bilo prav nič hudega. Blesava peta.

Še Helena, ki vedno slika in slika in tako sem na vseh slikah večinoma jaz. Se vsaj sem in tja le spomnim, da moram tudi njo kdaj slikat nazaj!

A dol je šlo počasi, a kar v redu, čeprav sem se bal, da bo težje. Vseeno pa smo na Gontah le pomahali Toscu v pozdrav, ni treba ravno prvič že cele noge uničit. 

Sam sem obujal spomine na Škofjeloški treking, ki mi je takrat tule naokrog dal že konec marca prvega klopa z boreliozo in se z veseljem spominjal vseh grap, ki smo jih dali skozi. Heleni se je pa zdelo teh pet let (že!) tako neskončno daleč, da se poti ni prav več veliko spominjala.

Resnično, potka tu naokrog je res lepa, prekrasna. Tudi če šepaš.

No, ni bil ravno prvi januar in čisti začetek leta, a upam, da tudi drugi januar velja in to kljub tej presneti putiki - da bi bilo le leto s hribi polno. 

Zaenkrat - danes, ko pišem tole na sredini maja - kar dobro kaže. Kar dobro!