Na našem naslednjem plezanju smo otroka zamenjali. Na Babi sva bila le s Flori, tokrat pa le z Leandrom. Poletje je hudir, težko je vse skupaj nabrat.
Sploh 14.8.
Tokrat je bil izbran Stol. Stol z avstrijske strani, tam, kjer je ena lepših zavarovanih poti, vsaj tako piše v vodnikih. In je res, lepa!
Parkrat sem tu že hodil, davna leta nazaj z Očetom in Mamo, a se - po svoji stari navadi - nič več ne spomnim. Res, da je tega že kar lepa kopica let, a vseeno. Lahko bi se česa spomnil.
Pa sem se spomnil le tega, da moraš prit v Medvedji dol in kje greš gor in dol. No, tudi to je nekaj, načrtovanje je potem precej enostavno.
Spet nismo bili prav posebej zgodnji, do tja je kar daleč, vleče se. A severna stran še ni bila v soncu, kar nam je dalo kako urico, dve prednosti pred vročino.
Na koncu Medvedjega dola je lepo urejeno parkirišče, spomnil se ga nisem, najbrž je to vseeno nekaj novega, se mi zdi, da smo se včasih pripeljali višje in dlje.
In spet, kot vedno - parkirišče ni bilo povsem polno, je pa bilo avtov že več kot preveč. Sicer pa smo vedeli - danes bo gneča, avstrijci imajo tole precej radi.
Pot po dolini je bila tudi tokrat dolgočasna. Da se malo ogreješ, razgibaš, da vklopiš vse zaloge potrpljenja, ker je že tam kazalo, da bo pa res gneča!
Sicer pa... en, dva, tri, pa si že blizu stene, pod steno. V prijetnem, a vseeno napetem pričakovanju!
Če preveč hitro stopaš, te lahko še odnese naprej. O, ne, mi tule zavijemo desno, nazaj grede pa bomo prišli po drugi poti.
Pred nekaj leti je staro pot v začetku nekoliko podrlo, zato so avstrijci začetek prestavili nižje in speljali pot direktno gor v stilu ferate. Pa pejmo direkt čez steno! No, malo me je to plašilo, priznam, nekateri so o teh začetnih metrih kar preveč pisali.
In tudi od spodaj ne zgleda prav nič enostavno, vsem tamle na sredi rit dol visi. Presneto, kako bo pa meni tole šlo?!
A tam spodaj, ko smo bili tik pred tem, da gre zares, se je v meni kar naenkrat vse umirilo. Kaj pa češ drugega, saj ni izhoda. Če izhoda do zdaj nisem našel, je pa najbolje, da grem čez tole steno čimbolj miren, kajne? Sploh, ko imaš otroka s seboj, ki takoj začuti, če je kaj narobe in se začne sekirat ali pa še huje: bat.
Sva spustila Heleno naprej, ki je bila nenavadno tiho, sem videl, da tudi njej ni najbolj prijetno.
In res, takoj na začetku začneš direkt gor. Kakor me je bilo prej strah, je bilo potem povsem nekaj drugega! Se mi zdi, da je tudi Tamauček, ki je prej deloval precej živčno, kar naenkrat začel uživat.
Je pa hecno videt, kako se ljudje opremljajo direkt pod steno, meter, dva od vstopa. Pa ravno tam je najbolj nevarno, opremit se moraš vsaj pet minut prej! Eh, ne razumem, a nihče niti ne pomisli, al kako? A imamo čelade zato, da si glave ne podrgnemo ob skali ali zaradi česa drugega?! Jej, jej...
Sicer pa smo hodili v eni sami, bolj ali manj razvlečeni, koloni, lepo počasi in sigurno. Varovala res super narejena, še stopi so bili sem in tja betonirani, da ti še na kamenčke in krušljivost ni bilo treba pazit. Neverjetno.
Prehitevali seveda nismo, nismo tako hitri, smo pa tiste ta hitre spuščali naprej. Pohodniki večinoma avstrijci, nekaj tudi slovencev, vsi pa zgledno opremljeni.
Ko prideš čez prvo direktno steno, se potem več ali manj držiš grebena, vijugaš levo, desno, sem in tja tudi strmo navzgor. Precej divje, razbrazdano, vsak meter drugače, prav nič dolgočasno. Predvsem pa lepo.
Včasih pa tudi dol.
Tu smo si morali vzet malo pavze, dolga je že bila, padli pa smo tudi v neko luknjo in ljudi kar nekaj časa ni bilo za nami. Pa še senca je bila, na soncu je že pošteno pripekalo!
Celovška koča nasproti, tam mimo gremo pa nazaj. Neko zabavo imajo avstrijci, vse nekaj odmeva od pesmi! Kakšen praznik, pa ne da že praznujejo 15.8.?
Še kar nekaj poplezavanja, vendar nič več hujšega, hitro nam gre in že smo na grebenu, na drugi strani!
Potem pa so se začele naše težave s slikanjem. Ojej, najstniki so pač najstniki in tudi sam nisem bil prav nič drugačen (o, ja, tega se pa spomnim!). A takole sliko - naprimer - je bilo že težko narest.
Sploh pa je bilo še težje narest sliko, ki si jo je zamislila Helena! Leta 2009 smo šli namreč prvič skupaj na Stol in takrat sva se slikala Oče in Sin v taki pozi, ki je značilna za oba in kjer se seveda povsem enako drživa.
Heleni je padlo na misel, da bi pa zdaj, sedem let kasneje, to sliko še enkrat naredili. In smo poskušali, Helena je pritiskala, Leander se je skrival (ker je bilo res veliko ljudi!) in to je šlo sem in tja in sem in tja. Jah, kar nekaj časa smo porabili za to. Dokler nam le ni uspelo vsaj nekaj narest. Evo, tole:
Je pa bil tu en manjši problemček - seveda doma nismo pogledali, kje in kako smo se mi takrat slikali. Seveda da ne, zakaj pa bi?! Kaj pa mi to rabimo!?, saj vse vemo kako in kaj. In tako je rezultat pač tak, kot je lahko, če prej ne pogledaš in si ne osvežiš spomina:
Jah, druga poza, drug plac, drug... jeeeej, ta pravi smo mi! Vsaj rutka je še vedno ista, majica pa na srečo ne več.
Čisto na vrh sploh nismo šli - se že od daleč vidi zakaj ne.
Potem pa hrana iz nahrbtnika in pivce po 4€ pri Prešernovi koči in rezultat je:
Čisto zares sta dremnila, ej! Kar pa ni čudno, sonce, vročina, zadovoljstvo s prehojeno potjo... kako ne bi?!
Mudilo se nam sicer ni, a tako počasni, kot smo bili zadnjič na Babi, pa le nismo bili. Še dolga je do dol, polovica.
Tokrat je šlo po melišču še mnogo hitreje, kot leta 2009. Zdaj fant ne potrebuje več roke, mogoče bi jo prej potreboval jaz.
Letelo je pa super, Helena pa spet naokoli, po tistem strmem, zlizanem pesku.
Je pa res, Helena je imela pa svoja veselja!
Pa še čevlje sva umazala.
Čeprav tudi njeni niso bili prav veliko boljši!
Tam med sedelcema je pa en tak lep travnik, da smo kar posedli.
In težko nas je bilo spravit naprej. Vsak meter navzdol se je poznal na vročini. Pred nami pa že Mačenska planina.
Muzika pri Celovški koči je počasi ponehavala, še vedno se je nekaj slišalo, a vedno manj. Mene je že fejst firbec matral, kaj neki se dogaja?!
Pogled na prehojeno pot s sedla, ki mu še zdaj ne vem imena (nekje piše Rupa, večinoma pa je v nemščini), leva pa je Svačica.
O, tamle čez, po tistem grebenu smo šli, čisto do vrha!
In, hej, žur se je ravno končal! Sem pa le izvedel, za kaj je šlo - Celovško kočo so obnovili in jo prav ta dan na novo odprli! Juhej. Pivo po 3,60€ (ceneje, kot v Prešernovi koči!) je padlo na super plodna tla!
Pod steno, kjer se srečamo s potjo navzgor, je bilo seveda treba narest zaključek - klobaso zašpilit!
Potem nas je bilo pa samo še eno samo veselje!
Za kosilo še maline
ter ledena voda medvedjega dola so vrnili ravno prav energije, da smo se navdušeni pripeljali še do doma.
Tokrat se nismo ustavili še dvaindvajsetkrat. Najbrž pa smo se vsaj enkrat, se ne spomnim več. Je bilo navdušenje nad prekrasno turo večje.
In to kljub vsem tisočem ljudi.
V hribih k sreči ni težko, zaviješ s prometnice in vse izgine. Ne vidiš več, ne slišiš, mir, spokoj, mimogrede.
Pejmo še, pejmo še! Kam naslednjič? Mala Mojstrovka? Ok, ok!
Vpiši se