Ne morem reči, da ima Planinsko društvo Domžale prav ogromno kilometrov planinskih poti pod svojim upravljanjem, nekaj pa se jih le nabere.
Vsaj za kako večjo - včasih bi rekli zvezno - akcijo na leto. Tudi v 2016 je bila ena taka - urediti je bilo treba pot na Malo planino s Kisovca.
Planirali smo za konec junija, je bilo treba prej še les dobit, ga spravit pod delovišče, z njim še kaj narest in tako naprej... vse te stvari pa ne gredo na hitro. Začelo se je pravzaprav že spomladi, ko je bilo treba vedet, kateri les, s kje, kam, kdo in kako.
Nekje v drugi polovici maja se je izbiralo les, do akcije je bilo še kar nekaj časa!
Pa vendar... vse skupaj se je zavleklo, les je bil prepeljan na izhodišče skoraj prepozno, na koncu pa je celo vreme odpovedalo poslušnost. Ni pa ni hotelo sodelovat. Kolikor se spomnim, so bili takrat celo veliki nalivi, ki so celo traso spremenili v blatno polje. Na, pa je bila akcija prestavljena...
Pa dopusti, pa to in ono - naslednjič smo se lahko zbrali šele konec julija! Je bilo treba še vse olupit,
izdelat ta prave - skoraj večne - nagnojeve količke,
in pripravit vse za akcijo v naslednjih dneh. Jaz sem sicer bolj nadzoroval, no, nadelal sem se kar dobro, čeprav nimam pojma, delo z lesom pa res ni moja specialnost. K sreči smo imeli mojstre, ki to znajo, zelo dobro znajo! In vedno je veselje videti mojstre na delu, le tako se lahko kaj naučiš, kajne?
Potem pa se je tudi vreme izboljšalo in sredi avgusta so kisovške strmine končno le postale delovno območje!
Takole se tovori debla po trasi navzgor. Precej naporno, predvsem pa počasi. Še danes nimam pojma, kako nam je sploh uspelo kaj takega pritovorit gor.
In to ne le enkrat, ampak kar naprej. Gor in dol, vedno bolj natovorjeni. Sicer se pa spomnim le tega, da so me najbolj boleli - gležnji. Od vse te teže, ki je nisem navajen... Že lastna je cel hudič, sploh v hrib.
Ta prav kljukec. Delovni kljukec. Te barvne kombinacije so neverjetne.
Vidi pa se dobro, kakšno je bilo vreme sredi avgusta. Bljaki. No, vsaj deževno ni bilo...
Takole pa mojstri potem naredijo - je kar veselje pogledat!
Povsem nepričakovano je tam nekje sredi dela na nas naletel tudi gorski kolesar! Kaj hujšega - markacisti ravno v delu na poti, z vsem orodjem v rokah, mimo njih pa gorski kolesar! Zaprepadenost obeh strani je bila velika in fant je v hipu premeteno pogruntal, da je zapeljal pravzaprav direktno v sršenje gnezdo. Kolo pod miško in še preden smo se lahko obrnili, je že skakal po stopnicah navzdol.
Se mi je zdelo, da so fantje pokazali kar nekaj dostojnega vedenja, za njim so letele le besede, sicer res da težke, a orodje je ostalo v rokah... Nikoli ne veš, strasti gredo lahko od 0 do 100 v parih sekundah, sploh pri vprašanjih markacisti-kolesarji.
Zabetonirali smo tri drogove za smerne tablice, tale je bil na žalost že pri postavljanju vprašljiv. Postrani teren, premalo vkopan... ne moreš za en drog porabit 200 kg betona, to ne gre.
A dela ni bilo hitro konec, o, ne! Cel dan je šel, od jutra pa čisto do večera. Sicer počasi, a vztrajno, stopnica za stopnico, ranta za ranto. Teren res ni najbolj dovzeten in sigurno še kaj manjka.
Evo, vse pridne roke MDOja.
Ampak to seveda še ni vse!
Je treba naredit še po-nadelovalne aktivnosti. Naprimer, pomarkirat na novo!
Čez dva tedna, konec avgusta, 25.8. smo se dobili Bojč, Lojze in jaz ter pomarkirali en krog okoli planine Kisovec.
Poleg tega smo namestili tudi smerne tablice na drogove. Tudi tiste s prepovedjo kolesarjenja na Pasji peči.
Takole že obvladam belo barvo, le še vedno so mi krogci nekam premali... Bo treba večje delat, večje!
Tisti slabo postavljen drog smo le z žalostjo opazovali, tam se ni dalo narediti prav nič. Potrebni bodo drugi pristopi. Je pa to hudir delat sredi strmine, vse, česar nimaš s seboj, moraš hodit iskat nazaj. To pa vemo, da ne gre hitro...
Pa še zadnja todnevna markacija za v zbornik društva...
(foto BP)
Na Planini nisi nikoli sam, to že vemo, ne? In ljudje so prijazni, to je dejstvo. Po takem je lažje delat.
foto BP
Ampak tudi to še ni vse! O, ne!
Smo morali še naslednji teden še enkrat na Planino, takrat bolj turistično, čez Rigelj na "Ko planina zadoni", a vseeno sva z Lojzetom nesla še eno ne-kolesarji tablico na začetek poti s Planine Dol.
Ne, ne, še vedno ni vse.
Čez teden dni Bojč pošlje sliko. Uganeš, kaj manjka? Jep, tablica za prepoved kolesarjev je že dobila noge. Nekdo se je kar dobro potrudil, imel s seboj ključ in vse.
foto BP
Seveda smo dobili čez nekaj časa še sliko s poti čez Dol. Isto, brez tablice.
Žalostno. Pobalinstvo, kaj če bit drugega. V vsakem primeru je prepovedano, če je tablica ali če je ni. Torej je to le uničevanje dela, ki ga je opravil nekdo drug. To pa je pobalinstvo.
In s tem si kolesarji ne delajo prav nobene usluge, kvečjemu bo naslednjič, ko se morda srečamo, še huje in več markacistov bo bolj jeznih. Kar nič ne bo pripomoglo k rešitvi problema, ki ga bomo morali vsekakor najti s skupnimi močmi.
No, je pa lažje odšraufat tablico, ko nihče ne gleda in jo vržt stran. Nekaj si pa ta dan le naredil, se postavil na stališče, dokazal svoj point, ne?
Eh.
No, tako, zdaj pa je vse.
En kratek odsek, pa toliko enega dela, dogovarjanj, organizacije, problemov, veselja in teksta.
In ko si enkrat okrog, lahko spet začneš od začetka - ja, seveda, nikoli ne prideš okrog, vedno skačeš malo sem in malo tja. Kakšno leto malo več, kako leto malo manj, v sklopu zmožnosti, časa, sredstev.
Težko delo gor ali dol, nima veze. Zvečer si presneto zadovoljen, to pa šteje, zato komaj čakaš na naslednjo akcijo!
Vpiši se