Res je, Helena je že vse spisala, celo leto bom capljal zadaj, ampak se ne sekiram. Zgodbe se lahko pišejo za naprej, za levo, desno ali pa tudi za nazaj, to pa res ni problem. Ha!

Sredi maja 2017 smo šli planinci PD Domžale na Kamenjak.

Midva sva bila že večkrat tam, a - kot se je izkazalo - ne povsod. Kako pa kaj Gornji Kamenjak? 

Pri organizaciji so nam pomagali stari prijatelji iz PD Glas Istre, med njimi Ingrid in Marjan. Pripeljali so še par svojih pohodnikov in nam razkazali kar nekaj nam še nepoznanih kotičkov.

Že avtobus smo pustili kdo ve kje.

In Gornji Kamenjak se je res pokazal v svoji lepoti. Sredi maja pa sploh, kaj vse ni cvetelo!

Kar nekaj se nas je nabralo, ne? O, ja, za v Istro je vedno gneča!

Rudniški rovi,

zaščite pred vročino,

in nekaj besed o dinozavrih je bilo tudi treba rečt!

Sicer rabiš nekaj domišljije, pa vendar.

Noge smo le namočili, kaj več pa ne bi. Sredi maja...

Čisto na koncu sveta. No, nekega dela sveta.

Seveda smo se ustavili še v Safari baru, edini je, ki je odprt že maja. Dobro jim gre, presneto dobro. Šli so nam še tako na roko, da so nam dva starejša pohodnika odpeljali do avtobusa, ostali pa ajde peš! Po cesti sicer ni bilo kako veselje, a se je vseeno našlo še polno dehtečih rožic v okolici!

Na koncu sploh ni bilo malo, dvajset km za več kot 50 pohodnikov! Sploh ni malo!

Na poti domov je bila zaradi nesreče ena velika gneča na avtocesti. Ni bilo druge, kot da gremo še kaj spit in pojest - k Viki burgerju. Tam smo počasi jedli in gledali na črnokalski veliki viadukt povsem zabit z avti. In ker po kar nekaj čakanja še vedno ni bilo nič bolje, je avtobusar po lokalnih cesticah le našel pot do Kozine. Ah, kje so tisti časi, ko smo se približno tako prebijali čez Črni kal in iskali vse možne poti, da smo se izognili gneči - ali pa padli v še večjo.

Nam je tokrat dobro uspelo, smo pa morali imet zaradi tega še par postankov - stranišče je pač hudir.

Maja, ja, maja je treba it na Kamenjak - same rožice!

Kot vsako leto, sva tudi v letu 2017 pozabila na čemaž. 

In sem moral na hitro gor, kljub ne najboljšemu vremenu. Enajstega maja je bil ravno pravi čas, na hitro sem jo ucvrl od Calcita po lovski do Kisovca.

Kjer sem že takoj na začetku srečal Tomija in eh...

No, zadeva se ni končala najbolje, se pa vseeno nisem izgubil v vsej tisti megli. Res se ni nič videlo.

Pravzaprav vsak trenutek manj.

Jaz pa sem nekje tam vmes spustil s sebe nahrbtnik in šel nabirat čemaž. Kako sem mislil v tisti megli potem najti rukzak, sicer ne vem, sem pa imel presneto srečo. Izgubil sem le prstan, sebe in rukzaka pa ne.

In nabral sem le čemaž, nič podleska, nič šmarnice. Pametno.

Ni pa bilo pametno vse ostalo.

Še dobro, da se nekatere neumnosti končajo srečno, najbrž bi moral biti nekomu večno hvaležen.

Maja 2017 je bilo že to!

Enkrat, na začetku našega ukvarjanja s 3D tiskom, smo bili v Trstu, lani pa, evo, v Ljubljani.

Zanimiva druščina navdušencev, še celo nečakinjo sem srečal! Malo sem pogrešal še bolj odbite ideje ali pa vsaj bolj nenavadne.

Je pa prišel tudi predsednik vlade. Sam sem se skril in pustil Heleni, da se znajde.

Več takih bi moralo bit, več!

Pa še jaz!

Kakega velikega vpliva na poslovanje sejem ni imel. Se pa spoznaš z nekaterimi navdušenci, ki izdelujejo kake nenavadne stvari. No, več izdelkov, oziroma vsaj prototipov sem pogrešal, a tole je bilo prvič v Ljubljani. Mogoče se je v 2018 kaj spremenilo/popravilo. Tega pa na žalost ne veva, ker naju ni bilo.

V začetku maja 2017 sva morala peljat Tamaučka na nek turnir v Komendo. Pa potem bi bilo treba seveda še ponj.

Kako to narest, da se ne bi samo vozila naokrog, kar gre meni pošteno na živce? Je v Komendi kaj, kamor bi lahko šla?

Kak hrib?

Seveda je! Šenturška gora. Dolgo nazaj smo tule celo že šli, na poti iz Krtine na Krvavec. 

No, tokrat namen ni bila prav dolga hoja. Ene tri, štiri ure bo pa treba porabit. Začela sva na parkirišču pod Planinskim domom PD Komenda.

Vreme je bilo kilavo, nisi vedel ali bo dež ali sonce, največkrat je bilo vse naenkrat. Še močerade je čist zmešalo.

Je pa pot zgledno urejena.

Ni vsaka brv most. Moraš že imet posebne zasluge!

Pa še kakšna kuna se najde. Nepremikajoča, nagačena. Pod drevesom. Hm?

Gor sva razmišljala, da bi šla kaj spit, a ni bilo prav veliko časa. Pa še pot navzdol sva morala najti. Seveda nisva šla po isti, čemu le? A na karti je vse še staro... tako, da sva malo iskala in se razgledovala naokoli.

Še malica pri cerkvi in sva jo že pičila po drugi poti navzdol.

Ta mi je bila bolj znana, po tej smo šli takrat gor.

Pa sem se prej celo pot čudil, kako to, da ni nikjer klopc in zvončkov... Vse je nekam manjkalo. Čudno, res, če pa greš po drugi poti, ne?

Vreme se naju je usmililo, ali pa tudi ne, na koncu je postalo vroče, da je bilo treba nujno it na pivo. In seveda je ravno takrat, ko sva se usedla, klical tamauček, da je fertik. Ah, se je žrtvovala Helena, sicer pa dvorana ni bila daleč, sem ju počakal. In še enega potem spil. Po 2,20 €.

Smo jo pa ob odhodu le uspeli poslikat, domačinko!