Tokrat pa nismo šli trenirat. Smo rekli, da bomo šli bolj počasi, da se bomo fino imeli, zato sva vzela s seboj še tamaučka.
Začelo se je z vožnjo po dolini Črne, ko me je začelo zanašat. Kar ne morem verjet, ampak moje razmišljanje je šlo takole: joj, potres, ne, čaki, kakšna cesta pa je to?... ah, da ni guma počila? in tako naprej v tem vrstnem redu. Dokler ni Mare izjavil, da je kar fino čutit poledico, na to sploh pomislil nisem! Seveda sem se potem skoraj ukakil in smo naprej vozili dvajset. Ampak šele potem, ko mi je nekdo povedal, da je poledica. Jaz bi najbrž še vedno razmišljal, kaj je narobe s kolesi. Eh, brihtne buče.
S Heleno sva bila seveda zmenjena, od kje bomo šli danes. No, izkazalo se je, da sva zmenjena vsak po svoje. Oba sva si namreč svoje mislila, drugemu pa ne povedala ali preverila. Jaz sem - zaradi tamaučka - mislil, da bomo šli od Kranjskega Raka, Helena pa je imela Jurčka za... no, kaj pa vem za kaj! Skratka, takoj, ko sem udaril po mizi (volanu), da gremo seveda od Raka, sem požrl svoj ponos in zavil k Jurčku v Krivčevem.
Eno je to, da sem se s tem znebil poledice, drugo pa je seveda to, da ima Helena ponavadi prav in ji je bolje zaupati kot meni samemu. Malce me je bilo sicer strah, da tamauček ne bi mogel, saj je poti za 2:30-3h, vendar pa se je izkazalo, da je moje poznavanje otroka in njegove kondicije povsem neprimerno. Po domače bi temu rekli: pojma nimam...
Sicer pa smo bili veseli - končno ena pot, po kateri še nismo šli!
Pot se takoj v vasi zagrize v strmino in kako uro sploh ne popusti. Tamauček je hodil z Maretom in držal tempo kot tavelik. Po pravici povedano sem zadaj kar dobro sopihal in nič se ni poznalo, da daje tempo otrok.
Na koncu strmine pa je bilo vseeno treba malo pomalicat, se poslikat in uživat na sončku.
Ampak lepote so nas pravzaprav šele čakale! Sonček v gozdu je že super, ampak koliko ga bo, takrat sploh še nismo vedeli!
Kar naenkrat smo bili nato na planini Podkrajnik. Planina in kmetije niso opuščene, le čez zimo se nič ne dogaja, vsaj tako se zdi. Bo treba enkrat pogledat poleti, najbrž je polno živine.
Tam smo potem začeli na polno uživat, pot se je dokaj položila, sonce je začelo žgat, mi smo pa kar vriskali od vseh lepot!
Zelo hitro smo bili nato na cesti, ki vodi do Kisovca in po poti, kjer smo ta prvič in ta drugič hodili skoraj dve uri, prišli v pol ure do Jarškega doma.
Za anale je seveda treba povedat, da nas celo pot ni nihče prehitel, pravzaprav smo jih mi prehiteli nekaj, dva možakarja pa sta nas lovila že od spodaj, a nista nikoli imela šans. Tamauček je letel kot nor in čisto pri vrhu je še tekal in vriskal in užival, ker se mu ni in ni udiralo!
To, da smo k Jarškem pritekli v lahnem drncu, niti ne bom povedal! Marko je seveda žilav, tamauček je od sončka kar letel, jaz sem pa le trmast...
Tam pa en zilijon ljudi! Res je bil lep dan!
Pravzaprav je bilo vse skupaj praznovanje rojstnega dne. Na malo drugačen način. Markotu smo lahko vsi trije le hvaležni. Za cel dan, kaj šele za dobrote, ki smo si jih privoščili!
Otrok je bil z nama, zato se nama ni nikamor mudilo. Nihče še ni hotel proti dolini, preveč je bilo lepo, zato smo šli še malo občudovat kamniške.
Jej, kaj je še snega! Bo ostal gor do avgusta?
Pa je bilo potem le treba kreniti proti dolini. Da ne bi šli povsem po isti poti, smo hoteli do Kisovca in nato počez do Podkrajnika. Poti so, vprašanje je le, če so shojene.
Izkazalo se je, da niso prav dobro shojene. Skok od Male planine do Kisovca smo morali pravzaprav skoraj v celoti na novo pregaziti! Bilo je noro, tamauček je padel vsaka dva koraka, jaz pa sem svoj nos le enkrat zvrnil v sneg. Nekaj sem skakal in se namatral ko kak star kozel. Ampak užival sem pa vsak trenutek!
Na sliki se vidi, kot da prav brezskrbno hodimo naokoli po snegu... Japajade! Vsaka dva metra je nekdo nogo pustil precej bolj globoko in če bi posnel video, bi se videla tista značilno previdna hoja!
Posledica gaženja v takem spomladanskem soncu je seveda bila, da je bil tamauček premočen skoz in skoz, zato se je moral preoblečt pri prvi smreki. Zato tudi ni bilo za misliti, da bi še kaj veliko tacali po snegu. Toplo je bilo že skoraj kot poleti, sneg pa se je ves spremenil v samo brozgo in takoj si bil moker. Zato smo od planine Kisovec krenili kar po cesti nazaj do odcepa, kjer smo prišli tudi gor. Železničarski dom smo tokrat spustili. Pa drugič!
Strma pot navzdol potem ni bila tako huda, kot sem si predstavljal, je pa bila kar naporna in prvič ta dan smo slišali: A je še daleč?
Pa ni bilo prav daleč.
Zato smo si pri Jurčku privoščili še pivce, dolgo (saj že dolgo ni bilo tako vroče!) že ni tako teknilo! Imeli smo tudi modno revijo, ampak mene ne bo nihče prepričal, da bi takale očala po svetu nosil. Ko kakšen patetičen ostareli frajer zgledam.
Je že tamauček mnogo boljši!
Evo, to je bilo to. Na kaj takega niti nismo bili pripravljeni in se je večina zgodila precej spontano. Pripravljenost tamaučka in odsotnost vsakršnega jamranja pa je bilo seveda ključnega pomena. Njegova dobra volja in radoživost sta nam pravzaprav dobro popestrila dan!
Marko, še enkrat hvala in Vse najboljše! Še veliko bo treba prehodit, presneto!
5:05h, 11,97km, 980 vm, 2:11 od Jurčka do Jarškega.
Vpiši se