Triglav - pa še dol!

by piskec 8. avgust 2019 11:13

Prejšnji zapis - Triglav do Vrha!

Torej smo le prišli na vrh Triglava!

Ni bilo ravno neke gneče, smo se lahko celo slikali brez ostalih ljudi. Prav neverjetno!

Aljažev stolp - ne razumem povsem ljudi, ki morajo povsod pustit svoje neumnosti. Razumem, da človek piše po wcjih, ampak tukajle? Ne, ne razumem. V letu 2018 so potem stolp odnesli v dolino in ga povsem prenovili. Pa tudi prav, v vseh teh letih je doživel že marsikaj, bolj ko bi ga ljudje pustili na miru, bolje bi bilo. Ampak ne, nismo mi taki.

Flori ni in ni hotela dol. "Razglede čakam!", je govorila. Ampak na žalost... nekaj je bilo, pa to bolj borno. Ja, bo treba večkrat prit!

Se je pa dobro videlo Planiko

Kredarico pa seveda tudi. Rjavina je tudi s tu precej mogočna, Vrbanove špice, Cmir in Begunjski vrh so pravi palčki.

Nekaj časa sem zdržal, si grizel nohte in preveč skrbel, kako pridemo dol, potem sem jih imel pa dovolj, klinc pa razgledi, in je bilo treba it proti dolini. Po grebenu nazaj do Malega Triglava, nato pa na Planiko. Baje je ta pot najenostavnejša, a ker po njej še nikoli nisem šel, me je seveda skrbelo. Saj, če bi kdaj po njej šel, bi me pa skrbelo kaj drugega. Tu ne morem zmagat.

Začetek je kar ok, v nadaljevanju pa ima par zoprnih mest, kjer sem spet govoril grde besede. Najbrž bi bilo veliko lažje it gor.

Dol pa nikjer po takem ni najbolj prijetno, ko ti vse visi v brezno. K sreči smo srečali le nekaj takih, ki so hodili navzgor, pa še ti niso bili preveč hitri in nasilni in s(m)o se lahko počakali.

Takole gre pot slikana od Planike. Saj na koncu ni nič hujšega, le tista prečka v zgornjem delu poti je bila zoprna.

Potem pa smo le prišli do Planike, meni pa je večino zaskrbljenosti lahen vetrič počasi odpihnil, sploh ob 4€ za pivo.

Opremo smo pospravili in se odpravili dol, v lažji svet, tja nekam pod Tosc.

In če je gor pihalo in bilo kar za obleč, je malo nižje v brezvetrju sonce že presneto pripekalo!

Še nekaj zajl in klinov pod pobočji Tosca do Vodnikove koče, a vse nadelano, da je kar joj!

Potem smo pa že pri Vodnikovi koči. Tule sem bil celo prvič, ha! Kdo ve, kako to, ampak tudi take stvari se zgodijo. Pravzaprav smo prav zaradi te koče (in piva v njej!) naredili mali ovinek, si je bilo treba pot malo zabelit. Nekako nisem hotel po normalni magistrali od Konjskega prevala v Krmo, je bilo treba videt še kaj. Dan je dolg, kaj bomo pa počel?! Pa še gneči se bomo kar dobro izognili!

Hm, načrtovanje ni bilo ravno najbolje, kaj? Saj razumem, da se je nekdo potrudil, ampak tole?! Še malo pa bi bila v vsaki besedi napaka... Po mojem bi lahko ta napis čisto lepo definiral besedo "skropucalo". Vseeno pa kaže, da je nekomu napis, najbrž prav zaradi teh njegovih v nebo vpijočih napak, všeč. Morda v opomin ali v spomin?

Pivo se je prileglo - čeprav še vedno po 4€ -, ker je bilo res vroče, ampak potem nismo šli dol, ampak - gor!

To so bili vsi veseli! Mislim, da so pihali in stokali in nasploh se pritoževali. A do Bohinjskih vratc med Toscem in Vernarjem je pač treba gor.

Je pa teren prav prikladen za kako razglednico z Mišelj vrhom v glavni vlogi.

Spust na drugo stran je zoprn in šodrast. Flori, ki se je preobula v lažje čevlje na Planiki, se je tu morala še enkrat, toliko je drselo. Pa še strmina je kar ok in pot ne preveč uhojena - kdo pa gre tule gor/dol?!

Še kaka ura vedno večje vročine in smo že v Krmi. Od Vodnikove koče nismo srečali nikogar, medtem, ko so se gor in dol po Krmi valile gruče.

Na koncu smo pa Krmo skupno proglasili za najdaljšo slovensko dolino. Najdaljšo črevasto dolino, ki je edina dolina brez konca. Ah, kako se presneto vleče!!!

Nikoli konca, ure in ure (no, skoraj) do zasluženega piva pri Kovinarski koči! In par zavitkov. Pivo že občutno ceneje, kot 900 m višje - le "še" po 2,90€.

A to še ni vse! Avto je bil namreč v Kotu, mi pa v Krmi. Kaj zdaj? Jah, kaj? Isto, kot zadnjič. Spil sem pivo in se urno podvizal proti Kotu. Ker pa s(m)o planinci dobri ljudje, mi je čez tri minute že takoj en ustavil - ki je sicer zgledal, kot da najraje ne bi ustavil, a mu srce ni dalo, da me ne bi pobral, pa je potem celo pot govoril, kako on ne ustavlja - in me odložil pri vhodu v dolino Kot. Sicer sem moral še čez celo dolino, a, če se prej nekako pripraviš, da to ni prav nič hudega, to tudi res ni. Dobre pol ali tričetrt ure, pa si že pri avtu!

Itak pa so naši, ki so lepo počivali pri Kovinarski koči, mislili, da me ni bilo petnajst minut. Tako sem hitro dobil dokaz o relativnosti časa, čeprav se noge s takšno razlago ne bi povsem strinjale.

Ni nam torej preostalo drugega, kot da Krmi pomahamo v pozdrav in se odpeljemo proti domu.

Prehodili smo kar nekaj, bilo je luštno in zanimivo, spoznali pa smo kar nekaj vrhov, koč in dolin.

Ja, pa še na Triglavu smo bili!

Priznam, da se na Triglav ne trudim hodit, pravim si, da čimmanj tembolje, pa vseeno se v letih teh triglavov kar nabere. Niso to neke velike številke, a vseeno - pa greš s tem pa z onim pa s tretjim pa otroke pelješ in tako naprej... se nabere teh vzponov. Tudi ne moreš reč, da Triglav ni lepa gora in da vzpon nanj ni super, seveda je, vse prvine gorolazništva ima, vse prvine, ki jih človek od gore tako rad pridobi. 

A ta njegova simbolnost in posledično obleganost, včasih tudi potem obsedenost nekaterih z njim, ga - vsaj meni - delata za nekaj drugega, kot je. Za precej neprivlačen in nepriljubljen cilj. Veliko rajši ga - skupaj z vsemi njegovimi dodatki - gledam z distance. Tako ali drugače, kot goro in kot simbol.

K sreči hribov ne zmanjka tako hitro, poti še manj. Kot je ta naša dežela mala, se ga pa tudi vidi skoraj s povsod. Če si veliko v gorah, je tudi Triglav kar naprej s teboj. Še bolj pa je s teboj, če imaš od doma tudi razgled nanj.

Impresivna gora, torej. Zato je tudi fino sem in tja na njej stat, da vidiš, kako si majhen in da vidiš, da je gori zate prav vseeno. Vse ostalo je v naših glavah, zato malce skromnosti nikoli ne škodi.

Takole, veliko sem zapisal, a vse bi lahko strnil v tisto, kar sem napisal kot komentar k Heleninem 35-em izletu v njeni seriji 50 za 50:

"Timing je bil pa res presneto dober! Da smo bili v vsej tisti gneči več ali manj sami... Prav hecno.  Sem si pa res precej oddahnil, ko smo dali tole čez. Morda sem z idejo o skupni plezariji in pripravah takrat, pred letom, dvema, res malce pretiraval... A k sreči se je vse skupaj precej dobro izšlo!

Juhej!"

In res je tako! Juhej!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Triglav - do vrha!

by piskec 5. avgust 2019 09:16

Da ne bi preveč napletal o odgovornosti - sam imam dovolj črnega za nohti, da že od daleč ne morem biti kak svetilnik odgovornosti, a vseeno so me doma dobro naučili. In čeprav se dostikrat tega nisem držal, pa neumnosti ne morem predajat naprej naslednjim rodovom, moram jih predajat tako, kot je treba.

Vsak od nas je deležen svojega bremena neumnosti, predajat tega naprej pa res ni treba.

Zato smo se tega lotili tako, kot je treba - kot je bilo včasih treba. Za kar pa še vedno mislim, da je pametno in da še najbolj zmanjša nevarnost nesreče. Kar pa je tudi najbolj pomembno, nesreče se ne dogajajo vedno drugim, povsem lahko se tudi nam.

Projekt Triglav zato za nas ni bil kar odločitev nekega jutra, ampak premišljeno dejanje, ki je - zaradi različnih okoliščin - trajalo celo par let. To res ni bil ravno namen, a tako se je na koncu izšlo. 

Da bi ta mlajša dva otroka, ki seveda nista več otroka, bolj navdušil za "moj način" Triglava, sem vse skupaj malo zabelil in zadevo naredil bolj "moderno", kar sta seveda takoj pograbila. Naredit je treba zgodbo, pravijo nekateri. No, tako daleč nisva šla, sva pa s Heleno dodala dva dni, pot čez Plemenice in nekaj brezpotja in raziskovanja.

Sicer se je le malo pred končno izvedbo cel načrt - zaradi Anite Goitan - podrl kot hišica iz kart, a je na njegovem pogorišču hitro nastal nov načrt, ki nama je bil po tisti kalvariji dosti bolj blizu. V luči plezanja in strahu pred novimi izzivi je nov načrt zdržal najin preizkus sten, plezanja in skrbi za otroka. Manjši, lažji, a hej, Triglav pa vseeno bo!

Pa še vse priprave smo naredili, kot je bilo treba! Otroka - pa midva seveda tudi - sta dokazala, da hodita dobro, da se znata varovat in da je varnost pomemba, pri tem pa sta si nabrala še polno izkušenj s takimi in drugačnimi potmi. Pa še kondicijo sta imela.

Ker priprave niso bile kar tako, s hojo in stenami se je treba spoznat. S tem smo začeli sistematično počasi - z Gradiško turo, naslednji je bil Veliki vrh - niso vsi dostopi lepi in hitri, tretja tura je bila Velika Baba, četrta tura Stol, peta pa Mojstrovka. Takrat smo bili že pripravljeni, izbrali smo si že datum za finalni vzpon, a nam je jesenski monsun odnesel vse plane. Do konca jeseni potem ni bilo več pametnega vikenda, ko bi se lahko vsi štrije zbrali in bi vreme držalo.

Je bilo treba potegnit v naslednje leto. A v letu 2017 potem ni bilo prav veliko načrtnih priprav, le še en skok, da vidimo kako gre s pretikanjem - Storžič.

To bo potem to, (spet) smo pripravljeni!

Končno se je nato vse poklopilo - vreme, čas in razmere. Juhu, gremo na Triglav!

Tu se seveda lahko vprašam, kaj je treba toliko enih priprav, eni se zjutraj zbudijo in jim pade na pamet, da bi šli danes na Triglav - in grejo. Čisto tako, brez velike pompa, dolgih uvodov, priprav, besnih razmišljanj in podobno. Ampak, za zgodbo je pa bolj fajn, da je vsaj malo razvlečena, ne? Tako si bomo tudi mi tale Triglav dodobra zapomnili.

Tako je končno prišel 24.8.2017. Proti izhodišču smo se odpravili sredi tedna, v četrtek opoldne. Da bomo dol, še preden se tavelika gneča začne. Vreme stabilno, počitnice proti koncu - vse je kazalo na hudo gnečo, s četrtkom/petkom smo upali, da bo vsaj za dihat.

Lengarjev rovt, dolina Kot. Od tam, kjer imam najraje, od tam, kjer je prelepo in od tam, kjer ni nobene gneče. Od tule sva enkrat s Heleno že šla, je pa vedno super.

Vsi veseli, vsi pripravljeni!

Evo je - ena od tistih mojih (ne)odgovornosti, pri katerih me še vedno spreleti. Na tem drevesu, točno takole, kot sem zdaj sedel, sem nekoč prespal/presedel celo noč. Drevo je bilo trideset let mlajše, torej še mnogo bolj neudobno, jaz pa mnogo večji cepec, kot bi si želel. Ampak je bila taka tema, da se ni videlo čisto nič, toliko pameti sem pa še imel, da sem vedel, da je spodaj skok in da ni it za čez v čisti temi. K sreči je bila vsaj topla avgustovska noč, jaz pa brez lučke, brez dovolj oblek, brez telefona in v allstarkah. Prav šolski primer, kako *ne* it na Triglav.

Mogoče je bilo to spanje le skromen opomnik moji takratni neumnosti, kajti lahko bi se primerilo mnogo veliko hujših stvari - k sreči sem se iz tega veliko naučil in takih neumnosti nisem več počel. To pa tudi nekaj šteje, kajne?!

Dolina Kot v vsej svoji lepoti. Zadaj Kepa, Dovška Baba in Golica.

Nekje na sredi je bilo treba narest eno malico. Popoldan je bilo še vedno presneto vroče!

Je pa pot prekrasna. Pre-krasna!

Slikali smo kar naprej, vsak meter višine smo se ustavljali in pogledovali nazaj.

Ko se pa začne še na obeh straneh dvigovat, je pa sploh neverjetno. Za nami se je podila skupina Madžarov. V kavbojkah niso bili najbolj hitri.

Mi pa vsi navdušeni. Kako pa ne bi bili pri takih razgledih?!

Potem si pa že na začetku Pekla. Čemu Pekel, mi ni najbolj jasno, ampak kdo ve, morda ga vedno vidim le ob lepih dnevih...

Od tule se tudi že vidi, kam gremo! In koliko jih je že gor...

Spomini pa so še vedno živi.

Lepote Rjavine na eni strani

pred nami pa že Staničeva koča!

Z enkratno pozicijo in z nikoli preveliko gnečo, je Staničeva - vsaj nama - še daleč najboljša koča tule naokrog.

Do koče smo potrebovali kar štiri ure in 20 minut! Počasi, nikamor se nam ni mudilo. Ves preostali čas moraš potem preživet tam nekje naokrog in se zabavat, kakor se pač znajdeš.

Lahko - naprimer - šteješ obiskovalce Triglava.

Lahko delaš face.

Lahko iščeš pravo pozicijio ob sončnem zahodu do onemoglosti in še naprej.

Lahko loviš kozoroge.

Lahko z Visoke Vrbanove špice opazuješ plesišče pred Spodnjo Vrbanovo špico. In si zamišljaš vse tiste skobe, ki pripeljejo po tem grebenu. Ali pa tudi ne.

Lahko najdeš kakšnega Zlatoroga.

Lahko tekmuješ v lastovkah.

Ali pa si preprosto Triglavski Kolibri!

Druge stvari so v hribih kar drage, pivo je po 4€, čaj po 1,80€, 30-40€ gre mimogrede, čeprav si gorenjc. Pa še 52€ za spanje in se nabere, ane?

V sobi smo bili le mi štirje, lepa hvala oskrbnikom!

Ko sva midva že trdno spala, sta ta mlada še malce raziskovala. 

Pa nisem povsem siguren, kdo je najbolje zgledal zjutraj. Jaz vsekakor ne.

Jutranja svetloba je bila povsem nezemeljska. Kozorogov ni motilo.

Najbolj zgodnji nismo bili, nismo niti hoteli. Najpomembnejše vprašanje je namreč, kako izbrati pravilen čas za vzpon na vrh. Jih gre več na vrh prej ali kasneje? So bolj zgodnji, bolj zaspani, kdaj torej it? Vsem se seveda ne bo dalo izognit, ampak kako izkoristit jutranjo luknjo, da se ne bomo na grebenu borili za prostor? Ob vseh ljudeh ob takem vikendu je to povsem realno pričakovanje.

Pa smo šli nekje ob pol sedmih od Staničeve. Preko Rži, kjer je zdaj zadaj speljana lepa pot in ne tako, kot včasih, ko smo še sredi avgusta prečili trda in nevarna snežišča na drugi strani.

Do Kredarice, kjer je bilo že - jasno - ogromno ljudi. Malo smo še posedeli, spili kavo

in prisostvovali oskrbovanju koče. Moram priznat, da so ti piloti nori, vso tisto robo pod helikopterjem je zapeljal direkt med poslopji na dvorišče. Pravzaprav mu niti ne bi bilo treba tako manevrirat pa se je kar igral. Posebnost pri tem pa so pohodniki - sploh se noben ne sekira - tiste plinske bombe ti visijo nad glavo - ti pa nič. Vse se gunca sem in tja - ljudje pa nič. Stojijo zraven in buljijo, pa bi lahko vsak piš vetra koga s sabo vzel. Ah.

Skratka, pohodniki pred Kredarico so zgledali dosti slabše kot pohodniki pred Staničevo kočo. Po mojem so imeli in doživeli večerni žur z dovolj tekočine. Izkušnja spanja na Kredarici je bila tako popolna.

Mi pa smo njihovo jutranjo otopelost izkoristili in se zapodili proti vrhu! Mimo ledenika. Ledenika. Hja, ledenika.

Potem pa kar direkt v steno! Opremljeni in pripravljeni na pretikanje. Le da ne bo preveč ljudi, gor in dol, potem lahko hitro postaneš živčen!

Greben smo uspešno prejahali - no, moja stara mama je še govorila, da je morala prav res prejahati greben, iz česar se je seveda moj oče deseletja norca delal in govoril, da je drama queen. Ko me je peljal prvič na Triglav, pa je bilo to pred štiridesetimi leti, že ni bilo treba nič jahat, ta visoki klini in zajla za držat je bila že takrat. 

Ljudi k sreči ni bilo prav veliko, seveda so bili, pred nami, za nami. res smo bili v neki luknji, še srečevanj ni bilo prav veliko, večina nas je hodila gor.

A vseeno sem razmišljal, da smo mogoče šli res pol ure prepozno. Zaradi presnetih meglic in razgledov.

Pa ni bilo povsem jasno - smo prepozni ali prezgodnji?

Na vrhu smo pa le!

Ampak to je šele polovica poti, skrbet me bo nehalo, ko bomo dol. Tule sem še dobro nohte grizel, so kar dobre strmine. Sicer je res vse lepo zavarovano, vsako leto malo bolj, a pot vseeno ni od muh. Vsaj zame ne! Zato sem vse kar malo priganjal, čeprav bi nekateri prav radi ostali dlje časa na vrhu. Da bi se mogoče meglice razkadile.

Ja, pa je treba še dol prit! 1900 višincev spusta bomo še dobili v noge!

Naprej na Triglav - pa še dol!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Potikanje

by piskec 24. julij 2019 14:39

(Že davnega 20.8.2017! Sploh še kdaj pridem na zeleno vejo - vsaj na letošnje leto?)

Potikanje pod in po Veliki planini. Kot že večkrat doslej, ampak prav nikoli ni dolgčas. Pa še vedno najdeš kaj novega, grem pa tudi stavit, da še polno stvari sploh ne poznava. Zato pa rad hodim s poznavalci naokrog, upam pa, da vsaj kaj odnesem.

Tako, da se lahko potem delam brihta in peljem druge naokrog. Jah, čemu pa bi znanje služilo, ne?!

Tokrat sva šla z Brankom in Vido. Ker je bilo sredi poletja, je bilo treba najprej vodo pregledat,

pa kakšno sotesko videt.

 Šele potem se zapeljat gor na Planino.

Eni z nihalko in nato še z vlečnico,

 drugi pa so raje šli naokoli z avtom in peš s Konfina. Pa sem jih vseeno ujel - oziroma prišli smo ob istem času, ne moreš verjet!

Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, a vsaj prevroče ni bilo.

Na vrh je treba tudi pogledat!

Pa v Vetrnice tudi!

Pa v muzej, obvezno!

Obisk Gradišekovih tudi ne sme manjkati!

Domžalski dom je itak obvezen, pivo tam pa tudi!

Še skok med kamne prijateljstva

in smo že pri avtu.

Nekaj smo videli, kar nekaj se tudi sprehodili. Super dan!

Nič kaj posebnega, a Potikanje naokoli po Veliki planini z veliko začetnico!

Tags:

domači kraji | hribi

Mladi upi

by piskec 10. april 2019 14:30

Z načelnikom markacijskega odseka sva šla sredi poletja 2017 obiskat mlade upe našega planinskega društva.

Na njihov tabor na Jezerskem, da sva se lahko oba slinila *pod* hribi. Enkratno lokacijo so imeli, prekrasno!

Tu okoli sem tudi jaz nekoč to počel s taborniki, mislim da dvakrat ali pa celo trikrat (kdo bi vedel?), a to pred dolgimi, res dolgimi leti. Se še spomnim, kako smo trije mulci konec osmega razreda lezli skozi Žrelo do Savinjskega sedla. Uffa!

Res prekrasni kraji, a zame bolj poleti, že tako je vedno mraz, tudi ko (če se le zgodi) ne dežuje.

Midva pa sva mladim upom predstavila markacijska posla. Pa so lahko potem malo risali markacije. No, na karton, ne na drevesa.

To smo šli potem malo vsi skupaj risat, kakšno urico smo se sprehodili in še malo pot v Ravensko Kočno označili, kot je bilo seveda dogovorjeno z domačim planinskim društvom - ne označujemo kar tako, povprek. No, njen začetek smo malo pomarkirali, več nam v tisti uri tako ali tako ni uspelo.

Mogoče pa dobimo kakšnega markacista čez pet, deset, petnajst let?

Super je bilo, le zgodaj bi morala prit in prej skočit na kak hrib. Biti tam sredi gora, pa ne narediti nobenega koraka višje, je kar malo herezije, ne?

Tags: ,

domači kraji | markacisti

Viš - ko spoznaš, kje je meja!

by piskec 4. april 2019 15:30

Prvi del Viš!

Ja. Meja, ja.

Še danes, skoraj po dveh letih, še vedno z nelagodnostjo pomislim na tisti izlet. Ko se po eni strani zavedaš, da je bilo prekrasno, prelepo, da je bilo res enkratno, a te tam zadaj nekaj kljuva, da bi se lahko vse skupaj povsem drugače končalo. In da sva morda imela kar nekaj sreče in tudi, če nisva imela ravno sreče, pa te kljuva, da si bil res nekje na meji, ali pa vsaj presneto blizu, blizu meje.

Seveda najprej zanikaš, potem se boriš, na koncu se pa le sprijazniš - ja, meja obstaja in midva sva bila tam nekje. Pač nisva alpinista, sva le pohodnika, ki včasih malo poprimeta za kako zajlo, nič drugega. Tega bi se bilo dobro zavedati.

No, v tistem času se tega še nisva povsem zavedala. Vse skupaj je bilo še kar ok, šlo nama je čisto v redu, malo sva molela ude v globino, česa hujšega pa še ni bilo. Le vedno bolj sva bila nervozna.

In sem mimogrede zgrešil odcep za obvoz kaminov. Prvo, ker ga sploh nisem pričakoval, ker se nisem dobro pripravil in drugo, ker sem bil že malce nervozen. 

Tako sva prilezla direkt pod Innominato, od koder se je treba po sistemu treh kaminov spustit v škrbino. Luštno.

Takole začneš spust, pet metrov pod tem pa se je začelo, ko sem prijel za tisti velik kamen ob poti in mi je cel v roki ostal. No, niti ne ostal, imel je vsaj petdeset kil in bil je direkt nad kaminov ter grozil, da bo v kamin še mene vzel. Lahko sem ga le spustil, zato sem precej vpil, da le ne bi bilo koga v kaminu, potem sem ga pa moral spustit, ni ga bilo več zadrževati. In je šel z vso svojo težo in hitrostjo direkt v kamin.

Že to je bil cel WTF moment, ki naju je tam na vrhu kaminov, pred najtežjim delom poti, še dodatno prestrašil.

Nervoza se je tako še malo povečala. 

V kaminih pa potem spet italijanske ohlapne, tanke zajle, ki so bile povrh vsega še vse vlažne in so kar fino drsele. Klin, dva, več pa pomagal ni bilo, zato sem sam skozi tisti kamin skoraj drsel, si pobral vse komolce in delal dvometrske razkorake, tja do brade. V takih primerih se mi vedno začne muditi in namesto, da bi počasi iskal dobre stope in oprimke, se začnem vedno bolj oklepat zajle in z nogami delati vedno večje razokrake. Kar pa je težko, če je pod tabo le globina...

Nekje povsem na robu svojih držalnih možnosti sem bil, a mi je le uspelo se prebit nekako do dna zadnjega kamina. Kaj pa Helena? Opa, Helena pa je ostala vrh drugega kamina in nikakor ni mogla doseči spodnjega klina, ki je bil res presneto daleč spodaj. Sem lezel nazaj gor (gor gre mnogo lažje!) in ji hotel pomagat, a je nervoza hitro prešla v živčnost, Helena pa se nikakor ni upala spustiti samo na rokah do klina. In sva ostala med prvim in drugim kaminom vsa živčna.

Pa mi je le kapnilo - obvozi! Obvozi, kje so ti obvozi, pa to so ja ti kamini! Obvoz mora biti nekje tu naokrog. In sva se na hitro - prehitro! - zmenila, da grem jaz dol in okrog pogledat, kje so zdaj ti presneti obvozi. Morda bi pa šlo, da gre Helena nazaj gor in potem po obvozu okrog. 

Tole nisva najbolj dobro razmislila, ker tudi nazaj gor ni bilo prav enostavno prit - pa še sama. Jah, napake, napake!

Evo je, Innominata (Neimenovana, kar je spet mnogo bolje kot Mala špica (ah!!)) špica, ki jo imam za vedno zapisano v glavi. Mater! Desno od sredine se vidi sistem kaminov, ki jih je treba preplezat navzdol.

No, spodaj pod kamini sem zavil na severno stran špice, povsod piše POZOR LED, ker je v snegu obvoz še mnogo bolj nevaren, a k sreči ga v tej zimi res ni bilo. Je pa precej zoprno melišče nad kar presneto visoko steno, a je jaz tokrat sploh nisem opazil, prečil sem tisto melišče in na drugi strani špice res prišel v škrbino, čez katero sva prej lezla in kjer nisem opazil odcepa. Če bi bil bolj pozoren oz. če bi bil pripravljen na odcep, bi ga videl in bi bilo vse drugače. Pa ga nisem.

Sem pa v škrbini srečal Urško in Miloša, dva sotrpina in jima povedal za obvoz, kar sta z veseljem izkoristila, čeprav je - resnici na ljubo - kasneje pri koči Miloš priznal, da je bil zanj obvoz precej grozen in da bi mogoče raje poskusil s kamini. Jaz v tisti paniki in nervozi seveda nobene nevarnosti nisem opazil, čez melišče sem letel, nato pa spet navzgor proti vrhu Špice. Skoraj čisto gor sem že prišel, ko sta Urška in Miloš začela klicat, da se sliši Heleno s tiste strani - da je torej že dol s kaminov in da je z njo vse ok.

Uf, jebemti, ok, še dobro, ampak kaj pa zdaj jaz? Ne, ne, ne, ne grem še enkrat skoz spolzke kamine, ni šans. Ok, gremo nazaj v škrbino in še enkrat čez - po Miloševo grozna - melišča.

Na sliki je Innominata s severa, tista mala špička vmes. Od škrbine na levi čez vrh in kamine dol v desno škrbino ali pa po obvozu - ki pa tule res tudi zgleda grozno izpostavljeno - spodaj. Če je tamle gor sneg, je to prava skakalnica direkt v dolino. Kaj je bilo meni, da sem šel celo dvakrat tam čez, pri tem pa mi vse skupaj sploh ni zdelo grozno in se sploh nisem sekiral, mi še danes ni povsem jasno. Ali pa to pomeni, da so bili kamini RES tako presneto težki zame?

Skratka, v škrbini sva s Heleno prišla spet skupaj, oba za zavedanjem, da sva naredila precej veliko napako ko sva se ločila. Niti nisva vedela kako, kaj, kje, kako dolgo, nič.

In kako je Helena prišla dol? Kar naenkrat se je v kaminih znašel Andrej, dobri mož, angel, ki se je vzel direkt iz nič, pohodnik, ki s kamini ni imel niti najmanjšega problema. Heleni je lepo počasi pomagal - tule, sem, takole in vse je šlo brez problema. Nobene panike, nobenih težav, nobenih ogromnih razkorakov, mimogrede sta bila v škrbini.

Samo pravilen pristop je treba!

Iz škrbine se je potem prišlo po kar nekaj skobah, ampak to ni bilo nič v primerjavi s kamini, skob skoraj opazila nisva. Sva se pa potem na sončku le ustavila, da pomiriva tresoče se noge in se v celoti malo umiriva.

Pa da poslikava vso to najino kalvarijo! Innominata, kaj?!

Pa je res bilo fantastično, temu ne moreš oporekat!

Še kozorog naju je prišel malo potolažit in nama povedat, da le ni tako hudo!

Potem sva pa že iz prvega dela hudega ven, na razpotju zavijeva proti vrhu.

Kozorogov koliko hočeš, velikih, majhnih in tudi takih še puhastih!

Malo pod vrhom pride pot gor s severa Gola Nord-est. Ta je šele nora, ko da celo severno steno čez. No, za to pot pa sem že dolgo vedel, da ni za naju.

In že sva na vrhu s tistimi ploščami, ki se jih edino še spominjam.

Ampak na vrhu nisva sama, o, ne! En prjatu je že tu in se dela, kot da je prišel gor po hrano. Ja, seveda, po hrano je pa res treba ravno na vrh. Saj vemo, po kaj je prišel - tako, kot midva, po Razglede!

Ker Razgledi so res nori, prekrasni in sploh in oh. Montaž, lepotec, je na dlani.

In vse ostalo tudi, naju je pa fotoaparat nekaj hecal in hotel crknit. Prjatla sva pa pustila, da se je razgledoval naprej, prav tako kot midva.

Pa se nisva dala. Kar dobro zgledava glede na vse peripetije, kajne?

Ampak...

Ampak to še ni vse. Je treba še dol prit. In če že sva toliko pogumna, pa bodiva pogumna še naprej in pejva še naprej po Aniti Goitan. Ker se nekdo ni najbolje pripravil in ni najbolje vedel, kaj to sploh pomeni. Nervoza se je delala, da je minila, na vrhu sva bila, saj hujše pa res ne more bit več, no! Pa sva šla proti Mojzesovi škrbini.

Vmes srečava štiri pohodnice in jih seveda vprašam, kako je bilo tam čez priti gor. Mi je potem šele dol pri koči postalo jasno, kako je to bilo - ta prva, ki jih je zgleda vodila, je bila seveda vsa navdušena - ja, super, brez problema, povsem lahko - , druga za njo je bila že malo manj navdušena - no, ja, saj je kar šlo - tretja je komaj kaj rekla - ja, je šlo - , četrta je bila pa povsem brez besed. Po mojem je bila - kar sem ugotovil šele kasneje - prestrašena do kosti in si niti ni upala ust odpret.

Malce je bilo torej vse skupaj sumljivo, odgovori niso prav nič pomagali, niso naju pa tudi odvrnili, zato ni bilo druge, kot da probava.

In... ja. Pot te spet dobro vodi, a na koncu prideš direkt nad tistega Mojzesa, vse skupaj pa je lepo odsekano. In ohlapne zajle.

Kaj sem jaz na globoko dihal! Oujea. Nisem čisto dobro vedel ali se mi zdi, da se mi glavi rola ali imam pa že čisto pravo vrtoglavico. Še tega bi se manjkalo! Sem se hotel kar tam sredi stene dol usest in malo paničarit pa sem se le s skrajnimi močmi zadržal. Vsa tista nervoza se je vrnila v velikem stilu.

Takole zgleda od spodaj, tamle vmes je črna pika, pohodnik za nama. Nek sistem malih poličk in poči, a je vse kar precej izpostavljeno. Mnogo preveč za moj okus. Pa gor bi najbrž še nekako šlo, dol pa... huh. Pa mogoče bi tudi to še šlo, če ne bi bilo vsega tistega za nama. Tako pa kakšnega potrpljenja ni bilo več, vsi strahovi od celega dne so se nabrali v isto točki, vsa nervoza je dobila krila. In potem vse postane presneto težko in tudi mesta, s katerimi bi v normalnih razmerah opravil z levo roko, dobijo statust nemogočega.

Vsaka stvar doda svoj kamenček v mozaik. In tako tam, res čisto na koncu, poličke spet skoraj zmanjka in ti moraš spet v globino molet rit in se držat za prekleto ohlapno zajlo! Pa ne veš, ali bi visel ven s stene ali pa bi se stene z zobmi držal. Pa je vse, kar lahko narediš, da grdo govoriš.

In si živčen in še malo živčen in te je strah in si povsem na meji lastnih zmožnosti.

Na koncu ti gre hudo na živce še povsem nezahteven iztek. Kolikor sva imela še neke ideje, da bi šla naprej še na Koštrunove špice, so v tisti izginuli polički izginile. Kakšne stene neki!

Evo, tole je ta izraz, ki sva ga na koncu imela oba. Točno tako sva se tudi počutila. Točno tako.

Potem pelje pot spet čez malo stenico, res nič hujšega, a nisem več hotel videt niti ene globočine, ene same zajle, zato sva raje tam zavila navzgor po brezpotju in našla povezavo na pot, ki gre direkt na Viš od koče. Vsaj to sem si dobro ogledal in našel, nobene zajle več, nobene globine več danes, ne, ne!

O Viševa skupina, dobro si naju, dobro!

Pri koči smo se spet dobili z Urško in Milošem in se razklepetali, pivo je pasalo, kot že dolgo ne.

Dol smo vsi zavili malo naokrog, po drugi poti. Pod stenami, pod.

Še zadnji pogledi na današnje trenutke resnice in na pravzaprav enkratno pot. Česa takega že dolgo ne, prelepo, prekrasno!

Takole je šel najin celoten izlet čisto od spodaj.

Takole pa od koče Corsi. Se lepo vidi na začetku malo izgubljanja, pri Innominati pa moji krogi sem in tja.

Anita Goitan v vsej svoji lepoti prepadov in sten.

Desno bi se moral držat, precej bolj desno! Če bi v začetku sledila zastavljeni poti, bi Anito Goitan naredila v obratni smeri. Se bom vedno spraševal ali morda to ne bilo celo lažje? Gor od Mojzesa sigurno in skozi kamine tudi. Kaj pa ostalo? Kdo ve, najbrž tudi ni možnosti, da bi to kdaj izvedel, ker v tiste konce naju ne spraviš več. Na Viš bi še šla po direktni, z Anito pa smo si povedali svoje.

Mi je čisto lepo povedala, da je pretežka zame in da naj se lotevam sebi primernih poti. S čimer ni nič narobe, do meje (sva jo morda celo iskala?) sva prišla in to k sreči brez nesreče. In tega sva se tudi dobro zavedala.

Še najteže je požret, da nisi vsesposoben in da je bolje nekatere stvari pustiti na miru. Sem in tja sem še vedno ves nesrečen, jebemti, enih kaminov ne morem dat skoz, argh!

Ampak tako je, ponos je treba malo požret in nekatere stvari prilagodit.

Kar sva - pametno - tudi naredila in nekaj najinih naslednjih projektov tudi temu primerno prilagodila.

Cela štorija s tem Višem, presneto. Zanimivo, kako je štorijo videla Helena, ki je nekaj napisala kmalu po dogodku in jaz, ki tole pišem dve leti kasneje. Hja, razlike so, ampak niti ni tako hudo.

Tags: ,

hribi | po svetu

Viš - Anita Goitan

by piskec 3. april 2019 15:15

Viš, o, ja!

Lepotec zahodnih Julijcev, magična točka skupaj z Montažem, ki me je privlačila že od malih nog naprej. 

Z njim sem se srečal prvič v nič kaj lepem vremenu, Očetu je bilo žal, da bi od Nevejskega sedla do koče Corsi hodili zaman in me je - najbrž nekje od 10 do 12-letnega - spravil na vrh, navkljub dežju in megli. V tistih letih sem mu bil seveda hvaležen, kaj se pa desetletnik sekira zaradi nekaj dežja? Spomnim se le tega, da smo po sestopu še vedrili v Corsiju in da sem dobil kup odej za pokrit, ker sem bil povsem premočen. Pa vrhnjih plošč in Marije (pa še za njo nisem povsem prepričan ali niso to podobe s slik) na vrhu, drugega nič. Nič preduha, jeklenic, pa sva šla gor po direktni poti.

Smo pa potem še večkrat govorili o Aniti Goitan, Božjih policah in o vseh presnetih feratah in hujših plezalnih poteh tam naokoli. Pa se kljub temu Oče potem ni nikoli dovolj opogumil, da bi me spravil še tja. Danes tudi jaz vem: je že vedel, zakaj.

Potem sem Viš dolga, dolga leta gledal le od daleč in se vedno z globokimi izdihi izgubljal v njegovih špicah in stenah. Danes presneto dobro vem, kje je Gamsova mati, kje Viš, kje Divja koza, še najbolj pa vem kje je Innominata, tista mala špička vmes.

Nama je pa enkrat sredi poletja 2017 padlo na pamet, da greva na Viš in to kar po Aniti Goitan. Ha! Kar tako, najbrž nekje med kosilom - ja, pejva ja. In potem sem se razmišljanju o Aniti Goitan upiral in upiral in še malo upiral. Ker sem že vnaprej vedel, da bo težka za naju. Obvoz kaminov - tehnično najtežjega dela poti Anita Goitan - se je po opisih zdel tako enostaven in prikladen - snega pa sredi avgusta 2017 ni bilo pričakovati -, da je bilo že kar v začetku odločeno: ja, pejva ja.

Pa bi lahko vedel, da premalo načrtovanja ni najboljša ideja.

Sem se pa zamotil z rezerviranjem koče Corsi, to mi je vzelo kar nekaj časa, preden sem pogruntal, da so SMSji nadvse prikladna zadeva.

Skratka, 14. avgusta 2017 sva parkirala na izhodišču in se odpravila proti koči Corsi po tisti mučni ovinkasti cesti.

K sreči kolikor toliko hitro mine, je pa prava preizkušnja nam, bolj počasnim.

Do Viške planine se ravno prav ogreješ.

Čeprav je bil dan tako presneto soparen, da se ni bilo treba prav nič ogrevat. Sva bila ogreta skoz in skoz.

Tisto eno jeklenico do koče Corsi je pa tudi treba slikat, kajne!

Tam sva se že počasi vlekla, nič se nama ni mudilo, kaj pa bova delala v koči, če prideva prekmalu?

Razgledi fantastični! Rombon na drugi strani je že kazal, da bo naslednji dan lepši!

Jaz pa sem pregledoval stene in iskal poti Anite Goitan in razmišljal, kaj, hudiča, se midva greva?! Od kdaj pa sva tako pogumna?

Mojzes se je še sramežljivo skrival, tudi ta je že vedel zakaj.

Seveda sva morala vse poslikat, kar je bilo zanimivo še domačemu psu, da je kar naprej z nama hodil.

Corsi je več ali manj vedno poln, je presneto dobro izhodišče! Midva sva si vse pripravila, ko sva prišla, a to dvema starejšima tetama ni bila nobena ovira, da nama ne bi sunile blazin. Sta jih že bolj rabili kot midva, kajne? 

Jutro je bilo prekrasno! Nisva bila najbolj zgodnja, sva le imela cel dan na razpolago, nikamor se nama naj ne bi mudilo! Kavica in obvezno slikanje vsega naokrog.

Prestreljenik na drugi strani je že v vzhajajočem soncu.

O, Mojzes ni nič več sramežljiv!

V teh koncih je večina zadev dvo ali celo trojezičnih, zato rad uporabim pač tisto, ki se mi zdi trenutku bolj primerna. O dilemi med Forcella Mose ali Škrbina zadnje špranje seveda ni niti za govoriti, pri uporabi geografskih imen je naš jezik presneto dolgočasen. Še bolj zato, ker je na drugi strani Koštrunovih špic pa Škrbina prednje špranje. Ah, pravi poklon izvirnosti!

In od koče tole res zgleda kot Mojzes!

Tjale gor pa greva, sicer kar veliko naokoli, pa vendar!

Že kar v začetku se je izkazalo, da greva sicer gor...

ampak kam pravzaprav?! Pa sem že po petnajstih minutah vlekel ven karto, telefon in vse, kar sem imel. V začetku je res zoprno označeno.

A bi bilo povsem drugače, če bi se prej bolje pripravil. Bi že prej vedel, kje so razpotja in kam je treba it. Pa se je nekdo raje skrival pred Anito Goitan. Je že vedel, zakaj.

Kljub temu sva šla potem čisto ok, ker pa sva malo zavila s poti, sva za nagrado srečala še kozoroge in imela mir pred ostalimi pohodniki. Potem pa se je začelo, najprej Cavalieri.

Lepo, nič kaj težko poplezavanje. Za ogrevanje.

Oh, razgledi, razglediiiiiiiiii! Sva že kar visoko nad Corsijem! Cela skupina Kanina na drugi strani kanalske doline.

Tole je Forcella di Riofreddo, Trbiška škrbinica, grozen žleb, skozi katerega je bil včasih prehod v dolino Mrzle vode, zdaj pa so ga le prestavili bolj vzhodno. Tule je vse podrto, povsod pa so narisani veliki rdeči "NO", še tistih nekaj redkih jeklenic je seveda potrganih. Ampak nekateri še vedno rinejo tu gor, večkrat pozimi, čeprav prav nič ne verjamem, da je tule pozimi kaj bolj prijetno. 

Na tem prehodu se potem Anita Goitan začne zares, dva sta pred nama, jih prehitiva, ker sva si vso opremo že prej pod steno navlekla. 

Če pogledam nazaj, je pravzaprav že ta ta prvi vstop precej zoprna zadeva, vendar ga skoraj ne opaziš, ker si šele povsem na začetku. Po tisti prečni polički se je treba prebit malo višje brez kakšnega varovala. No, nič hujšega, a zdaj, ko pogledam nazaj, je bilo že tisto kar precej za naju.

Potem pa malce zadihaš, a ne za dolgo. Zadeve se kmalu začnejo odvijat resno. Ambient je enkraten, kar malce grozen, kipeč gor in kipeč dol. A sistemi polic se vijejo in pot jih s pridom izkorišča.

Dokler... no, dokler kaka polica ne zgine. Zgine, ni je več. 

Sicer tak, mali košček, ampak vseeno. Ko moliš rit nad globino ni najbolj prijetno, sploh ne meni.

Ampak niti to ni tisto, kar naju najbolj iritira. Saj pravzaprav še dolgo nisva vedela, kaj naju je motilo, šele skozi pogovore in razmislek se nama je razjasnilo, da so naju še najbolj motile italijanske zajle. Nikakor jih nisva vajena, najbrž so bolj namenjene varovanju, kot pa napredovanju, na to pa nisva bila pripravljena. Zajle so kar precej tanjše kot pri nas, najhuje pa je, da so ohlapno napeljane. Če se držiš za njih, vse skupaj opleta in zadeva je zato povsem drugačna. In si kar naprej v nekem krču, ne veš ali bi se oprl na zajlo ali ne, če pa se opreš, se zaziba in ti si spet... ah.

Skratka, ta nepripravljenost na take razmere naju sicer ni takoj odvrnila, najina nelagodnost ni narasla skokovito, rasla je počasi in naju kuhala kot žabo.

Okolica je bila fascinantna, sredi stene si, res veličastno, pot niti ni tako grozna, sem in tja ti sicer kak del telesa visi v globino, a, hej, bo že nekako! Pa vseeno ti počasi kljuva zadaj v glavi, počasi sva oba vedno bolj nervozna.

Nervoza pa ni za v hribe, sploh ne za v steno. Mimogrede delaš napake.

In tudi midva sva seveda jih.

A ne še tule, tule je še vse prekrasno, veličastno, prelepo! V naslednjem zapisu pa pridemo do...

Tags: ,

hribi | po svetu

Begunjščica - pa še enkrat!

by piskec 27. februar 2019 11:35

Ker sva šla zadnjič že gledat, sva zato morala še PD peljat, jasno!

Saj s tem, da greš večkrat na isti konec ni nič narobe. Je drug letni čas, drugačno vreme, druge razmere, različna družba. Lepo je videt, kako se narava - in pa tudi sam - spreminja, lepo. Tokrat smo šli sredi avgusta 2017, prekrasno vreme smo imeli, juhej!

Vedno pa je veselje peljat skupino naokrog, čeprav težko in odgovorno, pa je vseeno tudi veselje. Drugače tega ne bi počela, ne?

Kot vedno - nad Ljubeljem se zaženeš v klanec, direkt. Na polno, ha!

Meni se zdi, da trikrat noge prestaviš, pa si že na Zelenici. Mimogrede.

Naslednja stran mi je potem najlepša, skupini je sicer šlo najpočasneje, a se nismo dali, le previdni smo morali bit.

Potem pa spet trikrat in hop, pa smo na Robleku. Kjer je bil poln žur. Jasno, da nas ni prav nič motilo.

Pravzaprav je bil tak žur, da so še iz doline prišli pogledat kar s helikopterjem. Zakaj pa ne? Če ne moreš ali pa če nimaš časa, zakaj pa ne bi prišel s helikopterjem? Sam ne vidim težav v tem, z avti se vozimo prav v vsako luknjo, pač si lahko nekateri privoščijo helikopter, zakaj torej ne? Seveda pa so lahko razlogi takega obiska povsem banalni ali celo sentimentalni - še zadnjič na Roblek? Nismo izvedeli, ker nismo drezali.

Po travah tretje strani nato proti Prevali.

Kjer je vsak, ki je naročil, dobil vprašanje: ŠTRUDELJ ali ŠTRUKELJ?

Po mojem čisto vseeno, oba sta bila približno enako velika in dobra, po čemer so na Prevali tako ali tako poznani.

Za na konec pa še Bornovi tuneli in četrta stran Begunjščice.

Lepo, prekrasno. Če pa pri tem sodeluje še vreme, je pa sploh vse ok.

V dolino, no, na Ljubelj, smo prišli vsi zadovoljni, trajalo pa ni tako malo, smo kar dolgo hodili.

Je pa res, da se v tem krogu kar dolgo zadržuješ na markantnejših točkah - planinskih kočah, ki so tu kar tri. In povsod imajo kaj dobrega, kar moraš probat.

In se potem malo zavleče, ne?

K sreči.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Pozor, markiranje!

by piskec 26. februar 2019 15:20

Za najin markacijski vikend sva si v letu 2017 izbrala začetek avgusta. Kar se je izkazalo za precej ponesrečeno zadevo, no, vsaj delno, a tega seveda nisva vedela. Sva potem to spoznavala kar lepo sproti.

Ker vikend je bil lep, eden bolj vročih, s stabilnim vremenom. Prava kombinacija za milijon ljudi na Planini.

Veliko je bilo za pomarkirat, zato sva začela že kar zgodaj. Pa tudi zaradi same vročine in vsega, poleti pač ni problem zgodaj vstat. No, ja - to vedno rečem kasneje, ko pa vstajam, je pa povsem isto pozimi kot poleti, vedno težko.

Na Jelševem konfinu sva pustila avto, se opremila z vsem potrebnim in začela - navzdol!

Kaj bi z vso opremo rinila navzgor, če greva lahko dol. 

Sicer pa - saj ne profitiraš prav veliko, v vsakem primeru moraš še nazaj, ne?

Pa sva prišla malce pod Podkrajnikom do tja, kjer smo nazadnje nehali. In potem obrnila navzgor. Par bližnjic zametala - najbrž brez daljšega učinka, pa vendar.

Počasi je že bilo vroče, a k sreči vsaj ljudi še ni bilo polno. Pri Senožetniku sva dobila še pivo in dolg klepet, da sva bila bolje pripravljena za nazaj v klanec.

Če sva prej markirala navzdol, sva pa sedaj navzgor, to pa zato, ker sva zavila proti Kisovcu.

U, to je bilo veselja, ko sva prišla na planino Kisovec! Prav vse krave, ki so bile precej daleč, so se takoj zapodile proti nama! Prav nič nisva vedela, kaj se dogaja, ampak pred takim stampedom sem se kar lepo umaknil za ograjo in upal - saj se bodo ustavile, ne? 

Še pastir Tone je za njimi tulil in gledal, kaj jim je... Pa sem ga šel raje jaz pobarat, kaj jim je, da so vse tako nadušene nad pohodniki? Saj vem, da so navdušene nad avti in da jih poližejo odspred in odzad, ampak nad ljudmi?! Kdo ve, kaj so videle v nama...

Midva pa sva markirala in markirala. Pa čisto do Kisovca, kjer sva vsaj nekaj spila, nato pa po planini Kisovec, tam, kjer so vse podrli. Tisto je bilo kar težko narest, ker smo ravno pred kratkim tam risali markacije, zdaj jih je bilo pa treba malo predrugačiti. Potem pa po poti nad Kisovcem nič, ker je bilo to že narejeno, nato pa spet tik pod planino in mimo želve še do Domžalca. Ko sva bila v bližini Domžalca se je sonce že kar dodobra spustilo in barva je postala tista, posebna. Dolgo sva tole markirala, dolgo!

Nad Domžalcem pa poroka. Opa! Lepo so imeli zrihtano, razgrajali pa niso prav nič, vse je bilo zelo kulturno. Pa tudi če bi... sva bila od celodnevnega dela tako zmatrana, da od naju itak ni bilo nič. Sva spila kako pivo in direkt postelja!

Zjutraj pa spet kar dokaj zgodaj naprej! Najprej pogledat, če so krave kakšno markacijo uničile? Pa niso, so bolj previdne kot ljudje.

Želvo sva raje spustila, nisva še taka mojstra, kot je naš načelnik markacistov. Sva kar njemu prepustila, tole je vseeno premarkantna točka, da bi kaj zafrknila.

Se je pa nedelja izkazala za... hja, precej polno. Na koncu se mi je itak zdelo, da sem večkrat rekel "dober dan", kot pa kaj markiral. Kar naprej ljudje, na tisoče jih je bilo! Seveda, najboljši vikend v letu, dobra napoved, nobenega dežja, skratka... nič čudnega. Takim vikendom bi se bilo bolje izogibat, sploh, če imaš delo. Je kar zoprno, ko se moraš kar naprej šalit, se pogovarjat, razlagat itd. Saj nekaj časa je seveda povsem ok, a predstavljat si je treba vse tiste množice, jate!

Tole spodaj na sliki sva naredila v dveh dneh. Ok, drug dan ni bil cel, a vseeno kar precej dela, kar precej! In tako kot vedno - nekaj mest je bilo problematičnih in reševala sva jih, kakor sva jih pač lahko. S časom se nalezeš malce pragmatizma in nisi več tako natančen, drugače ne bi nikamor prišel. Ni časa za preveč premišljevanja, preprosto ne gre. Dela je tako ali tako še veliko, težko je reč, da se sploh kaj zmanjša. Ko si enkrat naokrog, spet lahko začneš od začetka. Juhuhuuu!

Seveda pa se v teh množicah vedno najdejo tudi mojstri. Veliki mojstri, ki morajo na lastne prste probat ali je barva res sveža. O, glej, res je sveža! Uau. In to ne naredijo le pri eni markaciji, temveč jih probajo potem še vsaj naslednjih par. Da so sigurni. Ah, ljudje... kako vam uspe?!

Je pa bilo luštno, enkraten vikend, soboto sva imela skoraj povsem zase, nedeljo sicer bolj malo, a gozd, Planina in lepa dva dneva sta nama napolnila baterije kot že dolgo ne! 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi | markacisti

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS