Pritisk

by piskec 24. oktober 2013 15:31

Pri prvem tehničnem po štiridesetih so seveda ugotovili, da sem neozdravljivo bolan.

Skratka, da imam previsok pritisk in da je treba podpirat farmacijo. Vsakodnevno.

Čemur sem se seveda - po kar nekaj časa jemanja tablet - uprl. In začel bolj zdravo živet.

Nehal kadit. Nehal kavo pit. Omejil sol na (proti prej) neznatne količine. Omejil hrano (ampak pri kilah nič ne pomaga). Več zdrave hrane, zelenjave. Se začel ukvarjat z rekreacijo, tekom, hribi. Nič mesa (to sicer nima nič s tem, ampak vseeno). Nič piva. Nič stresa. Dobra služba (brez službe). Skratka, z vsem, kar naj bi pomagalo pri zmanjševanju visokega pritiska!

Pa je kaj pomagalo?

Ne. Nič ni pomagalo. Nada. Niente. Čista 0.

Kako leto nisem jemal tablet, ves vesel, da mi gre dobro, kaj dobro, super! Pa se je izkazalo, da mi je šlo super točno do trenutka, ko sem si šel bedak spet izmerit pritisk. In se mi je zdelo, kot da sem v nekem kvantnem svetu, ko takoj ko hočeš opredelit stanje, ga s tem tudi uničiš.

Presneti kvanti, no, zato je bil pritisk tako visok.

Pravzaprav je bil tako visok, da sem sklonil glavico in se ponižno osramočen odvlekel k zdravniku. Po tablete.

(Tole je zdaj malo drame, resnica je mnogo bolj banalna - običajno čakam Heleno, da gre k zdravnici - imava namreč isto - in ji potem naročim, da še meni prinese.... Jah, ampak malo dramatičnosti se bolje sliši, ni res?)

In zdaj spet goltam te tablete in pritisk je super. No, v mejah normale - kot da bi spet imel 20 let.

Ampak zaspan sem pa tako hudo, da... da... 

opsa, se opravičujem, malce sem zakinkal. Torej... hm, kje sem že ostal... aha, pri zaspanosti! Ja, ah, zaspan sem pa res. Od jutra do jutra. Pa lahko celo noč spim. Pa opoldne malo zadremam, pa popoldan še malo več zadremam, pa zvečer spet komaj zdržim do enajstih. In potem zjutraj ob sedmih komaj spet vstanem.

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Ni tale nizek pritisk zame. Mogoče bom zaradi tablet res dlje živel, ampak bom pa vsa ta leta prespal. A se to res splača?! Tole bo treba res enkrat dobro pretehtat.

Kako hudo je s to zaspanostjo, naj priznam, do kam je to že prišlo - počasi bom začel verjeti v teorije zarote, sploh o chemtrailih in zapraševanju. "Sleep induced" mi gre kar naprej po glavi.

Zdi se, da jim povsem uspeva. Vsaj pri meni.

 

Tags:

osebno

Pohorje 2013

by piskec 18. oktober 2013 12:47

To, da se je v naslovu zgodbe znašla tudi letnica, pove veliko.

Vsekakor to, da me bo Pohorje še videlo. Nekaj zaradi neporavnanih računov, več pa zaradi njegovih lepot in vsestranskega navdušenja naše tokratne dogodivščine.

Ker tole pa je bila dogodivščina, o ja!

Začel sem že nevemkdaj, dolgo let sem si že želel prečit Pohorje, od Maribora pa do Dravograda. Večkrat sem to že omenjal in omenjal, pa nikoli ni bilo nekega velikega navdušenja. Potem sem to zaradi različnih razlogov spremenil v dvodnevno zadevo, pa je bilo navdušenja prav toliko kot prej, torej skoraj nič.

Mogoče ni bil pravi čas, mogoče pa smo vsi samo malce preveč leni. 

Od moje tretje prehojene Šentiljske sem imel že več kot leto dni na voljo apartma na Ribniški koči sredi Pohorja. Kako pripravno in kaj torej boljšega?! Samo še it bo treba.

Pa sem določil datum, rezerviral apartma in... se začel pripravljat.

No, s pripravami je bilo bolj tako. Saj sem šel na Boršt, ne? A je potrebno še kaj drugega? Tako nekako so zgledale priprave... Bolj ubogo torej.

Sama organizacija mojega pojanja čez Pohorje je imela vsak teden drugačno podobo, še dobro, da se je vsaj trasa obdržala skozi vse razpravljanje, kako to vse skupaj narest in uredit, da bo vsem prav. 

Na koncu smo se dogovorili, da gre Rajko z mano del poti, Helena in Tamauček pa bosta malce vandrala po Mariboru, uredila apartma (zakurila) in prišla meni naproti peš od Ribniške koče do Lovrenških jezer. Kar precej usklajevanja torej, ampak tega smo že navajeni in kakor se bo izkazalo v nadaljevanju, je tudi vse klapalo kot namazano. Kako pa naj bi bilo drugače?!

Torej, sobota, 5.10.2013, 6:35h, 0km, spodnja postaja gondole, Maribor.

Rajko in jaz. In tema.

Se je pa dan kmalu začel delati!

Rajko jo je pa - kljub temu, da je kar naprej nekaj jamral, da mu ne gre najbolje - cvrl v tisti strmi hrib ko nor!

Sva se pa le naklepetala, a nama je vseeno kar dobro šlo. Mimogrede že Belevue

mimo Bolfenka ob 7:49 in 8:06 razglednega stolpa, ki me seveda ni spustil gor, čeprav sem ga prosil. No... nobene potrebe nisem videl po gledanju tal z velike višine, tako nekako bi lahko rekel.

Pri Ruški koči sva bila kot bi trenil. No, dve uri in pol, ravno dobro sva se ogrela. 

Sva pa bila prezgodnja za kaj bolj močnega, sva se morala zadovoljit samo s čajem. Eh, pa te zgodnje ure... Sicer pa na slikah itak zgledava, kot da sva borovničke dobila, več borovničk celo!

9:06h, 10,5km, Ruška koča, do 9:33h.

Rajko se je sprva namenil, da bo šel z menoj do Ruške, a se je še dobro počutil in me je spremljal še malce naprej. Celo tja nekje do malce za Peršetovim vrhom, kajne?

Od tam naprej sem bil potem sam. V samotnih pohorskih gozdovih, polnih jesenskih barv! Šumenje listja, čmokanje blata pod supergami in moje super glasno dihanje. Ni čudno, da nisem srečal niti ene živali, sem bil vse preveč glasen!

Ni pa trajalo prav dolgo, nekaj tja do Šumika, kjer je vse prav lepo urejeno,

da se mi je začela oglašati lenoba. Ojej, ravno še tebe sem potreboval!

No, od tam je šlo potem vse skupaj bolj na trmo.

A pustimo lenobo za trenutek pri miru, dajmo pogledat, kako je bilo medtem v Mariboru, kjer sta raziskovala Helena in Tamauček!

Ko se je mesto šele počasi sobotno prebujalo 

in sta raziskovala zanimive konce, za katere še danes ne vemo, kje točno so in kaj točno sta tam počela,

hodila po pekarnah, trgovinah, tržnicah, akvarijih, hidroelektrarnah in po vsem, kar se je dalo videt!

Ko smo prišli skupaj, sta imela za par ur obujanja njunih doživetij!

Pa spet nazaj k meni. K lenobi, ki je samo še razmišljala, kako bi vse skupaj skrajšala, zaključila. K sreči mi ni uspelo, še danes mi ni jasno, kako. A so me noge kar same nesle proti Koči na Klopnem vrhu.

In tam sem spet doživel udar cukra. Pa čaj, pa kokakola, pa ploščica, na koncu mi je vse skupaj ponovno ostalo na želodcu. Bljaki! Nekaj bo potrebno spremenit, vsaj tele cukraste ploščice zamenjat! Pa kokakolo ven vržt in čaj nesladkat. Hm, ampak samo šnopsa pa tudi ne morem pit... ali pač?

Poleg tega me je zadelo še to, da sem bil spet ves odrgnjen med nogami. In to kljub mazanju! Zadnjič na Borštu nič, zdaj pa spet? Eh, čisto nič več ne razumem... Enkrat ja, drugič ne, kakor mu paše. Potem pa vedi, kako in kaj! U tri krasne!

11:35h, 22,4km, Koča na Klopnem vrhu, do 12:12h.

Klopni vrh sem iz sitnobe potem izpustil. Nacukran in odrgnjen, super kombinacija za potikanje po močvirnatih gozdovih, res super!

K sreči ni bilo nikogar zraven, da bi ga lahko kako ugriznil ali mu vsaj povzročil kakšno manjšo bolečino... Kje so ljudje, ko jih najbolj potrebuješ, kaj?!

Ja, na Pesku, 13:35h, sem bil že dodobra naveličan vsega. Ko pade dol, pade hitro in dokončno.

Ampak zaradi varovalke pri Lovrenških nisem mogel vsega prehitro zaključit. Na Pesku se je bilo treba odločit ali grem kar počez ali jo mahnem čez Roglo? Vedno lahko počakam v gostilni, spijem kaj, čeprav mi to ni najbolj dišalo, saj je bila le dobra ura, kar sem sedel pod Klopnim vrhom.

Pa sta naša dva komaj prišla do apartmaja, lepo zakurila, še niti razpakirala

in ju sigurno še dve uri ne bo do Lovrenških!

Jaz pa pojma nisem imel, kako mi bo šlo do Rogle in kako naprej. Bom rabil uro, dve, tri ali celo štiri, tudi približno si nisem več predstavljal!

Pa so me spet rešile noge, ki so kar zakoračile proti vrhu Rogle, tja nekam gor v meglo in zavijanje vetra!

Pri razglednem stolpu sem naletel na za celo gimnazijo najstnikov, zato si stolpa nisem niti dobro ogledal, sicer pa - kot da bi šel drugače gor, kaj?

Sem se pa ustavil v hotelu, v stari koči. Čaja si tokrat nisem sladkal, namesto kokakole pa sem pil radensko. Mnogo boljša kombinacija!

14:11h, 32,1km, Rogla, do 14:34.

Ko sem prišel do koče sem bil fejst zadihan. Ko sem čez dvajset minut šel naprej, sem bil še vedno zadihan. Nova pogruntavščina: permanentna zadihanost!

Tam v koči sem računal koliko časa in kako in kje... da bomo ja prišli pravočasno skupaj. Pa mi nekaj ni šlo in zato sem Roglo zapustil kar v neki paniki, ko se mi je zdelo, da mi nikakor ne bo uspelo.

Vreme pa nekako takole:

Se je izkazalo, da je bil moj strah malce neupravičen, do Lovrenških sem rabil slabo urico. Sicer se mi je zdelo, da hodim vsaj štiri ure in sedemnajst minut, a pustimo to...

Prav lepo pihlja, mene pa zebe! Še dobro, da vlečem s sabo marsikaj za obleč, tako da vse navlečem nase in čakam. Na naša dva, ki prihajata z druge strani.

Pa čakam. Pa čakam. Pa čakam. Pa...

Celih 8 (osem) minut. Skupaj s preoblačenjem. Kar pomeni, da sem se komaj preoblekel in sem že zaslišal: "a je Oči že kle, se mu bom nekam skril, pa ga ustrašim!"

Hehe, seveda sem bil na potezi jaz in sem se dobro skril. In fanta super duper dobro, enkratno prestrašil, ko sem kar naenkrat skočil izza razglednega stolpa! Se je skoraj dol usedel... Bo on Očeta strašil, mulc!

Res pa je, da po najinih krikih še dobre pol ure ni bilo zaslediti kakšne žive živali.

Ampak 8 minut, osem minut! Kar težko verjamem, kako smo tole spet dobro izpeljali!

Lovrenška so super lepa in sem se res splača prit! Tudi če je vreme slabo.

15:30h, 36,8km, Lovrenška jezera, do 16:00h.

Potem se nam pa nikamor več ni mudilo. In smo se vlekli. Ampak res vlekli. Tako počasi pa že dolgo nismo šli. Najprej dol, dol, dol

nato pa počasi gor, gor, gor, mimo jerebik, ki so se nam režale,

do megle, kjer Jezerskega vrha ni in ni bilo na spregled

a zadnji klanček do Ribniške se s Tamaučkom nisva hotela odpeljat, sva ga raje kar odtekla in s tem dokazala vsaj delno zmago uma nad lenobo. Vsaj delno...

17:48h, 43,3km, Ribniška koča.

Že dolgo nisem bil kake koče tako vesel, kakor tegale našega apartmaja! Res je tudi, da že dolgo nisem bil tako presneto zmatran.

Zakaj in kako še danes ne vem. Permanentna zadihanost in splošna utrujenost sta me povsem prevzeli. Misel na to, da bi šel naslednji dan kam naprej, sem po hitrem postopku zatajil. Tako ali tako dlje kot do Kope ne bi več prišel. Vsaj deset kil preveč, nekaj bo vsekakor treba narest v to smer. Sploh pa sta se imela Helena in Tamauček tako dobro in potem smo se imeli še mi trije tako super, da bi bilo kar greh kam it sam. 

Naslednji dan smo vstali v deževno jutro

a nas ni nič ganilo. Prav luštno je bilo, tako dobro smo se imeli! Se valjali po postelji, raziskovali okolico, se zapeljali par sto metrov nižje ter šli pogledat še za kakšne pohorske jurčke. O, ja, so!

Kar dobro sem razmigal nožice, a smo jih le nabrali za pošteno večerjo!

Ko smo bili doma, je bila že čista tema, nič prej! 

Pohorje 2013, 43,3km, 9:16h neto, 11:13h bruto, 2360m gor in 1180m dol.

In za zaključek, s kakšno mislijo naj zaključim? Sam pohod se je skril v ozadje tega, da smo se imeli po vsem tem res super. Je pa zaradi tega izzvenela tudi moja sitnoba, nabrana med hojo, zato se mi Pohorje sploh ni zamerilo, kje pa!

V bistvu sem popolnoma navdušen! Zato tudi letnica v naslovu. Ker se bom(o) vrnil, ja, še bom šel. Še se bom vrtel po neskončnih gozdovih, prečkal neštete ceste in srečeval gobarje, pohodnike in izgubljene duše. Vem celo to, da bom to počel z veseljem. Pa če pridem iz Maribora v Dravograd ali pa ne. Poskusil bom še kdaj, če mi bo pa uspelo, pa sploh ni pomembno. Tisto vmes je dosti bolj super in navdušujoče!

Rajko, tebi pa seveda najlepša hvala za spremljavo. Če tebe ne bi bilo, bi si že na Ruški najbrž premislil... ali pa še prej!

Največja zahvala gre seveda Heleni, ki me vedno podpira v vseh traparijah in ki zna še iz take polomije narediti epski vikend!

Tags:

domači kraji | pr norch

Napad na Dolenjsko 2013

by piskec 11. oktober 2013 09:16

Zadeve se spreminjajo. Lani še dogodek desetletja, letos pa?

Ko si enkrat že šel, je naslednjič le še stvar izvedbe. Ničesar prav "novega", razburljivega ali pa "nemogočega" ni več v tem.

Kar je pravzaprav škoda. Ker - seveda zame - dogodek je še vedno popolnoma enak kot lani. Enako težak, enako zaguljen in enako dolg. Kar pomeni približno enako matrarijo. Kaj ne?

No, pa da vidimo!

Letos je manjkala tista začetna vznemirjenost glede načrtovanja. Seveda sem šel še parkrat čez, a vse že znano, nič izboljšav, odločil sem se za povsem enako pot. Par večerov sem jo še podoživel in to je bilo to.

Priprave? Ene višinske na Kokrško sedlo in ene dolžinske do Zasavske Svete gore. In to je to. No, saj za kondicijo se nisem bal, ta ne bo problem, glede teka mi je pa že težko kaj reč. Bom potreboval še par ur več? Kako mi bo šlo? To je bila pravzaprav kar mala skrivnost, saj kakšnih daljših pohodov v tem času sploh nisem delal. Lahko da me zmanjka nekje v Stični..., kdo bi vedel.

Strah me je bilo samo tega, da me bo ogulilo med nogami, to je pa resnično zoprno in pokvari vse. Zato sem se za ta del dobro pripravil. Krema, doslednost in disciplina. Saj kreme ni problem s sabo vzet, večji problem se je namazat še pravi čas...

Prejšnji večer sem seveda spet slabo spal, vzemirjenje je bilo veliko. Spat ne morem ponoči, ko pa je treba vstat, bi pa spal. Super. Ampak vseeno je bilo treba ob 4h iz postelje.

Ob petih zjutraj je bilo treba začet!

Krtina, 5:00h, 0km.

In evo... enaka slika kot lani!

Sem bil kar vesel, da je spet utripalo. Natanko isti čas torej? Mi je bilo pa čudno, zakaj je že tako svetlo, lani je bila še tema? Kaj pa če je to kak drug vlak? A sem se nato spomnil, da sem lani šel teden dni kasneje, par minut pa se že pozna!

Lepo je vsake toliko pogledat cerkvico v Lazah. Vedno lepša je! Ta mi je pa res všeč!

Do Janč je potem od začetka malo strmo, kar me letos sploh ni motilo, nekaj gobarjev, malce razgleda na meglo

malo se vleče, pa še malo se vleče in še čisto malo se vleče, potem si pa le gor.

Janče, 8:01h, 16,6km.

Hm, minuta slabše kot lani? Moja hitrost je res neverjetna in brez gledanja na uro mi uspe nanizati čase, ki so skoraj popolnoma enaki. Huh.

Mažem se, jem, pijem in vse to. Skoraj tričetrt ure ampak se mi nič ne mudi. Torej šele ob 8:43 naprej!

Ko si nekje že hodil in ti je pot že znana, lahko kakšen ovinek sekaš, ne? Rdeča je letošnja, zelena lanska.

 

Majhna sekanja, a kaj, ko se to na koncu nabere. Prav presneto se nabere. Ali pa se samo GPSju zdi, da se nabere...

Stiški graben je spet dolg kot ponedeljek, lani se mi je zdelo, kot da se kar naprej dviguje, no, letos se je k sreči spuščal. Še dobro, ker je res dolg in s tem tudi dolgočasen. Pretečt bi moral celega, pa bi šel hitro mimo, a kaj, ko sem lenoba.

V Stični so me sprejele horde najstnikov!

Nekako nisem pasal med njih, v pajkicah, s palicami in mojo ruto na glavi in sem jo kar na hitro podurhal skozi...

Do bifeja v Grižah seveda.

Stična, 11:28, 34,2km.

Ha, spet minuta! Pa saj ne moreš verjet! 35 km pa še vedno popolnoma isti čas! Haaaaa!

Sekanje ovinkov po GPSju so do sem nanesli 1,3km manj. Zato sem najbrž slabši kot lani, ne? Pa se ne sekiram. Spet ploščice, kokakole, čaji, rumi. Pa se mi nenadoma ves cuker kar obrne. Tiste ploščice se mi zdijo kar naenkrat mnogo preveč sladke in kar ne morem več spravit vsega tega sladkorja po grlu.

Bo treba razmislit o kaki drugi hrani in pijači, tale izotonik skupaj z vso to sladkobo, ne gre več skupaj. Vse mi obleži nekje na želodcu ko kamen.

Odmor je dolg skoraj celo uro. Kaj hudirja pa sem počel? 12:24 gremo naprej!

Od tu naprej pa spet pride do izraza poznavanje terena, spet malce krajšanja

in manj izgubljanja! Saj bi bilo precej čudno, če bi se še enkrat izgubil na istem mestu, ne?

 

Odkrijem pa, da gre tule Jakobova pot, a to opazim seveda šele na koncu hoste. Vmes pa se čudim, kaj neki so te rumene pike...

Evo, za drugič - bo šlo še hitreje!

Zdi se mi, da šibam in da mi gre še bolje kot na začetku. Kar se potem kmalu izkaže za resnično, saj sem pri okrepčevalni postaji, kjer me pričaka Helena kar precej zgoden!

Replje, 14:28h, 46,7km.

Slabe pol ure prej torej, a dobre tri km manj. Me res zanima, če je to res na račun tistih sekanj... ok par sto metrov, ne pa kar dobre 3 km?! Bo treba naslednje leto preverit al kaj?

Helena že takoj, ko me vidi: "o, ti pa mnogo bolje zgledaš kot lani!". No, nekaj bo res na tem. Nič kaj zmatranega se ne počutim, super mi gre. In tudi odrgnjen nisem, kar je po mojem največji vzrok tega, da sem ok.

Čeprav na sliki ni videt, da bi bil ok.

Ampak luštno je mal noge gor držat. Saj je bilo treba kar kmalu it naprej!

No, kmalu... 15:01 šele, skoraj pol ure. A mudi se mi ne.

S fanti smo se namreč zmenili, da pokličem uro in pol prej, onadva bosta odtekla Borških 10.000, jaz pa se pridružim pri trgovini in skupaj odtečemo še zadnji del. Zdelo se mi je težko to naciljat, tam nekje sredi Suhe krajine se bomo dobili direkt na uro, vsi pa pritekli od nekje drugje. Huh, težka bo, čakali se bomo na smrt ali se pa niti ne dobili.

Zame je tudi prihajal čas, ko se bo vse skupaj malce upočasnilo, ko bo šlo vse počasi in z naporom.

Pa me res v začetku Lisec razjezi in se kar dobro lovim spodaj po navideznem kolovozu. Čistine so namreč zaraščene do neprehodnosti in kar naprej moram hoditi gor ali dol. Pot se niti ne podaljša veliko, a vame se naseli nemir in navigacija odvzema že preveč časa. Tam sredi hoste nimam pojma, kje sem... 

Pa se le prebijem in nadaljevanje, do zadnjega hriba mi gre super. Tale hribček pa poznam od lani, si mislim, ko sem tako lepo potko našel - en, dva, tri bom gor in na koncu!

Vemo, kako je, ko človek pričakuje preveč, kajne? Tale hosta se letos izkaže za povsem podrto in razsuto hosto. Povsod vse leži, debla, veje, vse raztroseno naokrog. Jaz pa iščem tisto lepo potko, pa grem levo, levo, pa desno, desno, pa spet nazaj... Ja, tole mi da vetra, težko je hodit čez vse tisto nametano vejevje in teh zadnjih dvesto višincev me res utrudi, še bolj pa razjezi. Hu8h, če bi bila taka vsaka hosta, pa ne bi prišel daleč...

No, in kaj se zgodi, ko pridem na cesto? Nikjer seveda nikogar, vse prazno. Kdo ve, kje sta tista dva, kdo ve, kje zdaj tečeta in koliko časa naj jih še čakam... Naj grem v gostilno?

Vzamem telefon in "heeeeeeeeeeeeeeeeeeeejjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj", se zadereta dva glasova in Rado in Rajko priletita izza ovinka!

Pa če to ni timing in pol!

Še zmagoslavni zadnji metri Borških 10.000

čestitke, stiski rok, šampanjec!

A letos ni več tistega UAU kot lani. Naslednje leto bo najbrž pa že: "kaj, a nisi peš prišel?". Evo, takle mamo. Saj niti šestdeset kilometrov ni več... Heh. Rajko je lepo povedal: postalo je samoumevno.

Boršt, 17:20h 58,9km.

Ampak je bilo vseeno nadvse luštno in vsi smo se nekaj pomatrali!

Meni je šlo letos res super dobro, nič kaj dosti zmatran. Veliko pove tudi to, da sva z Radotom reševala svet do 4h zjutraj in to, da sem naslednji dan čisto lepo hodil. Mogoče kar malce premalo zmatran. Ker to vedno pomeni spraševanje v stilu: a si se mal premal pomatral, kaj?

Mi je pa trasa tegale Napada enkratna. Spreminjajoča, dišeča, gozdnata, včasih samotna, včasih asaltna... ko si cel dan prepuščen samemu sebi, svoji navigaciji in lastnim nogam. Ko se počutiš del narave. Bla, bla, bla. Nič, treba je it, pa sam vidiš.

Jep, najbrž bom šel še.

Najlepša hvala moji podporni ekipi, postanek v Repljah je vedno super in pride še kako prav za zadnji naskok! 

Letos sem za navigacijo uporabljal Samsung Galaxy Note 2. Enkratno se je obnesel, mnogo bolje kot vse ostalo. GPS je super natančen in odziven. Dober nadomestek za Garmina torej. Pa še ekran je končno tako velik, da vidim nanj! 

Fanta, čeprav mogoče ne zgleda, sem vama nadvse hvaležen! Brez vaju tega ne bi bilo in kakorkoli že obrneš, je to na koncu ena super življenjska izkušnja. Teh pa se nikoli ne branim!

Če si torej odgovorim na vprašanja, postavljena v začetku. Res, ničesar več prav "novega". A še vedno vznemirljivo, enkratno, poživljajoče! Res, ne več dogodek desetletja, a še vedno dogodek z velikim D. Naslednje leto skrajšam še za uro in pol?

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS