Zadeve se spreminjajo. Lani še dogodek desetletja, letos pa?
Ko si enkrat že šel, je naslednjič le še stvar izvedbe. Ničesar prav "novega", razburljivega ali pa "nemogočega" ni več v tem.
Kar je pravzaprav škoda. Ker - seveda zame - dogodek je še vedno popolnoma enak kot lani. Enako težak, enako zaguljen in enako dolg. Kar pomeni približno enako matrarijo. Kaj ne?
No, pa da vidimo!
Letos je manjkala tista začetna vznemirjenost glede načrtovanja. Seveda sem šel še parkrat čez, a vse že znano, nič izboljšav, odločil sem se za povsem enako pot. Par večerov sem jo še podoživel in to je bilo to.
Priprave? Ene višinske na Kokrško sedlo in ene dolžinske do Zasavske Svete gore. In to je to. No, saj za kondicijo se nisem bal, ta ne bo problem, glede teka mi je pa že težko kaj reč. Bom potreboval še par ur več? Kako mi bo šlo? To je bila pravzaprav kar mala skrivnost, saj kakšnih daljših pohodov v tem času sploh nisem delal. Lahko da me zmanjka nekje v Stični..., kdo bi vedel.
Strah me je bilo samo tega, da me bo ogulilo med nogami, to je pa resnično zoprno in pokvari vse. Zato sem se za ta del dobro pripravil. Krema, doslednost in disciplina. Saj kreme ni problem s sabo vzet, večji problem se je namazat še pravi čas...
Prejšnji večer sem seveda spet slabo spal, vzemirjenje je bilo veliko. Spat ne morem ponoči, ko pa je treba vstat, bi pa spal. Super. Ampak vseeno je bilo treba ob 4h iz postelje.
Ob petih zjutraj je bilo treba začet!
Krtina, 5:00h, 0km.
In evo... enaka slika kot lani!
Sem bil kar vesel, da je spet utripalo. Natanko isti čas torej? Mi je bilo pa čudno, zakaj je že tako svetlo, lani je bila še tema? Kaj pa če je to kak drug vlak? A sem se nato spomnil, da sem lani šel teden dni kasneje, par minut pa se že pozna!
Lepo je vsake toliko pogledat cerkvico v Lazah. Vedno lepša je! Ta mi je pa res všeč!
Do Janč je potem od začetka malo strmo, kar me letos sploh ni motilo, nekaj gobarjev, malce razgleda na meglo
malo se vleče, pa še malo se vleče in še čisto malo se vleče, potem si pa le gor.
Janče, 8:01h, 16,6km.
Hm, minuta slabše kot lani? Moja hitrost je res neverjetna in brez gledanja na uro mi uspe nanizati čase, ki so skoraj popolnoma enaki. Huh.
Mažem se, jem, pijem in vse to. Skoraj tričetrt ure ampak se mi nič ne mudi. Torej šele ob 8:43 naprej!
Ko si nekje že hodil in ti je pot že znana, lahko kakšen ovinek sekaš, ne? Rdeča je letošnja, zelena lanska.
Majhna sekanja, a kaj, ko se to na koncu nabere. Prav presneto se nabere. Ali pa se samo GPSju zdi, da se nabere...
Stiški graben je spet dolg kot ponedeljek, lani se mi je zdelo, kot da se kar naprej dviguje, no, letos se je k sreči spuščal. Še dobro, ker je res dolg in s tem tudi dolgočasen. Pretečt bi moral celega, pa bi šel hitro mimo, a kaj, ko sem lenoba.
V Stični so me sprejele horde najstnikov!
Nekako nisem pasal med njih, v pajkicah, s palicami in mojo ruto na glavi in sem jo kar na hitro podurhal skozi...
Do bifeja v Grižah seveda.
Stična, 11:28, 34,2km.
Ha, spet minuta! Pa saj ne moreš verjet! 35 km pa še vedno popolnoma isti čas! Haaaaa!
Sekanje ovinkov po GPSju so do sem nanesli 1,3km manj. Zato sem najbrž slabši kot lani, ne? Pa se ne sekiram. Spet ploščice, kokakole, čaji, rumi. Pa se mi nenadoma ves cuker kar obrne. Tiste ploščice se mi zdijo kar naenkrat mnogo preveč sladke in kar ne morem več spravit vsega tega sladkorja po grlu.
Bo treba razmislit o kaki drugi hrani in pijači, tale izotonik skupaj z vso to sladkobo, ne gre več skupaj. Vse mi obleži nekje na želodcu ko kamen.
Odmor je dolg skoraj celo uro. Kaj hudirja pa sem počel? 12:24 gremo naprej!
Od tu naprej pa spet pride do izraza poznavanje terena, spet malce krajšanja
in manj izgubljanja! Saj bi bilo precej čudno, če bi se še enkrat izgubil na istem mestu, ne?
Odkrijem pa, da gre tule Jakobova pot, a to opazim seveda šele na koncu hoste. Vmes pa se čudim, kaj neki so te rumene pike...
Evo, za drugič - bo šlo še hitreje!
Zdi se mi, da šibam in da mi gre še bolje kot na začetku. Kar se potem kmalu izkaže za resnično, saj sem pri okrepčevalni postaji, kjer me pričaka Helena kar precej zgoden!
Replje, 14:28h, 46,7km.
Slabe pol ure prej torej, a dobre tri km manj. Me res zanima, če je to res na račun tistih sekanj... ok par sto metrov, ne pa kar dobre 3 km?! Bo treba naslednje leto preverit al kaj?
Helena že takoj, ko me vidi: "o, ti pa mnogo bolje zgledaš kot lani!". No, nekaj bo res na tem. Nič kaj zmatranega se ne počutim, super mi gre. In tudi odrgnjen nisem, kar je po mojem največji vzrok tega, da sem ok.
Čeprav na sliki ni videt, da bi bil ok.
Ampak luštno je mal noge gor držat. Saj je bilo treba kar kmalu it naprej!
No, kmalu... 15:01 šele, skoraj pol ure. A mudi se mi ne.
S fanti smo se namreč zmenili, da pokličem uro in pol prej, onadva bosta odtekla Borških 10.000, jaz pa se pridružim pri trgovini in skupaj odtečemo še zadnji del. Zdelo se mi je težko to naciljat, tam nekje sredi Suhe krajine se bomo dobili direkt na uro, vsi pa pritekli od nekje drugje. Huh, težka bo, čakali se bomo na smrt ali se pa niti ne dobili.
Zame je tudi prihajal čas, ko se bo vse skupaj malce upočasnilo, ko bo šlo vse počasi in z naporom.
Pa me res v začetku Lisec razjezi in se kar dobro lovim spodaj po navideznem kolovozu. Čistine so namreč zaraščene do neprehodnosti in kar naprej moram hoditi gor ali dol. Pot se niti ne podaljša veliko, a vame se naseli nemir in navigacija odvzema že preveč časa. Tam sredi hoste nimam pojma, kje sem...
Pa se le prebijem in nadaljevanje, do zadnjega hriba mi gre super. Tale hribček pa poznam od lani, si mislim, ko sem tako lepo potko našel - en, dva, tri bom gor in na koncu!
Vemo, kako je, ko človek pričakuje preveč, kajne? Tale hosta se letos izkaže za povsem podrto in razsuto hosto. Povsod vse leži, debla, veje, vse raztroseno naokrog. Jaz pa iščem tisto lepo potko, pa grem levo, levo, pa desno, desno, pa spet nazaj... Ja, tole mi da vetra, težko je hodit čez vse tisto nametano vejevje in teh zadnjih dvesto višincev me res utrudi, še bolj pa razjezi. Hu8h, če bi bila taka vsaka hosta, pa ne bi prišel daleč...
No, in kaj se zgodi, ko pridem na cesto? Nikjer seveda nikogar, vse prazno. Kdo ve, kje sta tista dva, kdo ve, kje zdaj tečeta in koliko časa naj jih še čakam... Naj grem v gostilno?
Vzamem telefon in "heeeeeeeeeeeeeeeeeeeejjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj", se zadereta dva glasova in Rado in Rajko priletita izza ovinka!
Pa če to ni timing in pol!
Še zmagoslavni zadnji metri Borških 10.000
čestitke, stiski rok, šampanjec!
A letos ni več tistega UAU kot lani. Naslednje leto bo najbrž pa že: "kaj, a nisi peš prišel?". Evo, takle mamo. Saj niti šestdeset kilometrov ni več... Heh. Rajko je lepo povedal: postalo je samoumevno.
Boršt, 17:20h 58,9km.
Ampak je bilo vseeno nadvse luštno in vsi smo se nekaj pomatrali!
Meni je šlo letos res super dobro, nič kaj dosti zmatran. Veliko pove tudi to, da sva z Radotom reševala svet do 4h zjutraj in to, da sem naslednji dan čisto lepo hodil. Mogoče kar malce premalo zmatran. Ker to vedno pomeni spraševanje v stilu: a si se mal premal pomatral, kaj?
Mi je pa trasa tegale Napada enkratna. Spreminjajoča, dišeča, gozdnata, včasih samotna, včasih asaltna... ko si cel dan prepuščen samemu sebi, svoji navigaciji in lastnim nogam. Ko se počutiš del narave. Bla, bla, bla. Nič, treba je it, pa sam vidiš.
Jep, najbrž bom šel še.
Najlepša hvala moji podporni ekipi, postanek v Repljah je vedno super in pride še kako prav za zadnji naskok!
Letos sem za navigacijo uporabljal Samsung Galaxy Note 2. Enkratno se je obnesel, mnogo bolje kot vse ostalo. GPS je super natančen in odziven. Dober nadomestek za Garmina torej. Pa še ekran je končno tako velik, da vidim nanj!
Fanta, čeprav mogoče ne zgleda, sem vama nadvse hvaležen! Brez vaju tega ne bi bilo in kakorkoli že obrneš, je to na koncu ena super življenjska izkušnja. Teh pa se nikoli ne branim!
Če si torej odgovorim na vprašanja, postavljena v začetku. Res, ničesar več prav "novega". A še vedno vznemirljivo, enkratno, poživljajoče! Res, ne več dogodek desetletja, a še vedno dogodek z velikim D. Naslednje leto skrajšam še za uro in pol?
Vpiši se