Kalce

by piskec 22. julij 2015 18:38

Spomladanski in jesenski dnevi so mi najlepši. Sploh taki v hribih, zato se trudim, da bi čez vikend kam šli, vsaj skočili.

A ti dnevi so tudi kot naročeni za dež, slabo vreme in podobne neprijetne stvari. Morda celo kakšen sneg - bljaki - v hribih. Seveda se take nespodobnosti najraje naredijo čez vikende. In potem težiš cel teden, kaj in kako boš šel nekam čez vikend, dokler te vreme spet ne zafrkne direktno za vikend. Grrr.

Potem imaš pa dost. Vleče te že ven, ne moreš več zdržat, doma te pa tudi ne morejo več prenašat. Komaj čakajo, da greš, da daš tisto sitno vodo že enkrat ven, da spokaaaaaš!

Zato se požvižgaš na vikend (ki bo itak slab) in greš kar lepo sredi tedna. V torek... ali pa še bolje: v sredo. 27. maja naprimer. Sicer to pomeni, da moraš it sam, a po tolikih praznih vikendih ti je popolnoma vseeno! Grem!

Ampak, kam?

Kaj je blizu in lepo? Ufff, težko vprašanje, pa ne zato, ker je tega malo, temveč ravno obratno! Veliko lepih poti je v teh naših koncih. Nič prav novega ne sme biti, grem sam, mogoče le kaj manjšega?

Kaj pa če bi povezal dve lepoti? Kalce in Pl. Koren? Pridem sploh čez? Okrog? Aja?

Na Kalcah in Kalškem grebenu sva bila in je bilo prekrasno. Nisva pa takrat še odkrila Krvave lokve. No, evo, bomo to danes popravili!

A vseeno sem plan delal kar nekaj časa. Ok, gor mimo lovske koče pod Kalcami, to že, kako pa dol? Kje pustim avto, pri Žagani peči? Pri Domu? Se bom sploh upal dol po isti kot gor, malce je strma, pa me lahko kaj prime... Hm, torej? Na koncu planiranja sem bil ravno toliko pameten, kot na začetku: ne dovolj. Zato sem se spet zanesel na trenutne odločitve - bomo videli direktno na terenu! 

Še ena lepa lastnost spomladanskih dni obstaja: ni ti treba prav zgodaj v hribe. Tudi okoli devete je čisto ok.

Se pa že po tej sliki vidi, kam bo šel dan in kje vse bom hodil, seveda pa se tega takrat še nisem zavedal. Zakaj neki bi hodil tudi dol čez Kalce, če sem pustil avto pri Domu v Kamniški Bistrici?! A v tistem dnevu si tega (še) nisem priznal in sem si bluzil o varovanju okolja in da se moram itak ogret.

Ja. Seveda. Pametnjakovič. Že od jutra sem upal na en velik krog, a si tega nisem upal na glas povedat. Niti sebi, kaj šele komu drugemu. Še najmanj sebi pravzaprav.

Sem se pa v hrib zapodil s trmo in odrezavostjo, ne pa s kakšno veliko hitrostjo. A prvo fotko na poti sem naredil šele ko sem iskal odcepe poti na Čmaževski turn.

Ali je to tista desna pot, ki pripelje na Kalško goro, pa ne vem. Na kartah je to malo drugače označeno, tudi lovska koča je drugje, bo treba enkrat probat. Je pa bilo potem odcepov še kar nekaj. Odcep je tisti repek pod Turnom, direktno nad stenami.

Po dolgi dolinici, iz katere nič ne vidiš, se končno prebiješ v malo bolj razgleden svet, čeprav si še vedno stisnjen. Mimo odcepa, ki sva ga nazadnje uporabila za na Kalško goro, ki gre v desno.

Tja nekam gor moram prit, pod steno, do planinske poti, ki vodi povprek. Do tja nekje.

Je zgledalo presneto blizu, a ni bilo. Pa še pokonci se je vse skupaj postavilo, da sem šel ja vedno bolj počasi, a sem lahko vmes koga pozdravil,

vmes pa razmišljal vse mogoče. Naprimer o tem, od kje ime Kalce. In o drugih imenih. Kaj je prej poimenovano, gora ali dolina in tako naprej... In me potem kar enkrat prešine - brihtno bučo - Kalce:Kalški greben? Tolikokrat buljiš v ta imena, v karte, vse mogoče, pa ti nikoli ne kapne? Ejejejej.

A zdaj vsaj vem, da so bile Kalce pred Kalškim grebenom, ne?

Še dobro, da sem potem kmalu (da si ne bi še kakšne preveč razmišljujoče se zgodbe spomnil...) le prilezel na planinsko pot - točno po tistem grušču, ki je bolj za dol, kot pa za gor...

Karta pa seveda spet malo po svoje. Planinska pot je pravzaprav točno tam, kjer sem zavil ostro levo, vse te pike pa so kar nekaj..., vse napačno, no, razen tiste po grebenu. 

Za mano je ostala Škrbina

sem in tja sem naletel še na nič kaj strm sneg - vseeno smo šele konec maja! -

teren pa ni bil prav nič prijeten. V nizkih čevljih sem šel počasi, kaj bom tu, nekomu za ritjo, počel z zvitim gležnjem? Iskal sem Krvavo lokev, pričakoval več razgledov, a svet se nikjer ne odpre dovolj, vedno si za nekim robom, v neki dolinici, za neko steno. Kar naprej nekaj, razgibano.

Niti nisem vedel, kako daleč naj bi bilo, te razdalje so varljive, sploh, ker se nimaš na kaj naslonit, se na čemu orientirat. Lahko bi bila ura ali pa tri, kdo ve?

A potrpežljivost, predvsem pa korak za korakom vedno dajo neko nagrado. Krvava lokev, juhej! Seveda kar precej od mesta, kjer je narisana na karti...

Do nje nisem šel, to si pustim za drugič, skoraj sigurno še pridem naokoli!

Trenutek odločitve: do zdaj sem si zatiskal oči, ampak če grem proti Škrbini, potem si pa že moram končno priznat - cel krog me zanima, kajne?!

In sem šel - naprej, proti Škrbini!

Je zgledalo, kot da bo treba neki plezat, pa je po sredi tako lepa polica, da si mimogrede gor. Kjer pa si že dovolj visoko, da se počasi začne svet odpirat! In srce igrat.

Smerokazi pa zviti, kot je pač navada v teh krajih. Vse smerokaze je treba zvit! Drugače bo konec sveta!

Tjale naprej pa me bo vodila pot - izraziti Jermanov turn levo, jaz pa bolj desno, direkt pod Vrh Korena.

Sem bil kar malce navdušen, že tako sem slikal veliko, za tole sem se pa še po tleh plazil!

Ker pa so zadeve v življenju uravnotežene, tako ne more biti preveč navdušenja brez... ja, takoj sem dobil nazaj, malce preveč navdušenja in premalo pazljivosti, pa sem bil na ovčji poti, ki me je zapeljala direkt med ruševje.

A se nisem dal zapeljati in se prebijati čez ruševje, da bi bil še ves smolast in popraskan. Veselo žvižgajoč sem jo mahnil direkt nazaj, do pravega odcepa. Po mojem še nikoli nisem kaj takega naredil... vse kaže, da je bilo navdušenja kar precej!

Potem pa še mali klanček in že vidiš tudi na drugo stran!

Bi šel čez Dolgo njivo? Čez Ježa? Ah, grem kar čez Planino Koren, mi je pri srcu.

Le še adijo rečem prekrasnim severnim razgledom

in se že čudim postavljenim tablam, kjer sem že enkrat imel pripombe na postavitve, zdaj pa so celo nekaj spremenili, a ne prav posrečeno.

Tabli za dve različni smeri ne moreta kazat v enako smer. Kdo pa bo vedel, kam? Že tako je svet v tistem koncu orientacijsko zahteven...

Na Planini Koren kočo čuva mlad Doberman, rečem mu živijo in grem dalje, počivam malo nižje, končno si privoščim malo daljši počitek.

Poiščem pa dva odcepa za lovsko kočo, enkrat jo bo treba pogledat - tole je celo prav narisano.

Potem pa par markacijskih posnetkov, najprej čez pot podrto drevo

potem pa še samoorganizacija samih pohodnikov, ki se nekako ne strinjajo z markacijami. Je bolje postaviti smerokaz!

A do avta je še dolga pot, zdaj naprej bo malce treninga za glavo. Lahko pa se seveda s čim zamotim, naprimer z iskanjem poti na Medvedjo jamo - kdaj greva?!

Ali pa z vohanjem čemaža - kot da bi šel skozi en velik česen, uživam! Seveda pa tole ni več za nabirat, edino, če ne potrebuješ več ledvic...

Po cesti kar veliko tečem, ves sem vesel, ko mi enkrat ni treba pazit na podiranje in sečnjo dreves. Nikjer nikogar, nobene motorne žage se ne sliši! Sem v dolini Korošice to sploh že kdaj doživel?!

Potem pa ovinek na Brsnikih, bom ja šel naravnost, kajne? Kljub - skoraj nepremostljiivim - preprekam? 

Po karti sodeč vse lepo zgleda, celo kolovoz je narisan med ovinkom na Brsnikih in spodnjo cesto.

A spet ena žrtev teh naših prekrasnih kart - kolovoz je, o, ja, je! Nekih petdeset metrov, potem pa se konča. Cak. Odrezano.

Še k sreči, da od žleda ni vse podrto. Je pa treba počez. 

Sicer pa ni daleč, ne skrbi me, da ne bi našel spodnje ceste, skrbi me predvsem žled in da ni spucano, to ti pa lahko vzame kar precej časa. Strmine pa tukaj tudi ni prav posebne, se pa raje držim bolj desne, da pridem čim prej dol.

Od štirih narisanih črt, črtk in pikic, je ostal en velik nič, nobene poti nikjer. Povprek je treba it.

Še malo ceste

malo Koželjeve ob Bistrici

in sem končno, že kar dobro utrujen, pri Jurju.

Madonca, ima prekrasen razgled! To pa je nekaj, za kar bi se splačalo biti fouš! Ah...

Še trije pljunki čez ramo, klobaso je treba zašpilit, in je krog narejen. Zadovoljen sem, zelo!

Ves ta pohod je bil tudi dragocena izkušnja o tem, kako sam sebe prepričati v nekaj, za kar misliš, da nisi sposoben ali da se ti ne bo dalo, ali da ti ne gre, ali da ni pravi dan, ali... Izkušnja, kako se prepustiti in poslušati nekaj, kar je neoprijemljivo in kar je globoko v tebi.

Če bi v začetku vedel, da grem na cel krog, ga ne bi nikoli naredil. Sem preveč len, sploh ko sem sam. Tako pa... Lisica!

Presneto krasen dan sem si podaril. Presneto krasno pomladansko sredo! HA!

Zapisal sem si tudi vse čase, čeprav ne vem več zakaj. Me že kar nekaj časa ne zanimajo, sem prepočasen, mogoče bolj zaradi tega, da naslednjič vem, koliko bom spet rabil naokrog. Ker - o, ja! - tukajle bom šel spet, ni hudir! Pa še koga lahko vzamem s seboj!

Žagana peč - 0:20h
Lovska koča - 1:30h 
razpotje - 2:30h
planinska pot - 2:50h
Škrbina - 3:50h
pod Vrhom Korena - 4:30h
Koren - 5h
0:30h ležanja v travi
Markove ravni - 6:30h
Brsniki ovinek - 7:10h
Dom v KB - 7:51h 

22km, 2300 višincev namerita gps in karta, kar pa se mi zdi mnogo preveč. Morda 2k, pa še to se mi zdi veliko, vsekakor ne več. A vseeno tak lep krog za trening, z vsem, kar človek potrebuje za svoj obstoj, ne?

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Naravovarstveni pohod

by piskec 13. julij 2015 11:38

Najprej en kup kratic: odbor VGN pri MDO KBO. Zanimive kratice, ki imajo zvezo s še eno kratico: PZS.

Po računalniški srenji se zdaj zgledujejo še vsi ostali, super.

Uradna različica istega zapisa se nahaja tu. Tole naprej pa je povsem neuraden, oseben zapis izleta v okolico Jezerskega, moj zapis.

V tiste konce še nisem prav velikokrat hodil, vedno jo mahneš proti Češki koči, Ledinam, vse ostalo puščaš ob strani. Morda za kakšne take dni, kot je bil ta. Tudi v redu, jaz sem bil povsem vesel, da si bom lahko ogledal nekaj novega!

Pa smo začeli ob starem(?) smučišču nad Jezerskim. Kar nekaj se nas je nabralo.

To sicer ni bil zahteven izlet, večinoma nas je čakala cesta. In že dolgo zaprte poti v deželi, kjer slapovi mimogrede izgubijo svoj primat.

Kljub cesti pa smo imeli nekaj lepih razgledov na Kočno.

Vreme 17.5. ni bilo kdove kaj, razgledi bolj za na blizu. A vseeno sta me Virnikov Grintovec in Pristovški Strožič - hm, čaki... kaj pa, če sta Virnikov Storžič in Pristovški Grintovec, kaj? - prevzela.

Zakaj, hudirja, tukaj še nisva nikoli bila, a?! Bi jih lahko obdelala v enem kosu? Kakšna krožna pot? Kar nekaj sten je povsod...

Tako sem se razgledoval cel čas, da smo en, dva, tri kar naenkrat prišli do posek, ki smo si jih hoteli ogledat.

Jah, temu je res težko reči, da je na novo pogozdeno. Obnovitvena sečnja, kaj? Hm.

Strokovnost je v tej deželi velikokrat zanimiva, so se pa že vsi naučili, da lahko govoriš vse, kar ti pade na pamet. Redko kdo čez par let preverja, če pa že, pa si pač kaj izmisliš ponovno. To pa res ni problem.

Ampak kaj pa jaz vem, nimam pojma o gozdovih. Jaz se le bojim, da tudi drugi, tisti, ki bi morali biti, niso najbolj "strokovni". 

Interesi so velikokrat različni.

Potem smo pa le eno skupinsko naredili.

In šli še na manjši pogovor, na obaro, žgance in kislo mleko k Drejcu in Poloni na Jezersko, kjer si turizem in narava skušata podajati roke. 

Seveda jim skušamo prebivalci te dežele veliko stvari otežit. Na tak ali drugačen način, kajti v tem smo resnično dobri. 

Takšno pot smo tokrat naredili. Veselilo bi me, če bi se kmalu spet vrnila v te kraje.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Strokovni sodelavec

by piskec 9. julij 2015 12:32

16.5.2015 sem - končno - zaključil tisto, kar sem pred dvemi leti in še več, začel.

Dolga je bila pripravniška, kaj?! In čisto nič lahka, tudi ne!

Za zadnje dejanje smo morali odit v Mojstrano. Najprej nadvse prijazno na zajtrk in še ogled v planinski muzej, kjer smo si vse ogledali še preden so ga odprli. Kar pomeni, da se z igrami na žalost nismo mogli igrat... A vseeno, razlage direktorja muzeja pa tudi ne slišiš vsakič! 

V začetku smo imeli še par res zanimivih predavanj, nato nas pa niso prav nič šparali. Razdelili smo se v štiri skupine in smo šli. Malo s kombiji, malo peš, kolikor je imel kdo daleč teren.

Moja skupina je dobila za markiranje del planinske poti na Dovško babo. Da smo lahko vsaj malo gledali v Kot.

In risali in risali. En z rdečo, drug z belo.

Jaz sem imel belo. Najprej sem delal miniaturke, potem so bile pa vedno boljše. In prav nič niso pocejale! Ha!

Mislim, da smo hodili gor in dol ter vmes osveževali markacije, kar neke tri ure. Še dobro, da smo šli po isti poti tudi dol, saj smo - nemarni pripravniki! - pozabili SPP pripisati enico sem in tja. Ojej.

Po kesanju, pojoči travici in veliko solidnih markacijah, smo vseeno dobili odpustek šefa KPP, ki je bil zadolžen za našo skupino.

Seveda je tečaj za markaciste le osnova, smernice in napotki. Dela na terenu se lahko naučiš le na terenu, s pripravništvom in veliko izkušnjami, torej z delom. Nič drugega ne pomaga, markacije so risali že s tisočerimi pripomočki, pa se je na koncu vedno izkazalo, da so navadna roka, čopič in nekaj izkušenj še vedno zakon.

Ne gre preskakovat vrste.

Torej bo treba še rdečo vadit, ta je vsekakor težja.

Na koncu smo šli še na fino kosilo k turistični kmetiji in dan je bil pravzaprav super! Sploh, ker sem zdaj strokovni sodelavec PZS. S svojo značko, ej!

Zdaj moram le še pogruntat način, kako jo spravit na nahrbtnik.

Tags: , ,

markacisti

Celjska tura

by piskec 8. julij 2015 15:01

Napoved vremena nama je za praznike prvega maja odnesla Istrski PP, čeprav se je potem vreme pokesalo in iz tiste deževne napovedi na koncu sploh ni bilo nič.

Vreme sicer ni bilo bogve kaj, ni bilo pa slabo, ni deževalo. Midva pa ostala doma, kjer so naju kmalu začele srbeti pete. A ko si enkrat doma, prazniki začnejo letet mimo tebe z neverjetno hitrostjo in tako sva skoraj z zadnjimi močmi enkrat vmes skočila s tega podivjanega vlaka hitrobežečih praznikov.

Ravno na prvi maj. Kot naročeno.

Na hitro sva se odločila, da greva tokrat malo v celjske konce, s čimer sem bil seveda nadvse zadovoljen - samo, da so Trojane in kremšnite vmes! No, pa tudi kaj drugega me je vleklo, naprimer to, da tam naokrog sploh nikoli še nisem bil. To pa že ni več zdravo in je treba popravit, pozdravit. 

Tako sva že prej vse načrtala, ko pa sva se peljala proti izhodišču, Celju, pa po radiu slišiva, da bo danes prvomajski golaž ravno pri Celjski koči. Ojej! Gneča! Kupi ljudi, v jatah po sto?!

Skoraj sva že obrnila, a k sreči le nisva. Najbrž zato, ker nisva imela plana B in nama ni drugega preostalo.

A so se vremena gneče hitro zjasnila, parkirišče spodaj pri Savinji je bilo še skoraj povsem prazno, vse kaže, da je bila ura za prvomajske praznovalce vseeno še zgodnja.

Takoj nato naju je pa še "ne bit taka murka" spravila v dobro voljo.

Druga točka, po kateri sva le še z zadovoljstvom zrla v nadaljevanje pohoda, pa je bila tale slika:

To pa je točno to, kar je hotela videt Helena, točno tisto, kamor je hotela prit. V neki reviji je namreč videla takšnole sliko in evo... sva jo slikala še midva. Mimogrede sva našla pozicijo in hop, klik, prava mojstra!

Potem je bilo vse le še eno veliko zadovoljstvo. Pa prvomajski golaž in gneča gor ali dol.

Prvi klanec ravno za malo ogrevanja

dolge stopnice, ravno za preskok noge.

Nato pa že prve zanimivosti, o katerih se nama ni niti sanjalo. Hiša Alme M. Karlin

Kmalu pa končno le malo strmine celjske Grmade.

Vsega skupaj ni veliko, hitro si na vrhu, naprej pa seže le še križ!

Še pozvoniš lahko, če le želiš.

Se malo razgledaš na stran s Celjsko kočo in smučiščem

ali proti Kopitniku, Mrzlici, Čemšeniški v daljavah

ali pa proti celjski kotlini. Na žalost veme ni najboljše za razglede.

Sledi malo spusta in že sva pri planinski koči na Grmadi. Midva pa vedno mislila, da je planinski dom = Celjska koča. Ojej, ignoranta! Še dobro, da sva šla končno tudi v te konce pogledat, kajne?

No, od tu naprej pa kar naprej nekaj. Najprej cel kup kažipotov

plezalna stena na toplarju iz 1855 

malce višje pa bivak z nujno potrebnimi rožcami in arcnijami vseh barv! Zakaj ga nisva slikala, mi še danes ni jasno. Najbrž zato, ker sva pozabila fotoaparat, kar naprej telefone ven vlečt pa je zoprno. Sploh v teh koncih, ko je kar naprej nekaj za slikat!

Malce naprej taborni prostor Vipota. Kopalnica.

Potem pa sva že pri Celjski koči.

Nekaj greva spit, ljudi je pravzaprav malo, golaž se deli precej sramežljivo, ravno prihaja godba. Se čudijo, kje so ljudje?! 

Še preden godba začne z igranjem, se zapodiva mimo adrenalinskega parka,

počakava na sankače, da se nama nastavijo v leče,

nato pa jo ob godbi mahneva proti Tovstemu vrhu. Hitro nama gre, povsem v taktu prvomajskih koračnic!

Helena se potem pod vrhom zlekne in noče čisto na vrh, tako, da jo naprej mahnem sam. Na vrhu pa - opa! 

Cela jama čisto na vrhu!

In taka lepa potka, da noge kar same stečejo!

Ko sem prišel nazaj dol do Helene, sem bil seveda tako navdušen, da je morala še sama it gor pogledat. Toliko o ležanju torej.

Proti dolini sva se namenila po grebenu. Malo preko smučišča, mimo horoskopa, podobnega tistemu v alpskem vrtu na Golteh,

mimo par učnih poti, 

in novih mtb markacij, ki sem jih dosedaj videl le tu. Zanimiva zadeva, vsaj z mojega amaterskega osebnega stališča, priznam.

Pred Vipoto se nama malo zatakne. Karta na telefonu je no... kako bi rekel... kot pač vse karte v tej deželi - slaba. Pot je narisana na Vipoto, dol pa ne. Hm, hm, hm, greva lahko torej čez ali bova morala it nazaj?

Eh. In sva šla mimo, pod Vipoto dol. Karta doma je imela lepo narisano pot čez Vipoto, sicer narobe, a vseeno narisano čez. Ampak ta karta je bila doma. Beda.

Sva pa našla še Duglazijo (kakšno ime?!), ki je res kar ogromna!

Manjkalo ni niti par metrov novega asfalta, 

ozek podvoz pod železnico in preceeeeeej bolj polno parkirišče! Zgleda, da se je vseeno nabrala kar dobra skupina ljudi in godbeniki niso igrali zaman. K sreči!

Za naju pa še dobro, da sva bila zgodnja, vsaj za ves prvomajski živelj.

Celoten krog je bil torej tak:

Za drugič nama ostane še Hudičev graben - tu morava vzet otroke s sabo - in Vipota, pa bo zadeva sklenjena!

Sva bila kar malce presenečena nad vsem, kar ponuja okolica Celjske koče, meni je veselje videt, da se nekdo trudi in da je urejeno in za vsakogar nekaj, ne pa da vse skupaj sameva. Večja mesta vsekakor morajo imet nekaj takega, naj jim torej dobro služi!

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS