16.5.2015 sem - končno - zaključil tisto, kar sem pred dvemi leti in še več, začel.
Dolga je bila pripravniška, kaj?! In čisto nič lahka, tudi ne!
Za zadnje dejanje smo morali odit v Mojstrano. Najprej nadvse prijazno na zajtrk in še ogled v planinski muzej, kjer smo si vse ogledali še preden so ga odprli. Kar pomeni, da se z igrami na žalost nismo mogli igrat... A vseeno, razlage direktorja muzeja pa tudi ne slišiš vsakič!
V začetku smo imeli še par res zanimivih predavanj, nato nas pa niso prav nič šparali. Razdelili smo se v štiri skupine in smo šli. Malo s kombiji, malo peš, kolikor je imel kdo daleč teren.
Moja skupina je dobila za markiranje del planinske poti na Dovško babo. Da smo lahko vsaj malo gledali v Kot.
In risali in risali. En z rdečo, drug z belo.
Jaz sem imel belo. Najprej sem delal miniaturke, potem so bile pa vedno boljše. In prav nič niso pocejale! Ha!
Mislim, da smo hodili gor in dol ter vmes osveževali markacije, kar neke tri ure. Še dobro, da smo šli po isti poti tudi dol, saj smo - nemarni pripravniki! - pozabili SPP pripisati enico sem in tja. Ojej.
Po kesanju, pojoči travici in veliko solidnih markacijah, smo vseeno dobili odpustek šefa KPP, ki je bil zadolžen za našo skupino.
Seveda je tečaj za markaciste le osnova, smernice in napotki. Dela na terenu se lahko naučiš le na terenu, s pripravništvom in veliko izkušnjami, torej z delom. Nič drugega ne pomaga, markacije so risali že s tisočerimi pripomočki, pa se je na koncu vedno izkazalo, da so navadna roka, čopič in nekaj izkušenj še vedno zakon.
Ne gre preskakovat vrste.
Torej bo treba še rdečo vadit, ta je vsekakor težja.
Na koncu smo šli še na fino kosilo k turistični kmetiji in dan je bil pravzaprav super! Sploh, ker sem zdaj strokovni sodelavec PZS. S svojo značko, ej!
Zdaj moram le še pogruntat način, kako jo spravit na nahrbtnik.
Vpiši se