Ko zunaj počasi začenja snežit, a še ni vse tiho in belo, se je lepo spominjat kakšnih sončnih dni.
Bomo jutri občudovali belino in kidali, danes pa bom še sanjaril o sončku, ki se v jesenskih dneh sicer rad prikaže, a se moraš zanj kar malce potruditi!
Tako je bilo tudi tokrat, v dolini siva megla, mi pa vsi doma za vikend. Ja, seveda, prav doma bomo ostali! Tako, kot vedno, kajne?
Sva popokala otroke in se - po dolgem, dolgem času - napotila proti Planini. Tam že od dogodka nisva bila, mene je že pošteno vleklo, priznam!
Pravzaprav nisva niti pričakovala kaj veliko, gremo najprej do Primoža, do tja sigurno pridemo, morda jih uspeva zvleči do Kisovca. O čem višjem, daljšem pa nisva ravno razmišljala. Saj bo že na Kisovcu sonček, ne?!
Do Primoža je seveda šlo, že takoj na ovinku smo jo z otroci spet mahnili direkt v hrib in potem čez gričke, da bi le čimmanj hodili po poti. Tisto ni zanimivo. Edino Helena jo maha po cesti in zastopala familijo pri pozdravljanju vseh, ki so se vračali z Lige na Primoža.
No, do Primoža sploh ni kaj omeniti, saj si gor en, dva, tri. Še otroka se ne zadihata. Malico pa je pa vseeno treba imet!
Tudi tu je vse oblačno, megla je le malce nad nami. Gremo gor, gremo pozdravit na Kisovec! Po lovski poti, ki sicer ne bi smela biti markirana, a je vseeno opremljena s kažipoti.
In markacijami, ki so včasih čudne, a so.
Nekaj ljudi je kar jeznih, ker pot ni markirana uradno, a moje menje je mnogo bolj liberalno. Ljudje moramo obdržati velik del lastne odgovornosti. In to tudi in še posebej pri hoji v gore. Ne pa za vse neprilike tega sveta in še posebej lastne neumnosti kriviti drugih. Če pot ni vzdrževana, pač ni vzdrževana, tvoja odgovornost je, kam in kako se podajaš. Pozanimaj se, preveri, poskusi. Če ne gre, se obrni. Mi pa vsi raje nalagamo celo paleto odgovornosti tistim, ki se vsaj toliko trudijo, da bi bilo nam lažje in s tem uničujemo pogoje za kaj večjega.
Kakorkoli že. Pot je super, zaenkrat tudi kar ok vzdrževana. Kar dosti žaganja je bilo potrebno po prvem letošnjem snegolomu...
Potem smo pa že na Kisovcu. Spijemo čajček, se pogovorimo, pojemo - spet! - sendvič.
Ampak, sončka še vedno ni! Hmmmmm, dej no, gremo še malo višje, čisto malo! Na sonček!
In takoj naletimo na svinjarijo.
Jaz grem kar mimo, kaj pa naj naredim s toliko smeti? Ampak otroci se ne dajo, sploh Flori je zagreta - pospravit je treba!
In spakirajo vse v veliko vrečo, ki jo prišparamo za potem, ko se bomo vračali.
Od kje smeti, nam ni jasno, od zgoraj niso, ker so preveč na kupu, od nekje blizu so prišle. Najbrž od bližnje koče, potem pa kaka žival odnese vrečo za vogal, je že moralo v njej kaj dišat!
In potem smo še nekaj časa v megli, jaz pa razmišljam - kaj pa, če se ne bo razjasnilo?
Ampak...
Malo sreče pa tudi moramo imet, ne?
Razmišljam tudi o nečem drugem - nekam počasni smo in prav nikamor se nam ne mudi, ampak... hm, težka bo, da bomo mi v dolini, preden bo tema! Sicer pa imam s sabo svetilko, bomo že kako! Užij zdaj tale sonček!
Ko potem zagledamo tole, se še otrokoma izvije vzdih iz prsi. Seveda fotka ne pokaže niti približno tistega občutka, ko zagledaš gore v ozadju in ko je vse obsijano s soncem. Ah! Velikokrat že videl, pa še vedno me vsakič znova preseneti.
Na griček nad Domom moramo seveda it. Je treba poslikat, se naužit razgledov, se napast sončka in hribov!
Dobro nam je tole uspelo! Vsi smo kar malce vzhičeni!
Potem pa še dobra papica v Domžalskem domu, en dober šah
pa je bilo že treba it počasi nazaj.
Pobrali smo smeti, jih nesli do koče in upamo, da jih bodo spravili tokrat v dolino, ne pa nazaj v hosto.
Pojdimo še pogledal čez Pasjo peč, sem slišal, da so popravili pot. Me prav zanima, kako zdaj zgleda. Pa še otrokoma bo zanimiva, čeprav bi sam raje videl, da gremo po ta zgornji. Tema je sicer blizu, a ni še tako hudo, nekje pri Primožu nas bo najbrž ujela.
Pot je prav lepo popravljena!
Tistih par zoprnih koncev je prav zgledno urejenih. Ko pa je sneg, pa se vedno raje odločim za vrhnjo pot. Mnogo boljša v snegu in skoraj nikoli ledena.
Dol se je potem še vleklo, a smo se nekako le zamotili. Tema nas je ujela točno ko smo zakoračili na pot do Primoža. To pa poznam tudi v temi, z zavezanimi očmi bi jo najbrž lahko prehodil... Pa še lučko smo imeli s sabo! Itak.
Smo pa tako lepo, počasi in z užitkom opravili s tem, da se tudi otrokom ni zdelo prav nič hudo. Saj smo si vzeli cel dan!
18km in slabih 6 ur hoje, 1370 višincev. Brez postankov seveda.
Zanimivo, kako prav nihče ni niti opazil, da je kar nekaj danes prehodil. Vse je bilo tako umirjeno, počasi, od postojanke do postojanke, od malice do malice, od megle do sončka in nazaj v meglo. Da sta prišla čisto iz doline na Veliko planino pa sploh nista pogruntala do večera. Juhej!
O ja, je bilo luštno, kot je pač vedno!
Vpiši se