V januarju imamo Krti vedno nekaj s krofi.

No, ponavadi nam jih nekdo pripelje na cilj našega januarskega pohoda, mi jih potem le pojemo. 

Tokrat pa smo se odločili drugače. Zakaj bi jih vozili naokoli, najbolje, da gremo kar sami tja!

Se nam je pa zdelo malce daleč direktno iz Krtine, smo zato malo skrajšali: gremo od odcepa na Limbarski, ki pelje za Golčaj, ampak potem pa tudi nazaj! No, pa na koncu niti ni bilo tako malo...

Ker je to blizu doma, smo se zbrali kar z avti. Večina se jih je ustrašila, Trojane se zdijo res presneto daleč! Tako pa nas je bilo v začetku štirinajst, v nadaljevanju pa sta se nam pridružila še dva. Naša familija je dala kar štiri člane, zakaj pa ne bi smeli otroci tudi zraven?

Pa smo šli, najprej do Golčaja, meni se je zdelo, da gre kar naprej le dol, dol, dol...

Pot je enkratna, vije se preko gozdov, nima pa zaradi tega kakšnega lepšega razgleda, le sem in tja nas je razveseljeval sonček in pobeljene Kamniške:

Hodili smo skozi meni povsem neznane kraje, vse je bilo novo, zanimivo, drugače!

Sem in tja malo počitka, a ne prav veliko, smo jo kar mahali naprej, nihče ni prav veliko počival.

Tamauček je krenil naprej in hodil prvi, pojma nimam, kaj ga je pičilo, nobenega ni pustil naprej! A le nekje do semle, tule je bilo pa malce bolj nevarno in sva bolj pazila nanj.

Zanimive skulpture!

Enkrat je moral biti tukajle kar dober plaz!

Cela pot je tudi evropska pešpot E-6 in je tudi dobro označena:

Na Dolinah sem prvič videl, da gre pot lahko tudi kar skozi štalo, celo luč si lahko prižgeš, je pa vse lepo markirano in se ne moreš zgubit ali pa zavit v kako spalnico, kuhinjo...

Potem smo pa kar naenkrat ugledali Trojane že čisto blizu:

pa še po krofih je že začelo dišat! Je pa tale delček najbolj zoprn, moraš kar lepo po cesti. Še dobro, da je to zdaj le "navadna" cesta, res ni več prav veliko prometa!

Še par minut pa smo lahko planili na krofe! Otroka sploh z velikim veseljem! Krofi so kot vedno super, ampak še boljši so, če prideš po njih peš, verjemite! Še mnogo boljši!

Dve uri in tričetrt smo porabili do sem. Niti ne prav veliko, za otroka ravno prav, sva se pa že spraševala, da najbrž nazaj ne bo šlo tako lahko in da lahko računava na kakšen upor ali vsaj jamranje. Pa se je zadeva sama rešila in Helena se je z otrokoma lahko odpeljala direktno domov. Kar je bilo tudi njej čisto povšeči, saj je morala otroka peljati popoldan še drsat...

Jaz pa sem jo z ostalimi mahnil še nazaj.

Ker smo imeli pravzaprav čas, mi je kar malo žal, da nisem skočil še na Reber. Zdaj bom moral to narest kdaj drugič.

Nazaj grede smo jo malo hitreje šibali, a vseeno sem imel čas, da sem še kaj opazil. Naprimer, eno skrajno lepo postavljeno klopco, prav enkratno za odpočit! Smo se prav spraševali, katera buča jo je tja postavila...

Najbolj me je seveda spet privlačil tisti plaz

potka je prej, ko prehaja pobočja, nekam ozka, a vseeno čudovita!

Dve uri dvajset je tokrat trajala pot nazaj. Se mi pa zdi, da je šlo v to smer veliko več gor, prej pa le dol. Najbrž pa je resnica nekje vmes - da je šlo kar naprej gor in dol.

5:05, 19.4km, 1013 vm.

Sem si pa tole že dolgo nazaj želel bolje, hitreje obdelat, a sem šel tokrat sploh prvič po teh krajih. Pot je del Rokovnjaške poti in me kot taka že dolgo mami. Enkrat moram it kar od doma, mogoče potegnem še do Špilka. Potem pa naslednjič celo. A?!

Pritisniti ali ne?

Ah, od nekdaj sem se rad podajal v neznane vode! Pravzaprav sem se od nekdaj zelo težko vzdržal velikih rdečih gumbov, ki so narejeni prav zaradi mene in meni podobnih. Da nas vabijo, vabijo, vabijo.

Pritisni, kar bo, pa bo!

Vsaj eno uro moramo hodit, sva se oba strinjala, vsaj eno uro!

Potem je bila pa taka lepa napoved, ki se je seveda uresničila, a tudi to nas ni ustavilo. Kaj pa je malo megle in dežja! Zaradi tega ostaneš doma? Japajade!

Lani smo šli na tak dan v snežnem metežu na Šmarno, letos je bilo treba kam drugam, Helena in beseda "tradicija" pač nočeta imeti nič skupnega.

Tako smo začeli v megli na Geossu. Saj niti ni bilo tako hudo, marele so bile še v nahrbtnikih.

Bilo nas je kar nekaj, a smo kar pridno stopali, drselo k sreči ni preveč, blato pa tudi ni bilo prehudo. Eni pa smo imeli raje torbe s sabo kot nahrbtnike. Le kaj neki je bilo v njej?

Pri Sv. Neži na Zg. Slivni smo tisti mali zvonček, ki se zatika, vseeno dodobra prezvonili!

Potem le še sprehod skozi gozd, mogoče je tu tudi začelo malo bolj rosit, ampak, no... ne vem... meni se ni zdelo hudo...

in smo že na tistem kuclju, ki se imenuje Pivkelj in ki ima na sebi vse, kar hočeš.

Tam gori pa se je kar naenkrat iz torbe pričarala... torta! Ja, čisto prava torta! No, malce spremenjena, da se jo je dalo sploh prenašat! Saj ni važna oblika, važen je namen, anede? S svečko, jasno!

Na hitro zapojmo še en Vse najboljše (da se svečka ne ugasne zaradi dežja):

pihnemo svečko:

pa smo se jo pa lahko lotili. Še dobro, da se ni prav dosti zmočila. Je bila pa dobra, kljub megli, dežju in višini! Hm, ali pa ravno zato?

Na vrhu ni bilo ravno prijetno, malce je celo pihalo, škropilo in meglilo. Zato le še en pomah:

in smo že leteli dolini naproti!

Ne ravno do doline, če smo pošteni, le do prve gostilne... Tam so potem otroci igrali šah(!):

mi pa smo žurali (ni za javnost):

Hm, kdaj smo pa gasilsko naredili? Prej ali kasneje?

Meni se je zdelo neprimerno bolje kot pa, če bi samo doma žrli in ležali!

Me prav zanima, kam nas zvleče naslednje leto?

Tvoja dolina. Dolina, ki jo poznaš, ki ji zaupaš, ki se ti zdi domača, varna in tako blizu.

Pa vendar lezeš na vse meje svoje doline, gledaš dol, drugam, na druge konce in razmišljaš... "kaj pa, če...?" Je tam lepše, je tam bolj svetlo, bolj zeleno, drugače diši, jabolka bolj rodijo?

In prej ali slej te odnese z robov tvoje doline. V naročja drugih gozdov, v travnike drugih cvetlic, med cerkvice drugih ljudi. Dlje! Naprej!

...

Ali pa vse skupaj sploh ni ne romantično, ne raziskovalno, ne filozofsko. Zdi se ti fino, čas imaš, pa greš. In to je to.

Greš na en lep sprehod, ker je pač lep - kaj lep, prekrasen! - dan in ga ne smeš presedet doma. Greva najprej do Murovice, a še stoji?

Pa seveda naprej do Ciclja!

in mogoče danes še malce naprej, na travnike pod Miklavžem, mogoče pa najdeva kaj regrata, kaj?

Na žalost regrata ni, severna stran je sicer obsijana s soncem, a najbrž le kako urico na dan... Regrat je že žilav, toliko pa spet ne!

Gledava na Pivkelj, Slivno na drugi strani, nad kamnolomom, kjer smo se zadnjič potepali, kaka razlika v vremenu!

Pa še vedno stojiva tam na Miklavžu in uživava v razgledu in gledava dol proti Savi... takole nekako:

Najbrž tak pogled komu komaj kaj pomeni, no, naju pa že dolgo drži. Planotica pod Cicljem in Murovico na drugi strani meje naše doline naju zanima že kar nekaj časa, pa nikoli ne najdeva ne volje ne časa, da bi se ukvarjala z njo, da bi jo raziskala. A se nisva tule nekoč celo vozila?!

A danes je drugače. Čas imava. Sonce je še visoko. Zmatrana nisva nič. Tako ali tako morava it v tisto smer! Pripravljena sva zapustiti domače loge in se spustiti v neznano!

Pa še regrata nisva našla, tole spodaj pa je južna stran, sonce, ni hudič, da ne bi tukaj pa res bil!

Ja, seveda je to prevagalo. Kako regrat ne bi?!

Zavila sva torej dol, proti Veliki Vasi, Križevski vasi, Zagorici in Murovici tam nekje daleč v daljavi. A bova prišla danes sploh nazaj?

Vmes sva našla vsaj še dve poti na Cicelj, ki jih bo treba raziskat, en precej zaraščen spomenik partizanom v bitki na Murovici(!) in rojstno hišo barona Jurija Vege. No, za tole zadnjo naju je kar malo sram. Še nikoli bila tukaj. Hm.

Potem sva se ozrla nazaj na prehojeno pot, ki je sploh ni bilo malo - saj komaj vidiš Miklavža zadaj!,

in se zapodila spet gor, v hrib, direktno na Murovico nazaj. Bova šla drugič naokrog... je treba še veliko raziskat, res je.

A kakorkoli je bilo na drugi strani lepo in super, sva čisto pri avtu še na hitro skočila na bližnji hribček. Brez zadnjega pogleda na Kamniške pač ne moreva it domov!

Spoznala sva, da so tudi druge doline lepe, ampak tudi naša ni kar tako!

4h, 11.6km, 780 vm. Enkratno - kako pa če bit, če je tako lepo vreme? Saj ne gre drugače...

Najprej je bil namen it na Veliko planino. Skupaj s Tamaučkom, od Calcita, kar bi bilo zanj kar ok.

Ampak potem so nas prestrašila neka pred in po-bolezenska stanja in smo se morali odločiti za kaj manjšega, manj napornega, manj trajajočega.

In smo si izbrali Mrzlico.

Še nikoli bili, pred kratkim še vedeli nismo, kje sploh je... in kje je cesta iz Prebolda v Trbovlje, tukaj se pa res še nikoli nisem peljal! Pa se je izkazalo, da je cesta čisto super, še posebej s celjske strani - sicer polna ovinkov, a široka in počasi se vzpenjajoča.

Tako smo začeli pri lovski koči na prelazu Vrhe, ki je že kar 725m visoko. Malo smo se bali, da bo res cela pot šla le po cesti, vsaj videlo se je tako. To bi bilo pa res preveč zoprno.

Pa je bil že ta prvi hribček z lepim imenom Svinski hrib, tako enkratno poraščen z najrazličnejšimi vrstami jelk in smrek, da smo kar gledali! Zgoraj so se videle le smreke, spodaj, kot podrastje pa so rastle le jelke. (Ali pa je bilo obratno, hm?) Skratka, nekako ni šlo skupaj, kako so tiste zgoraj zaplodile čisto neke druge tam spodaj... Pa se je potem izkazalo, da so ta velike tudi tiste druge in tamale tudi in misterij je bil razrešen!

Nas je pa spet zeblo od začetka, se vidi po nindži.

Tam nekje vmes nas je presenetila kočica, niti ne skrita temveč kar ob poti. Čemu tam? Če bi kdo hotel mir, bi jo postavil vsaj trideset metrov stran od poti, je ne bi nihle videl, tako pa... A kdo prodaja burek poleti?

Potem pa smo vsak hribček izkoristili, da smo lahko zavili s ceste in uživali razglede, ki so bili tudi tokrat fantastični!

Nekje vmes smo že mislili, da smo na vrhu, a smo pozabili na stolp, ki se nam je smehljal izza ovinka!

To pa je zgledalo tako daleč, da smo morali narediti kar pavzo, počitek, malico, odmor. No, ja, nekaj pa tudi moramo pit, kajne? Smo se pa nastavljali južni strani kot martinčki... In res, toplo je bilo bolj kot sredi pomladi!

Potem je le še manjši vzpon, v katerega se je sine zaletel in naju pustil daleč zadaj...

in čeprav sem uporabil vso taktiko, da bi bil pred njim na vrhu, se ni pustil zmesti, jaz pa sem potem na koncu le malo prepozno začel in fant je bil prvi na vrhu!

Razgledi fantastični, res!

Potem pa je bil tu že Dom in ker smo šli pravzaprav na kosilo, smo zavili še tja.

Pobožali koze

pogledali, kam bomo še kdaj šli

in se potem spravili jest. Njami je bilo, super! Sem se pa potem v stilu večno prevelike teže nekako zamislil - kaj bi bilo, če bi dobival kosilo le nad 1000m? Seveda bi moral prit tja peš... bi to kaj pomagalo pri teh presnetih kilah?

Pravzaprav se jaz sploh ne bi pritoževal...

Dol smo šli potem po cesti, severna stran je bila kar v temi, mraz, spet ena velika razlika - sneg in zimaaaaaaaaa!

Še dva ovinka, par korenin in spet smo dol, Tamauček pa v maniri velikega moža razklada velike zgodbe!

Tudi tokrat smo šli počasi, spet se nam ni nikamor mudilo, kam pa bi šibal pri takem soncu in razgledih!

3:00, 8.84km, 630 vm. 1:47 gor in 1:13 dol, super.

Še več takih vikendov prosim!

Ja, ja, v nedeljo je bilo (tudi) tako lepo vreme, da ga je bilo preprosto prepovedano izpustiti.

Čeprav smo vsi trije nekje na nekih robovih, eni pred, drugi za boleznijo, pa je vseeno bolje, da te bolezen prime ali pa izgine v sončku kakor pa v megli.

Ne, v megli nismo mogli ostat, nikakor! Nekaj manjšega, toplega, sončnega, južnega. Sicer bo povsod na tak dan in še v nedeljo vse polno, a takemu vremenu se ne gleda v zobe, jamranje se pa tudi preganja!

Gremo na Kriško!

Tam že zelo dolgo nismo bili, zadnjič sva trpela, ko da bi bila Kriška najvišji hrib v alpah, ves naslednji dan sem bil še polomljen, tokrat bi moralo biti drugače, kajne?!

Ampak, ker nismo najbolj zdravi in zaradi Tamaučka (ja, seveda!) smo se tokrat zapeljali skoraj do Gozda, par deset metrov prej smo morali parkirat, je bilo že vse zasedeno in pravzaprav smo res dobili zadnji možni parkplac. Naprej je bilo že vse zasedeno...

Nad nami se je bohotila Kriška, pri žičnici pa en ogromen kup jadralnih padal. Smo že videli, gužva bo, jep...

Ampak na tej strani sončka pa ni bilo prav nič toplo. Vse še pomrznjeno in vse nas je prav pošteno zeblo, vsi smo kar pogrešali rokavice! Pa samo pet metrov od sonca stran, povsem druga pesem, severna stran in kakšna razlika! Hm...

Seveda se je to popravilo čim smo zakorakali po soncu in pri Ivanini klopci je bilo že vsem bolj kot ne vroče.

Klopce sva seveda s Tamaučkom dodobra preverila. Je treba preverit trdnost, udobje, uležanost in še par trikov, ki jih najdemo v rokavu.

Do naslednje klopce sploh ni opazil, da je hodil... Dohtarjeva.

Po drugi strani pa... ne, Tamauček ne potrebuje nobene motivacije več, kmalu jo bo moral on dajat nazaj ta starim...

Klopca kovača Pajota je bila mogoče še najboljša... hm, ali pa tudi ne...

Tisti zadnji del je bil pa seveda spet ves v ledu, snegu in blatu. Prav nemarno od mene, da nismo vzeli derez s seboj! Pa prav lahko bi vedel, da so potrebne, tukaj je vse tako lepo speljano, shojeno in poledenelo, da se led drži skoraj celo leto naokrog... Eh, brez veze. Sicer vrvi pomagajo, ampak jih na žalost ni povsod. Led pa je povsod. Kako tukaj prideš dol brez derez nimam pojma, a če le pomislim na kaj takega mi kar naenkrat dobi "strma pot" neprimerno lepši zven...

Potem pa si tako ali tako kar naenkrat gor. Med ljudmi, med ljudmi, med ljudmi. Še celo jaz sem srečal kolega!

Je pa bilo seveda zanimivo gledati vse te jadralne padalce, ki so se poganjali v dolino! Oh, raje grem šestkrat gor in dol kot enkrat takole dol...

Ja, gneča je bila, tako na tleh, kot v zraku in si moral kar pazit, da te ni kdo podrl... spodaj ali pa zgoraj!

Tokrat mi za spremembo vsa ta gneča sploh ni šla na živce, najbrž je imelo kaj opraviti z razgledi, ki so bili res fantastični. Tam bi lahko sedel ure in ure in gledal v daljave. Le kak rešpetlin bi še rabil...

Je bilo pa treba slikat Vilo za šolske potrebe,

Triglav, jasno!,

potem pa smo jo počasi le ucvrli proti dolini. Glede na led na "položni" poti, smo jo mahnili kar po strmi, še bolje, tam še nikoli nismo šli!

Ah, še ena klopca!

Strmina je pa res bila! Ufff, je bilo strmo, prav neverjetno, da se nisem na vsakem koraku drl na Tamaučka. Niti za roko ga nisem držal. Požrl sem svoj strah in mu vsaj enkrat nisem zbijal morale... Kar se je izkazalo za pomirjujoče in mnogo bolj primerno, saj je bil njegov korak čisto do doline trden in zanesljiv!

Jah, in ker je bilo tako strmo, smo bili kar naenkrat dol. Na parkirišču za ta "strmo" pot. Kar je pomenilo, da smo morali še nazaj na Gozd. Najprej sem mislil, da se bom žrtvoval in šel po avto, pa smo na koncu kar lepo vsi trije odšli po avto. Saj smo prišli na izlet, ne pa počivat!

Se nismo prav nič matrali, vse je šlo lepo počasi, nikamor se nam ni mudilo, ustavljali smo se, kadar je kdo hotel, vse je šlo res zelo na lahko. Sicer pa tri ure skupne hoje ni ne vem koliko... En tak sprehod, sploh v tem lepem, toplem in sončnem vremenu! Kar prav pride, takole sredi zime, malce oddiha in pridiha pomladi! Kmalu bo tu!

2:50h, 6.20km, 716 vm, 1:27 gor, 1:22 dol.

Sem se pa potem doma pridušal, ko sem gledal karte in risal sled. Neverjetno, kako so te karte pravzaprav zanič! In kako je to presneto staro in le napol uporabno!

In mi moramo živet s tem, da bi pa kdo osvežil vse tole... ne, se raje geodeti ukvarjajo s čim drugim, bolj ne-pomembnim... Lepo je imet karte še od rajnke juge, lepo, zgleda so bili tam veliko bolj sposobni. Žalostno.

Gre pa takole - tole je karta - 1:50k, ki je neverjetno celo prav, po njej sodeč smo v spodnjem delu hodili po cesti (pa tudi hišice so narisane nad vasico Gozd):

tukaj pa je 1:25k, kjer je cesto nekdo narisal po kolovozu (ali pa takrat ceste sploh še ni bilo), hišic nad Gozdom sploh še bilo ni, prav čudno, da je sploh kaj vrisano! Iz leta '72?

Tukaj pa je ortofoto, tako res zgleda v naravi:

Žalostno, da je tako, v tej mali državici, ki jo lahko sestaviš iz manj kot dvesto kart merila 1:25.000. Sploh so tile geodeti klasa in mojstri in pol!

Več dela kot imam, več pišem.

In,

manj dela kot imam, manj pišem.

Meni se zdi to zanimivo. Čeprav, zdajle ko pogledam, bi lahko to še malo bolj preciziral - v bolj natančno obliko:

Več kot naredim, več napišem.

In,

manj kot naredim, manj napišem.

Hja. Zdaj pa: ali je to še bolj zanimivo kot tisto prvo, ali pa sem se povsem zmedel. Oboje je v tem trenutku čist ok.

Hm, sicer že doooolgo nisem v predšolskem obdobju, ampak vseeno.

Tole so opozorilni znaki disleksije v predšolskem obdobju:

• Zaostanek v govornem razvoju – otrok vse do prvega leta starosti ne oblikuje nobene besede.
• Zamenjevanje, obračanje delov besed: denimo čalapinke – palačinke, špenica – pšenica, makaroni – kamaroni…
• Težave pri oblikovanju rim pri štirih letih.
• Otrok se ne more naučiti zavezovanja vezalk.
• Otrok ima več alergij, reakcij in obolenj kot vrstniki.
• Zmedenost pri definiranju nekaterih prostorskih odnosov: leva-desna, nad-pod, prej-potem…
• Dominantnost roke se ne ustali (ambidekstrija): otrok pri eni nalogi uporablja desno, pri drugi levo roko; roki menja celo pri izvajanju iste naloge.
• Otrok ima težave pri poimenovanju črk in pri postavljanju črk v abecedno zaporedje.

      Avtorica: Katarina Kesič Dimic, www.disleksija.si

O disleksiji smo malo brskali po netu, predvsem zaradi naših dveh tamaučkov, ki imata oba sicer manjše, a kolikor toliko podobne težave. Nazadnje pa sem sam ugotovil, da skoraj vse to drži tudi zame. Kar lepo sovpada s stavkom o dednosti z istega portala disleksija.si: "Pogosto se zgodi, da starši šele po odkritju otrokove disleksije začnejo prepoznavati svoje značilnosti disleksije, ki pa je v svojem otroštvu niso prepoznali."

Sem se potem kar malo zamislil.

Če grem po vrsti:

- o zaostanku v govornem razvoju težko kaj rečem. Po toliko letih tega ni več opazit...

- zamenjevanje? Hm, res, tega je bilo kar nekaj. Ampak zdaj že dolgo ne več, ne pri pisanju, ne pri govorjenju. Težava je le v tem, da se celih besed ne spomnim in moram potem motovilit naokrog ali pa zadeve poimenovati po svoje...

- hm, o rimah bi moral Mamo vprašat, a se mi zdi, da se tudi ona ne bi spomnila. Zdaj teh težav ni več, sem pa še vedno v tisti fazi, kjer se največ rim konča na rit in... no, pustimo...

- vezalke si zdaj sicer znam zavezat, se prav dobro še spomnim domačega hladilnika, kjer sem moral vadit in vadit. Ampak, zavežem jih pa povsem po svoje, drugače kot večina in nimam pojma zakaj. Moram preverit pri Mami, mogoče me je pa ona tako naučila, a?

- ne, to pa zame ne drži. Zaenkrat sem zdrav kot riba in upam, da tako ostane.

- leva - desna je cela štala in brez dobrega premisleka nimam niti najmanjšega pojma, kje je kaj. Včasih tudi po dobrem premisleku še vedno nimam pojma. To je malce nerodno, v avtu mi je treba trkat po šipah, po mojem usmerjanju pa ljudje naredijo ponavadi več kilometrov. Ampak, če pa ne vejo, kje je leva - tista druga leva!

- dominantnost roke? Hm, saj sem čisti desničar, obstajajo pa nekatere stvari, ki jih počnem z levo. Pri tabornikih mi je vedno nagajalo streljanje z lokom, puščica je kar nekam dol padala... v vojski sem imel težave z AK-47, tulce mi je metalo ven presneto blizu čela! Zakaj in od kje moram streljat z levo, je še vedno uganka. Z levo delam tudi nekaj povsem drugega, ki pa ima sicer določeno povezavo s streljanjem - pometanje! Se pravi postavitev rok - pometam (in tudi vsa ostala orodja - lopata, kramp, itd.) držim z levo. Pišem z desno, z levo ne znam, držim pa zato pisalo spet povsem drugače kot večina ljudi. Ali pa je to le: "Mama, jaz sem drugačen!" sindrom? Aha, pa pri nogometu je vseeno, s katero nogo igram - ampak to najbrž bolj zato, ker ne znam ne z eno, ne z drugo in ne zaradi česa drugega...

- no, za poimenovanje črk in zaporedje sem pa tudi že malo prestar. Do zdaj so šle že vse v betico. Večnih slabih ocen pri slovenščini pa tudi nisem imel zaradi težav pri branju ali pisanju, krivda je bila povsem drugje... Čeprav... se spomnim prav zadnjič - kakšen mesec ali dva nazaj, sem se povsem zmedel in porabil par minut za to, da sem pogruntal katera mala tiskana črka je d in katera b. Heh, vidiš!

Je pa najbrž res, da mi je zaradi tega šola in predvsem način šolanja nadvse zoprn, tuj in ga ne prenašam. Jaz bi se vsega čisto drugače učil. Kar ponavadi tudi sem se in se še vedno.

Sem pa še v srednji šoli trpel, ker mi je bila 3 povsem enaka kot 9 ali 6. Pa so me vsi obdolževali površnosti! In še danes me kregajo, ker si določenih stvari preprosto ne morem zapomnit - naprimer, katera je moja zobna krtačka... Mora biti res povsem drugačna od ostalih, da jo ločim, samo po barvi ali samo po obliki ni šans, da bi si jo sploh kdaj zapomnil. Pa še nekaj takih stvari je, ampak je treba pa pazit, da tole na postane opravičilo za vse, kar mi ni po godu in kar ne delam prav, kajne?

No, vse skupaj pravzaprav ni kaj velikega, moje "težave" že dolgo niso več težave, prej osebne zanimivosti, se pa v določeni meri kažejo skozi oba moja biološka otroka. Njima pa je začetek branja in pisanja malo otežen in se morata bolj truditi. Ampak jaz nisem prav nič kriv! Sem le posrednik, večino sem že dobil. Od Očeta.