Mrzlica

Najprej je bil namen it na Veliko planino. Skupaj s Tamaučkom, od Calcita, kar bi bilo zanj kar ok.

Ampak potem so nas prestrašila neka pred in po-bolezenska stanja in smo se morali odločiti za kaj manjšega, manj napornega, manj trajajočega.

In smo si izbrali Mrzlico.

Še nikoli bili, pred kratkim še vedeli nismo, kje sploh je... in kje je cesta iz Prebolda v Trbovlje, tukaj se pa res še nikoli nisem peljal! Pa se je izkazalo, da je cesta čisto super, še posebej s celjske strani - sicer polna ovinkov, a široka in počasi se vzpenjajoča.

Tako smo začeli pri lovski koči na prelazu Vrhe, ki je že kar 725m visoko. Malo smo se bali, da bo res cela pot šla le po cesti, vsaj videlo se je tako. To bi bilo pa res preveč zoprno.

Pa je bil že ta prvi hribček z lepim imenom Svinski hrib, tako enkratno poraščen z najrazličnejšimi vrstami jelk in smrek, da smo kar gledali! Zgoraj so se videle le smreke, spodaj, kot podrastje pa so rastle le jelke. (Ali pa je bilo obratno, hm?) Skratka, nekako ni šlo skupaj, kako so tiste zgoraj zaplodile čisto neke druge tam spodaj... Pa se je potem izkazalo, da so ta velike tudi tiste druge in tamale tudi in misterij je bil razrešen!

Nas je pa spet zeblo od začetka, se vidi po nindži.

Tam nekje vmes nas je presenetila kočica, niti ne skrita temveč kar ob poti. Čemu tam? Če bi kdo hotel mir, bi jo postavil vsaj trideset metrov stran od poti, je ne bi nihle videl, tako pa... A kdo prodaja burek poleti?

Potem pa smo vsak hribček izkoristili, da smo lahko zavili s ceste in uživali razglede, ki so bili tudi tokrat fantastični!

Nekje vmes smo že mislili, da smo na vrhu, a smo pozabili na stolp, ki se nam je smehljal izza ovinka!

To pa je zgledalo tako daleč, da smo morali narediti kar pavzo, počitek, malico, odmor. No, ja, nekaj pa tudi moramo pit, kajne? Smo se pa nastavljali južni strani kot martinčki... In res, toplo je bilo bolj kot sredi pomladi!

Potem je le še manjši vzpon, v katerega se je sine zaletel in naju pustil daleč zadaj...

in čeprav sem uporabil vso taktiko, da bi bil pred njim na vrhu, se ni pustil zmesti, jaz pa sem potem na koncu le malo prepozno začel in fant je bil prvi na vrhu!

Razgledi fantastični, res!

Potem pa je bil tu že Dom in ker smo šli pravzaprav na kosilo, smo zavili še tja.

Pobožali koze

pogledali, kam bomo še kdaj šli

in se potem spravili jest. Njami je bilo, super! Sem se pa potem v stilu večno prevelike teže nekako zamislil - kaj bi bilo, če bi dobival kosilo le nad 1000m? Seveda bi moral prit tja peš... bi to kaj pomagalo pri teh presnetih kilah?

Pravzaprav se jaz sploh ne bi pritoževal...

Dol smo šli potem po cesti, severna stran je bila kar v temi, mraz, spet ena velika razlika - sneg in zimaaaaaaaaa!

Še dva ovinka, par korenin in spet smo dol, Tamauček pa v maniri velikega moža razklada velike zgodbe!

Tudi tokrat smo šli počasi, spet se nam ni nikamor mudilo, kam pa bi šibal pri takem soncu in razgledih!

3:00, 8.84km, 630 vm. 1:47 gor in 1:13 dol, super.

Še več takih vikendov prosim!