PD Domžale je imel v začetku aprila sejo UO v Domžalskem domu na Veliki planini. Ker to pomeni, da gre gor Helena, sem seveda tudi jaz začel takoj razmišljat, kako nekako bi tule vodo na svoj mlin preusmeril.
Avto bo za nazaj, to je že večina organizacije.
Da bi mogoče šel spet kar peš od doma? Kot sem si zadnjič že tako želel, pa me je sneg spravil v gaženje?
Ja, zakaj pa ne? 10.4. je lep datum, še lepši dan, prva letošnja vročina pravzaprav. Pejmo!
Traso sem lepo poznal, pazit bi moral le na parih mestih, vse ostalo bi moralo it brez problema. Vseeno si ruto naložim na telefon, vzamem novo usposobljeno uro in upam, da se ja kje ne izgubim in potem nesrečno kličem Heleno: "prit me iskat!" Blamaža, si lahko mislim!
Vročina je, kratki rokavi sigurno, cincam pa ali bi vzel kratke hlače. In to jaz, ki sem vedno v dolgih hlačah, kaj šele v začetku aprila! Res, je bila vročina. Ampak dolge hlače vseeno zmagajo, na Veliki planini sigurno ne bo enako toplo, pa še zvečer bom šele gor. Pa še april je! Dovolj argumentov torej.
Malce čez 13h se torej zapodim za hišo, kar v Krtinski hrib. Kdo pa bo po cesti hodil, še preveč jih bo!
O, tole bo pa luštno, mi že čez minutko igra srce, juhuhuuuuu!
Tole je pravzaprav čisto dobra ideja, se izogneš začetku ceste v celoti. Za drugič morda prav pride!
Mimo skladišča Hoferja, kjer me preganjajo ultrazvočni preganjalci divjadi. Ultrazvočni? Kar dobro se jih sliši!
Nato pa s ceste dol, čez polje, pod cesto in v gozd. Poln nekih markacij.
Za tu nisem povsem prepričan ali se bom dobro znašel, vse je markirano, polno kolovozov, kdo ve, kam gre kaj? Pa le ena, ena samcata tabla.
Kar pomeni, da takoj, ko srečam fante sredi gozda drevesa podirati, se zmedem in zavijem desno. Kdo bi vedel zakaj, k sreči mi kmalu potegne žiroskop, da tale smer pa ne bo prava. Na karti se tak izpad iz smeri lepo vidi. Res sem se zmedel...
V Rovi jo mahnem direkt do cerkice, čeprav mi ni nič treba, a vseeno. Še vedno sem navdušen.
A hrib je presneto strm, ne moreš kar naprej dol, ne! Strmine so prehude, malce se je treba vrnit in počez do dol, do potoka. V navalu navdušenosti potok celo preskočim in ne grem nazaj (par metrov) do mosta, kar je zame neobičajno. Zgleda vročina vpliva tudi name.
Nato sledi dolgočasen asfalt do Kolovca, skušam nekaj s tekom, a odneham po treh metrih. Kaj pa vem, nekako mi ne gre vkup z mojimi 100+ kilami, morda navzdol, tule pa sigurno ne. Pa še direktno po soncu, hvala. Sicer pa mi take dolgočasne ceste prav hitro minejo, odklopiš in si.
Mimo fensi hiš in gradov, na makadam in že sem pri Čehu in spet v gozdu. Ta odsek do ceste Palovče - Kamnik smo nekoč davno trasirali in nato tudi šli po njem, a nekako nisem verjel, da se ga bom spomnil. Vse je šlo po zelo usekanih kolovozih, skoraj drčah, kar naprej levo in desno, le toliko sem se spomnil.
No, tokrat pa... jah, žled, ne! Sem že malo pozabil na tegobe lanskega žledoloma, kaj? Tisti kolovozi, ki jih niso uporabljali za direktno čiščenje, so ostali podrti, zasuti, naloženi z vsem drevesjem, kar ga je naokrog. Ojej.
Ja, tule se je bilo težko prebit. A si tokrat nisem delal prav nobene skrbi, niti za trenutek nisem zastal, ampak sem kar ril naprej, se ogibal največjim drevesom, plezal gor in dol in se sploh nisem dal motit. Res nenavaden dan zame.
Po karti sodeč - kar sem videl seveda šele doma - pa sem celo šel čisto pravilno! Tja do Grdavovega hriba je gladka črta, ker sem šel kolikor toliko hitro, naprej pa je precej nazobčana, čez vejevja in debla gre počasi, a sem smer držal popolnoma ok. Še dobro, ne?
Malo me je potem skrbelo, kako bo na drugi strani, v dolino do Vrhpolja, ko se cesta konča. Kaj pa bo tam, bo isto vse podrto? Pa se je izkazalo, da je sicer tudi tam vse podrto, a je vseeno nekdo pot lepo očistil, tako da je super prehodna, sem lahko celo malo potekel. Navzdol gre.
In čez glavno tuhinjsko cesto v hrib - hm, kaj pa je zdaj to? Zadnjič tule ni bilo ničesar, zdaj pa že stoji hiša! Sem moral skoraj škarpo preplezat, k sreči še niso vseljeni, naslednjič bo bolj zoprno, mi ne gre nekomu skoraj čez balkon lest...
Potem sem se pa končno ustavil na klopcah. In se spomnil, da imam s seboj tudi fotoaparat! Hej!
Ko je zanimivo, se mi vedno mudi in ni časa za slikat, ko pa... Na koncu ostanejo slike malic, eh.
Je pa tule lep razgled na Vrhpolje.
Potem se zapodim čez hrib, ki je itak še ves podrt in požagan še od pred žleda, tako, da tu ni težav in se zapodim mimo prijaznih lastnikov v grapo, ki pripelje na Hrib nad Kamnikom.
Malo pozabim, da smo tule hodili, ko je bila zima, zdaj pa je pomlad. Neke vrste rastlinja se začenjajo prebujat in na zaraščenost poti je potrebno malo bolj pazit!
Morda bi bilo bolje, da en kolovoz prej zavijem navzgor, a ker sem danes tak stroj, ki melje vse pred seboj, se kar naenkrat znajdem sredi
Jebela cesta, tegale mi pa res ni bilo treba! Vrnil bi se pet metrov in obšel vse skupaj, ampak ne, je treba direkt skoz, ne? Imam malo sreče, da je šele začetek pomladi in robida še ni v vsem svojem sijaju!
Nekaj bojnih ran mi seveda ostane. Ravno toliko, da jih lahko potem komu pokažem, ravno prav torej!
Tiste nekdanje klopce ravno na koncu grape ni več. Je pa zato nova hiša in polno nekih pastirjev in ograd. Hja, spremembe!
Pri Porebri se odločim, da ne grem okoli po cesti, kot smo šli zadnjič, temveč, da bom užgal eno od tistih znamenitih "sedemdeset". Morda najdem celo znamejne ali dva, kaj?
No, našel nisem prav veliko, največ je bilo podrtih dreves. Jasno.
A tudi tu se nisem dal in ko bi morala biti znamejna a je bilo le vse zaraščeno, sem se zapodil kar počez in hitro našel na cesto. Vseeno kar dosti bolje, kot pa cela pot po cesti naokrog! Drugič bom našel še vse kaj drugega!
Potem pa prideš na planoto, kjer je vasica Gozd. Škoda le, da je bil tak vroč dan in so bili razgledi slabi, a če bi tole zagledal ob kakem za razglede lepem dnevu...
pa sem že tudi takole, v mrču, začel kar poplesavat in si živžgat in tudi cela dolgooooočasna cesta čez planoto mi ni bila prav nič v napoto! Kako razgledi lahko oživijo človeka, kaj?!
Do številke 1, kakor že dobro poznamo:
pa smo že v Podstudencu in nato v Krivčevem.
A gostilna pri Jurčku je zaprta, nikjer nikogar, grem do Logarja, ta tudi brez opozorila zaprt, zgleda za vedno. Se čudim, vse propada?
Ravno takrat se mimo pripelje Helena, torej sem čisto v časovnici! Pravzaprav lahko še malo počivam, toplo je, luštno, prav nikamor se ne mudi!
Pa čez deset minut gospodarica Jurčka le pride, je bila le v trgovini! Tako le dobim zasluženo pijačo in se dodobra odpočijem. Vse gre po planu!
Od Jurčka gor do Domžalca je potem znana pot, lahko bi jo zavezanih oči oddelal. Vzamem jo počasi, ne smem biti prezgoden, sestanek bo kar trajal! Je pa zanimivo, da kljub temu, da ni več sonca in da se počasi dan nagiba h koncu, od mene kar teče! Huh, sredi poletja ne teče toliko od mene, kakšen april pa je to, a?
Korak za korakom, res grem počasi, luštno je in nič me ne preganja, pa pridem gor!
Mogoče sem le malo zamudil tiste najlepše dnevne razglede, kot jih je videla Helena:
(C) Helena K.
a sem vseeno nadvse zadovoljen!
Tokrat je to šlo res tako nekako mimogrede. Kar greš in ... no, prideš. Sestanek sem seveda zamudil, a tako je bilo tudi planirano.
Saj vem, da vse skupaj nič ni, a ko od doma gledaš tja proti Veliki planini in se ti zdi neskončno daleč... pa niti ni.
Sploh ni. Nekih 26km, slabih 7h ur, 1800 višincev.
Je pa tole ena lepših poti, razgibana, vse je notri, gozdovi, visokogorje, ceste, makadami, zapuščenost, vse se najde, res je super trasa! Po mojem bom šel še kdaj, ja, res!
Vpiši se