Ja, včasih je kam treba it večkrat.
Ko ne uspe prvič ali pa se nama ne da naprej ali pa kaj podobnega.
Kranjska reber je en tak lep, prav vzorčen primer, ko ne gre in ne gre, čeprav poskušaš. Kljub temu, da jo kar naprej gledaš z avtoceste proti domu in si čisto vsak dan rečeš: "no, zdej je pa res treba tja gor jt!"
Sicer pa v tem ni nič hudega, sva šla že parkrat, pa bova šla še parkrat. Zakaj pa pravzaprav ne? Saj je vedno kako drugače, letni čas, razmere, vreme, razpoloženje, razgledi. Tako ali tako ti vsaka točka, v tej vedno spreminjajoči se naravi, vsakič da nekaj povsem drugega.
Tokrat sva na Kranjsko reber šla v začetku aprila, tam gori ni bilo še prav nič pomladnega. Zapuščina zime, prav tako se je zdelo, poležana trava, zamrznjen kal, še nekaj snega, snežne plohe. Opletanje zime z repom, bi rekli vremenarji.
Lahko bi že v začetku vedela, da bo tudi tokrat nekaj narobe. Dan je bil siv, mrzel, kljub celotedenskemu soncu, a tako pač je zadnje čase ob vikendih, bljaki. Kar nekaj se nama ni šlo, že ovinki na Črnivec so dali Heleni vetra in ji je bilo kmalu slabo.
Komaj, da sva kaj naredila
jo je že zapustila vsa energija in prva malica je bila že tu. Kar naenkrat ji je pošlo vse in ni zmogla ne koraka naprej, ne koraka nazaj. Tudi jaz nisem mogel pomagat.
Je pa pomagala hrana, ploščica, voda in rum. To vedno vžge!
Seveda pa potem ni šlo v pravem tempu, malce sva bila vseeno pozorna, kaj, če se izguba energije spet ponovi? Malce na lažje sva potem vse vzela, kar pomeni, da se v fotoaparat ujame še vse kaj drugega.
Zadnjič naju je tule skoraj odpihnilo in zametlo, zdaj pa je le še ostanek snega.
Je bilo pa zgoraj kar precej bolj mrzlo, kal je bil še kar lepo pomrznjen!
In tudi jaz nisem več dal dol rokavic, ko sem jih enkrat navlekel nase, o ne!
Ko si enkrat na travnikih, si potem tudi kar hitro na vrhu. Še par skal daš čez...
in že gledaš Veliko planino v povsem drugi luči!
Enkrat bi šel rad čez cel greben, tja do Lepenatke
a nama mraz, veter, ah, ja... preprosto povedano: ni se nama dalo. Ni dalo.
Ni se nama dalo niti dol do Kašne planine in naprimer potem po cesti desno, da ne bi hodila po isti poti. Ne, ni se nama dalo. Pač ni bil tak dan in takrat se je najbolje kar lepo pobrat. Še fotka,
po isti poti dol, v zavetju še malo počitka in posedanja, vročega čaja pa res ne moreva prinest nazaj domov,
potem sva bila pa že dol.
Seveda, ko pa jaz priganjam, ko se po obronkih Menine podi snežna ploha!
"Pejva že! Lej kaj gre!!!"
Ujame naju pet snežink, midva sva pa doma še preden se otroc zbudijo. No, skoraj.
Tako pač je to. Včasih kaj uspe, velikokrat ne. A midva sva bila kljub vsemu pravzaprav nadvse zadovoljna. Še danes sicer ne vem povsem zakaj, a zadovoljna sva bila. Izlet(ek) je bil preprosto krasen in to šteje.
Na Kranjsko reber pa bo treba še it, tisti greben bi res dal enkrat čez...
Vpiši se