Konec leta 2017 smo dobili eno tako - no, z današnje oddaljenosti, čudno - idejo. Takrat pa se nam ni zdela toliko čudna. 

Vsekakor je bila presneto vznemirljiva.

Toliko, da smo se enkrat zapeljali v Celje, naslednjič pa skoraj za novo leto sredi zime v Logarsko dolino.

Ja, danes, tri leta kasneje, v naših glavah vse drugače zgleda, ampak takrat smo bili res kar zagreti.

A je bilo potem vse premalo ohranjeno in za nas veliko prevelik zalogaj, tako da smo se ideji odrekli. 

In smo šli raje malo naokrog.

Pa od daleč pogledat Palenk.

Pa nekaj pojest v Luče. In se dogovorit, da tole ni za nas.

Malo nam je takrat odleglo, ampak malo smo bili pa tudi žalostni. Kdo ve, kako bi se naša življenja odvila, če bi bil Dom v Logarski dolini v boljšem stanju, kdo ve...

Danes je ideja le še nostalgičen spomin, ki bi nam zakomplicirala življenje do konca. Ampak saj vemo, kako to gre - za nekaj pa se moraš borit, anede?

Nekaj pa smo vsi skupaj le dobili od tega potovanja - eno super dobro gripo! Pet dni sva s Heleno skupaj ležala v postelji in delala čisti nič, ker nisva nič mogla - torej vse, kar si človek vedno želi...

Nekje ob Božiču 2017 je tole bilo. Ko smo bili namenjeni na družinski žur, ko je bila Mami še z nami.

Pa smo moral it pred žurom še malo naokoli, na Krasu je bilo fantastično vreme, en izlet pa je treba narest.

Pa smo si izbrali Pliskino pot, kjer sva midva s Krti že dolga leta nazaj pohajkovala.

Začeli smo seveda v Pliskovici, kjer so tudi table.

Pa lepo cerkev imajo. Sv. Tomaž.

Da ne bi kdo mislil, da nismo imeli brašna s seboj. Jasno, da smo ga imeli!

Kaj vse smo počeli, nimam več pojma, ampak vem pa, da nam je bilo super!

Sploh če kako domačo zapoješ v vodnjak.

Zvečer pa žur, kot je pač to v navadi.

Dolgo že nisem sedel v kleti in razmišljal o tistem zgoraj. Se pozna, se človek razvadi in ne piše več. Podkleteno nebo je preblizu in razmišljanje o njem ni več tako aktualno. 

Včasih sem sedel v tisti mrzli kleti, sredi zime ves premražen in ni bil noben problem. Zdaj sem že dolga leta nebu bližje, na toplem ali na klimi, moralo bi biti lažje, hitreje, enostavneje. Pa se človek samo poleni.

Se bo svet zaustavil, smo si mislili. Pa se ni. Še hitreje se je začel vrtet.

Ali pa smo samo vsak dan starejši.

Kar naprej se dogaja, včasih tudi večkrat na dan. Zasedeni na polno, en sam jamer ali pa jarem. Ampak drugače ne gre. Drugače je žalost, drugače je tema. Na tem svetu nismo večno, je treba kaj videt, kaj narest, kaj začet, kaj morda tudi dokončat.

In morda tudi tale blog ujet.

Čeprav bo težka, saj so vmes že (ŽE!) štiri leta. 

A če je namen dober... morda pa res. 

Pa še nadgradit hočem vse, pa večje slike, pa... ampak to hočem že kar nekaj let, pa ni nič bolje. Bo zdaj?

Skratka, gremo počasi naprej. Od tam, kjer sem končal, nočem preskakovat, čeprav bi to mirne duše lahko naredil, pa bi šel potem nazaj. Ampak ne, ne pa ne, to pa ne. Zakaj točno ne, ne vem niti sam.

V nekaterih stvareh moraš pa tudi sam sebi zaupat.