Tokrat akcija ni bila namenjena običajnim pohodnikom. 

Kar smo naredili, je namenjeno predvsem turnim smučarjem, ki se bodo na teh pečinah učili vrvne tehnike. Da bo učenje zanesljivo, varno in prilagodljivo!

Najprej pregledat teren in se vse zmenit, to je še najtežje!

Pa pri tem mislit na delo, kline, varovanje in podobno, medtem, ko te hribi takole dol gledajo...

A nam je kar šlo, malo smo se najprej nanosili, a mi začuda niso dali generatorja. Sem dobil pa kline, kdo ve, kaj je bilo težje... No, ja, s Kisovca do Pasje Peči pa res ni bilo daleč.

 (C) Bojan P.

Meni še ne dajo za vrtat, še dobro, kdo ve, kaj bi vse povrtal in koliko bi strojev uničil...

 (C) Bojan P.

Se vidi, da smo lepo skrbeli za varnost - oba sva navezana, s čeladami! Kaj pa veš, če odnese mašino, odnese še tebe.

Kamen je bil sicer po nekaterih predelih precej prhek, a nam je uspelo zavrtat tistih šest klinov. Od tega je en prav poseben - zadnji ročno kovani klin! Bo moral dobit tablico, ker je res nekaj posebnega!

Še mojstra preverita ali je res vse ok? Za zadnje pritrditveno mesto bo pa služilo rušje.

In to je to. V snegu se bodo tako kalile nove generacije in če bo s tem ogroženo kako življenje manj, smo naredili veliko.

Med klinom in Veliko planino, za varnost.

Jaz pa sem se ob velikih slovenskih imenih spet veliko naučil! Dobra je tale markacijska!

Res je, že doma sem pravil, da se bova pa danes namatrala. 

Nekam daleč me je vleklo, konec septembra je bil končno malo lepši vikend, dajva midva čimveč obrest! 

Pa sva.

Da je treba trenirat, sem veselo zagotavljal in jo potem podil po celi dolini Korošice. Kot tista "ta prava" sva seveda parkirala kar pri gondoli. Bova šparala okolje. Boš videla, v tej dolinici je tak prekrasen mir, nikjer nikogar, sama mir in tišina!

Ko se enkrat zapodiš po cesti, potem kar gre. Šiba.

Potem je pa vedno lepše, jesen že kaže svoje barve, jaz sem pa seveda ves nadušen!

Do prve travice, tam nekje ob lovski koči, sva kar hitro. Ali se pa meni samo zdi. Meni je tale dolina res pri srcu, sicer sem pa to najbrž že povedal parkrat, ne?

Na Planini Koren naju presenetijo krave. Ni to malce pozno? Seveda se takrat, konec septembra, ne zavedava, da bo še lep, prelep oktober in da krave že vedo... Njim se ni nič mudilo dol.

Potem pa zavijeva proti Planini Korošica, greva malo poplezat, kakšen klin prijet!

Tule gor potem kar malo uživava. Dva prideta še naokrog, a se kar skrijeta za vogal. Zgleda vsi težimo k samoti in miru.

Moji plani so sicer veliki, a niti sam ne vem, ali nama bo uspelo. Lahko bi naredila cel krog, lahko pa greva tudi tukajle nazaj dol. Meni je načeloma vseeno, sem zadovoljen že s tem, da sem tule gor. 

Vreme sicer ni najlepše, vmes celo malo zapiha, a le za par minut, meglice se podijo, še kar toplo je. Še konje srečava, pomešane med krave, mali prijazni žrebiček pa je prav domač in bi se kar božal in božal. To se pa res ne zgodi dostikrat...

 

Vseeno se odločiva - pojdiva še naprej, proti Vrhu Korena. Še k sreči, da se malo spoznava in da prideva s prave strani. Upam, da ne bo kdo v megli verjel tejle tabli. Res bi bilo lepo od PD Komenda, da bi tole napako popravili... (Dve tabli, tista v levo in tista v desno sta enaki in kažeta proti Kompoteli in Mokrici. Ena gor, druga dol. Zanimivo, kajne?)

Vršace oblivajo oblaki, kakšnega velikega super razgleda ni, a vseeno je presneto lepo.

Midva pa jo stopava kar naprej, če sva že tukaj, greva pa še čez Ježa nazaj! Čaka naju oster greben!

Glej, glej, ovce pa gredo domov!

Je pa tudi v Ježu ena od Škrbin, ki pa tule ni tako zelo zahtevna, kot tista pod Kalškim grebenom

in sva že pri jezercu na Zvohu, preštejeva milijon pupkov in je že treba razmislit, kam pa zdaj naprej?

Pa razmišljava in razmišljava ali se nama da čez Kriško in potem tam dol ali jo čva... Hja. Pa še malo razmišljava. In še malo, lep dan je, pa se nama nič ne mudi, razmišljanje pa potem kar prav pride.

Ah, si rečeva, jo odkuriva dol, tamle levo dol na robu pa se ob začudenih pogledih pod žico zavihtiva direkt navzdol in jo mahneva po nemarkirani poti počez nazaj, spet skoraj do planine Koren.

Do izhodišča je potem še dolga, še posebej cesta se vleče kot kakšna čreva, a to vse spada pod trening. Kar lep izlet je bil to se na koncu zaveva, morda sva pa le malce pretiravala. No, ali pa tudi nisva, saj nama je šlo čist ok.

Mi pa Helena nič več ne verjame o tihi, samotni dolini Korošice. Srečala sva namreč vse, kar se je srečat dalo: mašine, delavce, popotnike, kolesarje, motoriste, zaljubljence... vse, vse se je ta dan potikalo po teh samotnih krajih. Ki tako tudi malo niso bili več samotni. Bomo videli, kako bo naslednjič, takele gneče pa tudi ne gre prenašat...

Sva pa kljub temu v dnevu našla svoj del samotnih poti in se dodobra naužila tistega, kar sva pravzaprav prišla iskat.

Lanskoletno obljubo smo držali! 

Tako ali tako avgusta ni bilo za na morje. Pa tudi septembra ne. 

Je pa bilo treba otroke na kup zbobnat in jih vsaj enkrat na leto imet na kupu. Jih malo povprašat kako in kaj življenje, bit vsaj malo skupaj v takem, nedelovnem okolju.

Seveda smo si izbrali vikend, ko je deževalo. Celo Pulo je zalilo tisti vikend. A nas res ni motilo.

Že dolgo se nisem toliko kopal, kot tokrat, v teh deževnih dneh. V morju, velikem bazenu, malem bazenu... v skoraj vsaki luži torej. Pa je bila temperatura vode okoli 21 stopinj, pri čemer bi moral po vseh predpisih tulit in se nikakor ne pustit zmočit. A zgleda, da je letos morja nekaj manjkalo, da je bilo treba nadoknadit.

Še dobro, da sem in tja uporabimo kak kuponko, 1nadan oziroma kdovekaj. So cene vsaj znosne, nastanitev pa super.

Lahko bi še bolj pretiravali, nekatere hišice so res še bolj super,

pa smo se zadovoljili z bazenom, ki je nekako za štiri, pet hišk. Še posebej ob deževnih vikendih sredi septembra, ko nikjer ni nikogar! Ja, to pa je za zdržat!

Po mojem se mi je ravno zaradi tega smejalo: nikjer nikogar! Oh, imet tako morje... briga te dež!

Nekateri so šli malce raziskovat Novigrad

(C) Flori

iskat mavrico

(C) Flori

istrske hiše in barve

(C) Flori

in prehode na morje!

(C) Flori

Drugi pa smo več ali manj uživali na "plaži" in praznili bazene.

Zadnji dan - seveda je bil ta še najbolj sončen - pa smo zavili še malo v Umag

na sprehod in sladoled, jasno.

Potem pa smo se že odpravili domov. In kljub temu, da je bilo vse skupaj kratko, se je v spominu kar dobro obdržalo. Vzameš si še petek, pa so že čisto dobre male počitnice.

Takle pogled je le na prvi pogled žalosten, meni so taki poznopoletni deževni dnevi prav pri srcu. Ohlajeno, ne prevroče, ravno prav, ne več poletno, ne še jesensko. In kaj potem, če je malo dežja? Luštno.

Po drugi strani pa: od takrat sem kar naprej nekaj prehlajen, napol bolan in se nikakor ne sestavim skupaj. Ah, lepote dežja, kaj?

P.S.

Do morja pa nikakor ni lahko priti, sploh ne v tem tehnološko naprednem enaindvajsetem stoletju. Vedno je nekaj. Če ni snega, je pa delo na cesti, če ni dela, je pa nesreča, če ni nesreče, je pa ____ - vstavi po želji. Če že na avion čez mejo hodiva kar en dan prej (za vsak slučaj, ker je vedno nekaj), pa na morje ne moreš it en dan prej, ne? Vedno je nekaj, vedno je treba pazit, za tja in nazaj. Tokrat je bilo delo na cesti, slavni Unec, ki je naredil 20km kolone sicer v nasprotno smer, a v našo smer jo je pa bilo vsaj 6-7km. En naš avto je šel čez Logatec in na Unec po stari cesti, kar je bilo v tistem trenutku super, drug pa je malce kasneje dve uri cincal v koloni. Petek popoldan, leta 2014.

To so pač sposobnosti ljudi te dežele. Do sem sežemo in s tem smo najbrž zadovoljni, vsaj tako kaže.

Smo pa v nedeljo šli malo prej nazaj in ne šele proti večeru ter zato prišli povsem brez gneče do doma. Prav neverjetno. Izenačeno, brez zmagovalca torej.

Oči, se spomniš?

Na robu Pekla.

Točno tukajle gor sva poležavala v vročini poletnega dneva, topila sneg v trdih plastičnih flašah tistega obdobja in vse skupaj začinila s citronko. Boljše pijače si človek ne bi mogel mislit! Še danes mi odzvanja v ustih, na koncu jezika. Pa še kak 505 sa crtom čez in to je bilo vse, kar sva takrat potrebovala.

Nekje 1978 je moralo bit, morda celo prej, čeprav se na moj spomin ni dobro preveč zanašat, je le preveč luknjast. Nekje tam okrog. Ko sva lahko oba še skoraj tekla na Triglav, toliko kondicije sva imela. Še preden sem postal najstnik. Še preden sem postal taka presneta brihta.

Točno tak razgled sva imela, kot zdaj, 35+ let kasneje. Dolina v megli, midva pa na sončku čakala in prav nič se nama ni mudilo v dolino, v meglo.

Topila sneg, čakala.

Hecno, kako se tudi v spominu čas ustavi, točno tako, kot se je takrat. Časovna komponenta preprosto izgine in le midva sva tam, na ploščnatih obronkih Pekla, topiva sneg, čakava.

Dvakrat sva tistikrat na Triglavu. Enkrat popoldan, sama megla, nič se ne vidi. Potem spiva na Kredarici v mali sobici, mislim, da smo štirje notri. Nekdo pošteno smrči, a mene seveda ne moti. Tebi pa gre pošteno na živce, mislim, da gor spiva predvsem zaradi mene, ti najbrž sploh ne bi, zato sva sredi noči že v steni.

Čaka naju prekrasen sončni vzhod, kjer se nad dolinsko meglo vidi daleč v alpe, kažeš mi celo Grossglockner v Visokih Turah. Vse je na dlani in hribi se ta dan najbrž dokončno naselijo v mojih spominih, v mojem srcu. 

Do Kredarice je bila prvi dan zanimiva pot. Iz Vrat čez Prag, mimo Staničeve koče sva šla, najbrž sva imela dovolj in še preveč časa. V tisti megli sva spraševala in eden od takratnih oskrbnikov naju je poslal po - kar sva seveda zvedela šele kasneje, na Kredarici - nevarni in zaprti poti.

Ta, že takrat zaprta pot, gre točno po polovici slike - le, da je bilo takrat mnogo več snega. Vse zbito in ledeno, vsak korak si nama zbijal s kamnom na tistih dveh presneto strmih snežiščih. Jaz pa sem Ti do popolnosti zaupal in Ti sledil. Pravzaprav točno tako, kot si Ti meni zaupal, da se bom v tistih malih stopinjah obdržal in mi pozornost - mlademu fantu - ne bo popustila.

Enako se je godilo, ko sva zaplezala v steno, kjer je bilo sicer nekaj varoval, a je vse več ali manj viselo, zarjavelo, potrgano, polomljeno. 

Precej nevarno je bilo, hudo si se takrat jezil, a sva vseeno po dolgih mukah prišla čez. Ponosen sem bil nate.

Oči, se spomniš?

Vse skupaj seveda govorim prepozno. Zdaj je to namenjeno predvsem meni.

Pa vseeno, morda pa smo večni. Vsaj do koder Spomin seže.

V prejšnjem zapisu nisem priznal, da sva se že na začetku poti, še pri avtu, s Heleno malce prepirala. Šlo je za to, ali vzameva samovarovalne komplete ali ne.

Jasno je, da sem našel petsto izgovorov, zakaj jih sploh ne potrebujeva. Ko pogledam zdaj nazaj, seveda vem, da sem kakršnokoli "plezanje" že v naprej miniral. 

Helena pa se seveda ni hotela z mano prepirat, pa sva vzela samo čeladi. 

A da ne bo kdo pomislil, da je pri naju vedno tako. O, ne, večinoma jaz popustim! (Hej, tole je moj blog, lahko rečem kar čem!)

Ta mali jutranji prepirček, oziroma bolj izmenjava mnenj, je pomembna za nadaljevanje zgodbe. Od prejšnjič smo namreč ostali pri poti na Cmir.

Ali it do Cmira, ali ne? Hm, hm, hm. Bomo probal? Pa dajmo!

Človek mora dobro pogledat, da vidi tamle našpikano steno in zajlo nad klini. Spodaj je pa kar precej lufta, ni prav nedolžno, ni pa tudi nič hujšega (trdim zdaj, v varnem zavetju pisarne).

Kakorkoli že, probal sem. Prišel sem do tretjega klina, kjer mi je rit že fino opletala nad prepadom, potem pa... jah, ni šlo naprej. Noga je stopila kar lepo nazaj - madonca, ko bi le imela samovarovalni komplet! 

Malce ironije, kajne?

Kdor zna minirat stvari, pač zna. To delaš že dolgo vnaprej, včasih tudi ne da bi se zavedal. Jej, jej, jej. No, ja.

Zato sva zavila nazaj in šla lepo na Visoko Vrbanovo špico. Se mi je pa tukaj čisto lepo risal nasmešek. Ja, takele hribčke imam rad! Juhu! Še vedno je bilo namreč prekrasno, da ne bo pomote!

Na Spodnjo Vrbanovo špico seveda niti ne smem pomislit, tam so same skobe in več lufta kot v vseh KSA skupaj... zato sva jo le od daleč gledala. Mogoče enkrat... ko bom velik, naprimer.

Še daleč dol v dolino se je videlo, direkt k Gogalovim, kraju, kjer sem preživljal večino poletij moje mladosti! Lipa se prav lepo vidi!

Spoznala sva še Teo, s katero smo se že večkrat videli na Veliki planini, a šele zdaj spoznali. Celo začeli smo skupaj dol v Kotu, a je ona zavila čez Vrbanove špice. Mora včasih človek v druge kraje, da spozna ljudi iz lastnega okoliša? 

Sicer pa imam z bivanji v kočah vedno dobre izkušnje. Vsaj nekaj podobnih reči veže vse, ki tam prespijo, zato je večinoma vse zelo domače. Spim pa itak dobro, tako da...

Ja, naslednji dan spet nisva bila prezgodnja. Sonček je že bil naokrog! Ravno prav za kakšno lepo fotko!

Potem pa sva pomahala Staničevi koči, Visoki Vrbanovi špici in se zapodila proti Rjavini!

Kar po grebenski poti, še za to nisem dobro verjel, ali bom sploh prišel gor. Po plezalni ni bilo za mislit, še tukajle ne vem prav dobro, kaj mi je bilo, da sem se strinjal s tole strmino...

Malo me je zamotila družina kozorogov, ki je spet lepo ležerno postopala naokrog

potem sem pa kar šel. Sem pa kmalu začel klet in se spraševat, če je tole res samo "zahtevna zavarovana pot"? Tale označevanja so včasih res...

Res pa je, da prav hudo ni bilo, saj pravzaprav čisto uživam in mi je strašansko lepo. A vseeno sva prišla le do predvrha.

tu je še bil prisoten nasmešek, sam ga nisem hotel brisat, torej tistega kamina naprej nisem šel niti pogledat.

Seveda mi je zdaj kar malo žal, čisto lahko bi malo stisnil zobe in bi splezal še tja gor... Morda pa je tako tudi prav, kdo bi vedel? Sicer pa nisva osvajalca, morda je čisto super, da imava še za naslednjič nekaj!

Pozdrav Triglavu in vsem Julijcem, ki so ta dan tako lepo kazali svoje bolj ali manj kipeče špičaste podobe! Vse se je videlo, vse!

Pa lepo počasi nazaj. Skozi nek kaminček, kjer se zdi, da bi bila pot okrog povsem enostavna, a je nekdo prav užival v nadelavanju...

in spet tisti spust po strmem, ki mi je dal vetra, a mi je bil vseeno kar všeč! Zajle me ne motijo, pri globini pa ne ostanem ravnodušen. A dokler je za prijet, je kar super. Rit nazaj pa gremo!

Potem pa sva z Dovških vratc pičila kar počez dol na pot v Krmo. Konec strmin in plezarije pa je narisal še večji nasmešek! Kaj bi šele bilo, če bi bila čisto na vrhu, ej!

Sledilo je počasno sprehajanje, malice, razgledovanja in uživancija dneva.

Vedela sva, da se približujeva magistrali in da bo kmalu konec najine samote. Do sedaj sva namreč na poteh srečala <10 ljudi, neverjetno. Ob Staničevi koči so se seveda kar naprej menjavali, a v Kotu, proti Cmiru, na Vrbanovi špici, Rjavini, podih Zg. Krme - pod deset! Tako blizu, a pravzaprav tako daleč, samota v samem osrčju, kdo je rekel, da se ne da, a?

Realno življenje je nato pri koči v Zg. Krmi planilo nad naju v polnem sijaju - akcija družine na Triglav. Na polno, torej, več kot 60 njih. Uffa.

Spust v Krmo je eden najbolj dolgočasnih. Res ne vem, kako se ljudje odločijo, da gredo tule gor. Po mojem se vleče še trikrat bolj. Ah, enkrat moram prav probat, za trenirat psiho.  

Ampak prišla sva v Krmo, avto pa je ostal v Kotu. Ha! Ha?

Enkrat dolgo nazaj sem sklenil, da se zaradi tega ne bom prav nič sekiral. Bom pač malo več kilometrov naredil, to pa res ne bi smel bit problem. Veliko lepše je, da se ti ni treba vračati po isti poti, veliko lepše! 

Spil sem en cuker (kokakolo), pustil Heleno na klopci dremuckat, sam pa jo v gojzarjih mahnil tečt proti Radovni in Kotu. Vsega skupaj sem potem tekel kakih pet kilometrov, ostalo pa me je zategnil prijazni planinec s Kredarice, ki sem ga poštopal. V tisti klanec na koncu Radovne mi torej ni bilo treba lest, juhuhu! In tudi Pr Psnak mi niso dišali pod nos...

Navzgor v Kot seveda nisem tekel, gre malce navzgor, moja pljuča pa hitro začno protestirat. Sem pa pač hitro hodil. Kakšne velike zmatranosti pa ni bilo videti, za kar sem bil kar vesel. Kot da ne bi bil v hribih!

Še sliko, kje sva prejšnji dan hodila navzgor sem naredil - danes se je vsaj kaj videlo (celo Ladja štrli ven!) 

in se odpeljal v Krmo po Heleno, ki se še pošteno ni mogla naspat.

Teo, ki je šla dol čez Rjavino v Kot in šla nato v Krmo z avtom, sva zgrešila za slabe tri minute. Hecno, pri vsem tem dogajanju čez dan...

Na poti proti domu sem potem dolgo razmišljal, kako ti lahko le par dni, neobvezno potepanje, prgrišče pogledov in kipečih vrhov vriva - za letos skrajno bogokletno - misel: "ja, saj tole letošnje poletje je pa super!"

Za en sam pogled v višinah, v gorah... bi človek naredil - kaj vse? Kaj pa za cel "vikend" takih pogledov?!

Kje je tisto pravo osrčje Julijcev, je najbrž težje določiti, vsak bi imel kakšne svoje ideje, a naj bo za tokratne potrebe dovolj, če je to nekje v okolici Triglava.

Ker tja nekam sva šla midva konec avgusta. Četrtek, petek pred zadnjim vikendom. Ko so vremenoslovci napovedovali lepo vreme, horde ljudi pa so samo čakale na vikend, da se zapodijo v koče in poti v okolico Triglava.

Nama pa seveda nikakor ni hoditi tam, kjer v istem času hodi še stotnija, zato sva jo mahnila kar sredi tedna in to po poteh, ki večinoma ne privlačijo trum. 

O, ja, uspelo nama je. In to super uspelo!

A pojdimo po vrsti.

V četrtek zjutraj je vse skupaj zgledalo precej bogo. Že v Krtini je bilo vse oblačno, zato se nisva prav veliko trudila z zgodnjim odhodom. Prav počasi sva jo odpeljala do izhodišča pri Lengarjevem rovtu v dolini Kot. Kot je najmanj obiskana dolina od vseh Triglavskih dolin, a meni še vedno najlepša. Morda pa ima prav odsotnost ljudi kaj opraviti s tem, kaj?

No, v Kotu ne, da je bilo slabo vreme, celo deževalo je!

Nekaj časa sva čakala in nato obupala. Bova pač - spet! - morala verjeti vremenarjem, sva si rekla in jo mahnila direktno v mokro sivino dneva.

Pravzaprav je bilo vse slabše, ni se videlo gor, ni se videlo dol. Curilo je sem in curilo je tja, z vsake travce se je usul liter vode.

"Kam, hudiča, pa rineva?" sva se pridušala.

Nečemu pa le nisem mogel ubežat - po dolgih letih (25+) sem se spet znašel na kraju zločina, na kraju, kjer sem najbrž preživljal največjo bedarijo mojega življenja, ki sem jo skuhal v hribih. Naj samo pokažem, ker sem se še spomnil, so pa drevesa kar malce večja:

Kaj več o tem pa ne bom povedal, bedarija je bila res velika. Le upam lahko, da sem v vseh teh letih kaj napredoval in se mi kaj takega ne more več zgodit, ponovit.

Skratka, vode je bilo na litre, hektolitre. Še macesni so jo zadrževali, kot da je ni že tako ali tako preveč! Je pa to dalo nekatere prav lepe prizore, to pa je res!

In kakorkoli nekateri pravijo, da se Debeli kameni vidi že od spodaj... ja, seveda, od spodaj, ja... skoraj se moraš zaletet vanj!

Še dobro, da ima moj nahrbtnik kanarčka, da mi Helena lahko sledi!

Hodila sva lepo po poti, nič se ni videlo, pojma nisva imela kje sva, kam greva, kako visoko sva, koliko je še... kar hodila sva, se sem in tja ustavila, kaj popila, pojedla, a kakšnega navdušenja ni bilo.

Potem pa tam nekje vmes... kar naenkrat... je to mogoče? Je to res? Kaj?! Je to sploh mogoče!

So to hribi? Je to sonce? Je to jasno nebo?

O, ja, je! Juhuuuuuuuuuhuhu! Seveda sva takoj naredila malco in občudovala vse okoli sebe!

Ko se počasi začnejo luščit vrhovi iz megle, meni kar glavo med ramena tišči, se mi zdi, da se bo ravnokar vse zrušilo name. Z desne se nadte nagibajo Vrbanove špice, z leve k višku kipi Rjavina, ti pa v tistem ozkem Kotu, ves stisnjen... in samo slutiš, kaj bo. A ko se meglice razkadijo... o, to pa ni lepšega! 

Sva kar nekaj časa sedela.

In tudi Peklu je v takem lepem vremenu nekdo z imenom naredil prav veliko krivico!

Mimo odcepa za Vrbanove špice, mimo odcepa za Rjavino

gledava dol v dolino in se nama kar na široko smeje

in naju počasi nese proti Staničevi koči.

Spet sva v načinu počasnega uživanja, odklopljanja od dolinskega načina življenja, zato se začne vse bolj počasi odvijati. Nikamor se ne mudi, nič ni za osvojit, nič ni za naredit, nič ni za skrbet, nič za uredit. Kamor prideva, prideva. Če nama gre, greva. Če nama ne gre, ne greva. Čisto tako, enostavno.

Pred kočo le par ljudi, vse je še frej. A ne več v petek, takrat pa je že vse rezervirano. Huh, kako pametna odločitev, torej!

Sediva, gledava, uživava, a se čudiva. Čemu?

Le kaj smo naredili iz tega ubogega Triglava? Sicer pa sva nekoč tudi sama prispevala k tej norostim, ko sva peljala ŠD Krte gor, zato se zdaj nimava kaj pritoževat... Tako pač je že dolgo časa in najbrž kmalu ne bo sprememb.

Še k sreči, da tako blizu magistral obstaja tudi popolna samota. 

V drugo smer naprimer. Proti Cmiru.

Tam lahko za snežiščem celo kaj vidiš in misliš, hej, saj bo takoj zginil, hitro slikaj!

Pa se Zlatorog ne pusti motit in cel čas, ko si midva dajeva z nadplezavanjem malega snežišča, naju sploh ne pogleda, celo čisto blizu pride.

Šele potem, ko mu skoraj skočim na roge in mu moram prav reči: "šu, šu", se le umakne tistih deset metrov gor v skale, da greva lahko mimo. In naju pri tem prav čukasto gleda, da kar malo pospešiva korak mimo njega.

Madonca, tile Zlatorogi!

Za Begunjskim vrhom se usedeva in spet uživava. Načrtujeva naslednji korak. Greva do Cmira?

Pa naju najprej zmotijo ljudje, ki iščejo in tudi najdejo neoznačeno pot v dolino Za Cmirom in naprej dol v Vrata - tole bo treba enkrat probat! -, potka je čisto dobro shojena in vidna.

Potem pa še mene malce zmotijo prepadi in prepadi in prepadi in še enkrat prepadi. Vrata so kar prec takoj tukajle spodaj, hej!

In tista presneta Škrlatica direkt iz njih kipi gor v nebo! Kako si upa? Kako si sploh kdo upa tja gor? Saj je vse kar naravnost pokonc!? Prelepo, prekrasno, a tako... tako... grozno! Kako neki sem sploh kdaj prišel do Bivaka IV?

Skratka... pravijo, da moraš gledat dol v globino, da te je manj strah. No, to sem počel že velikokrat in to še vedno počnem. In tudi zdaj sem, direkt dol v Vrata, precej daleč, nekih 1300 višinskih metrov, pljuval bi lahko na Tominškovo pot. Ampak po pravici povedano - prav nič bolje mi ni pri srcu. Prav nič. 

Ugotavljam, da mi samo zato, ker smo v Julijcih, ki jih nisem prav dobro navajen, strah poskoči približno še za enkrat. In če je že v KSA težko, je tukajle... huh, še mnogo težje? 

A zgodba se seveda razplete, kot se pač vedno vsaka zgodba. Probat bom pa le šel, kajne? A o tem, kako je šlo končat, pa naslednjič...

Avgust je bil letos navdahnjen z Lepeno.

Mi smo šli iz Lepene na Krn in še Tamauček je šel v Lepeno na planinski tabor. Torej bi morala v kratkem času, dveh tednih, kar ene trikrat tja v kurjo rit.

Ok, načeloma ni problema, tam se vedno da kam it, izletov je na kupe! Bova naredila plan in bo...

In sva ga res, kakšne vse načrte smo imeli še pred poletjem, kam vse bomo šli! Da bova midva imela prej dopust in bomo prišli peš do Lepene - ta je bil še med najlepšimi, saj si že dolgo želim peš prit do Bovca. 

Ampak ne. Seveda ne. Vreme letos ni dalo pristanka nikamor in ničemur. Ne, ne, ne, nikamor ne boste šli.

In tako smo po stotih spremembah plana le srečno prišli na Krn, izleti s Tamaučkom pa so se sfižili, nikoli ni kazalo na kaj drugega, kot na dež.

Zato sva Tamaučka tja grede kar lepo podtaknila Markotu, ki je peljal šotore na tabor, naslednji vikend pa sva ga le prišla iskat.

Takole nekako je bilo. Saj si letos tole najbrž dobro predstavljamo, kajne? 

Je bilo pa po svoje vseeno lepo. Z marelo je vedno super okrog hodit in tudi jezera in Soča so nekaj povsem posebnega v dežju. Ja, seveda.

Zanimivo je, da čisto vsak gradbeni projekt zgradimo s pomočjo. Še brv čez Sočo.

Sem se potrudil in niti nisem preveč težil, čeprav mi je bilo precej nelagodno. Sem se kljub "strašnemu nihanju" celo spustil, ha!

Zdaj razmišljam, zakaj neki je taka razlika, če je spodaj 5, 20 ali pa 500m? Sicer je meni vedno nelagodno, a pri 500m me najbrž ne bi spravil čez... V vsakem primeru moraš mostu zaupat, ne?

Je pa Tamauček v širnih planjavah brezpotij našel tole, čist ta pravi 8x50R.

Letnice se na žalost ni videlo, le 19, je pa kar zavidljivo star.

Fant je mislil, da ga bo kar s sabo v žepu nosil! Metek, ej!

Od Lepene smo imeli torej le dež, dež, dež, dež. Jasno pa je, da ta mladi tega ne opazijo tako kot mi, starejši. Cel teden mokrote mu ni segel pol toliko do srca, kot nama. Še dobro!

Marelo pa ima zdajle itak zato, ker sva midva tako rekla.