Daljni spomini

by piskec 13. oktober 2014 15:21

Oči, se spomniš?

Na robu Pekla.

Točno tukajle gor sva poležavala v vročini poletnega dneva, topila sneg v trdih plastičnih flašah tistega obdobja in vse skupaj začinila s citronko. Boljše pijače si človek ne bi mogel mislit! Še danes mi odzvanja v ustih, na koncu jezika. Pa še kak 505 sa crtom čez in to je bilo vse, kar sva takrat potrebovala.

Nekje 1978 je moralo bit, morda celo prej, čeprav se na moj spomin ni dobro preveč zanašat, je le preveč luknjast. Nekje tam okrog. Ko sva lahko oba še skoraj tekla na Triglav, toliko kondicije sva imela. Še preden sem postal najstnik. Še preden sem postal taka presneta brihta.

Točno tak razgled sva imela, kot zdaj, 35+ let kasneje. Dolina v megli, midva pa na sončku čakala in prav nič se nama ni mudilo v dolino, v meglo.

Topila sneg, čakala.

Hecno, kako se tudi v spominu čas ustavi, točno tako, kot se je takrat. Časovna komponenta preprosto izgine in le midva sva tam, na ploščnatih obronkih Pekla, topiva sneg, čakava.

Dvakrat sva tistikrat na Triglavu. Enkrat popoldan, sama megla, nič se ne vidi. Potem spiva na Kredarici v mali sobici, mislim, da smo štirje notri. Nekdo pošteno smrči, a mene seveda ne moti. Tebi pa gre pošteno na živce, mislim, da gor spiva predvsem zaradi mene, ti najbrž sploh ne bi, zato sva sredi noči že v steni.

Čaka naju prekrasen sončni vzhod, kjer se nad dolinsko meglo vidi daleč v alpe, kažeš mi celo Grossglockner v Visokih Turah. Vse je na dlani in hribi se ta dan najbrž dokončno naselijo v mojih spominih, v mojem srcu. 

Do Kredarice je bila prvi dan zanimiva pot. Iz Vrat čez Prag, mimo Staničeve koče sva šla, najbrž sva imela dovolj in še preveč časa. V tisti megli sva spraševala in eden od takratnih oskrbnikov naju je poslal po - kar sva seveda zvedela šele kasneje, na Kredarici - nevarni in zaprti poti.

Ta, že takrat zaprta pot, gre točno po polovici slike - le, da je bilo takrat mnogo več snega. Vse zbito in ledeno, vsak korak si nama zbijal s kamnom na tistih dveh presneto strmih snežiščih. Jaz pa sem Ti do popolnosti zaupal in Ti sledil. Pravzaprav točno tako, kot si Ti meni zaupal, da se bom v tistih malih stopinjah obdržal in mi pozornost - mlademu fantu - ne bo popustila.

Enako se je godilo, ko sva zaplezala v steno, kjer je bilo sicer nekaj varoval, a je vse več ali manj viselo, zarjavelo, potrgano, polomljeno. 

Precej nevarno je bilo, hudo si se takrat jezil, a sva vseeno po dolgih mukah prišla čez. Ponosen sem bil nate.

Oči, se spomniš?

Vse skupaj seveda govorim prepozno. Zdaj je to namenjeno predvsem meni.

Pa vseeno, morda pa smo večni. Vsaj do koder Spomin seže.

Tags: , ,

Očetu | osebno

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS