Na eni strani so tulili eni, ki so zagovarjali tezo, da bo ta luna ena in edina v najmanj sto letih.

Na drugi strani so cinično pripominjali, da je bila luna že včeraj in bo jutri tudi.

Vmes pa se je veliko govorilo tako in drugače. Nikakor nisi mogel mimo tega, superluna je tako vzela svoj čas v zabavi ljudstva.

A medtem, ko se drugi potrudijo in jo znajo slikat na vse možne načine - recimo glej google, se meni zvečer prek polja pokaže precej manj napihnjeno.

In rata seveda kot pač rata.

Superluna pa taka.

Rekreacija v teh letih je res malo problematična.

Na ponedeljkovi košarki smo do sedaj izgubili enega soigralca - poškodovano koleno, ne bo ga vsaj mesec, dva.

Na sredinem nogometu smo ravno zadnjič izgubili dva soigralca - ene strgane križne vezi in ena strgana ahilova tetiva. Oba čaka dobrega pol leta počitka.

Grozn.

S časom igranja se torej močno povečuje možnost, da se tudi meni... nič, bom kar tiho.

Še groznejš.

Marko nama je dolgo govoril, da pa najboljše pohodniške hlače se dobijo pa v Trbižu!

Meni gre to ven in not, ker v zadnjih časih dam za povsem dobre pohodniške hlače pod 20€. Mogoče tiste za 100€ res dlje zdržijo, ampak to ni ravno na prvem mestu mojih zahtev.

A Helene se je to bolj prijelo. No, prijelo... vsaj zapomnila si je. In potem enkrat čisto odločno zahtevala: greva v Trbiž!

Ker sem sam kar dober v prilagajanju, sem seveda takoj odgovoril: "ja, pa pejva!" Tudi v Trbižu bom kaj pametnega našel, kajne? Saj sem že čez pol ure veselo skakal naokrog, Trbiž, Trbiž, Trbiž! Od tam do Zajzere pa *res* ni daleč, ne? Opa, opa, opa!

In sva seveda šla. Vzela je dan dopusta, neko sredo konec junija in sva šla. Precej enostavno se sliši, ampak pri nas je tudi v resnici tako enostavno. Če je treba kam it, seveda. 

Prav zgodnja spet nisva bila, brez veze. Junija je dan dolg, trgovine so tudi popoldan, izlet pa tudi ne bo prav dolg. Malce za dušo, nekaj za trgovine. Ne moreš vsega naenkrat!

Za izlet blizu Trbiža sva si izbrala malce prečenja pod Montažem, pod njegovo severno steno, v dolini Zajzere, v eni lepših dolin te dežele. Tu bo sigurno srce igralo, sploh, če bo vreme!

In vreme je bilo! Pa kakšno!

Še Kugyju je srce zaigralo, ko sva začela tam na koncu Zajzere. Kugya je povsem za razumet, da mu je bil Montaž tako pri srcu, je meni prav tako! Komu pa ne bi bila pri srcu takale kulisa?!

Od začetka kar nekaj časa hodiš po produ hudournika proti zatrepu doline, do sten moraš prit. In te vedno bolj kipijo v zrak!

Proti bivaku Dario Mazzeni bova morda še kdaj šla, tokrat pa zavijeva desno, po sentiero per escursionisti esperti. Saj imava vse s seboj, varovanje, čelade, rokavice, vse! Pejva!

Čez grape, grapice, med balvani gre pot. Zanimivo in prekrasno. Sploh v takem okolju!

Zatrep Špranje, tamle zadaj se skriva Škrbina prednje Špranje!

Če pa pogledamo malce od dlje, pa se vidita še Nabojs in Viš!

Naju pa čaka prečnica ob vznožju Turna pod Cijanerico. 

Tule sem nazadnje hodil vsaj trideset let nazaj, spomnil se nisem skoraj nič, le to, da je bilo sem in tja sitno. Zato pa sva vzela vsa varovala s seboj. Zakaj pa ne? Saj morava vadit!

Malo pa me je bilo strah, čisto nedolžno pa le ne zgleda!

Zajzera sicer ni zeeeeeelo spodaj, ampak spodaj pa je le.

Tako sva navesila vse železje in pritikline nase, se slikala, da se ve in se spopadla s svojimi strahovi. No, vsaj jaz. 

Ma, ja. Saj v začetku je še tako malce negotovosti, pa se sprašuješ kaj bo in če boš lahko...

pa potem hitro vidiš, da strahu nič ni in da si v steni miren in zadovoljen in da ti gre čisto dobro in da na taki poti sigurno ne more biti takih težav, da jih ne bi zmogel. Saj si vse opise prebral. Vsaj trikrat.

Saj so celo stopnice vsekane, olala! Bolj komot je pa že težko, ne?

Lepote kar ne ponehajo, stolp nad nama se pne, midva pa počasi proti bivaku Stuparič.

Ko pa se obrneš in pogledaš nazaj... ah, uh, oh! Tudi Viš ni kar tako, prav nič ne zaostaja za Montažem! Njegova polna kupola zavzema velik del pogleda. Še špica Velikega Nabojsa se tako zdi le mala špička...

In kako se ti ne bi v takem trenutku cel obraz raztegnil v nasmeh? 

Mimogrede sva pri bivaku. Odprt in dobro vzdrževan, se spomnim, da sem se že pred štiridesetimi leti (ja, v mladih letih sem kar nekaj prehodil) čudil, kaj vse je bilo notri. Pri nas skoraj nič, v tem bivaku pa vsega! Saj so ga že parkrat dodobra obrali, a se ne da, še vedno je odprt in še vedno imaš notri vsega boga!

Skoraj direktno pod Kugyevo smerjo, a?!

Pred nama najdeva še zanimivo ime, kdo ga ne bi poznal... Kakšno uro nazaj ali še manj, na Krniški glavici je kar nekaj ljudi.

V bivaku me še dodobra nasmejijo, napisi so super.

Bivak ima res dobro lego, midva pa se malo stiskava v senčki. Vroče je, ej!

Dol jo mahneva proti Zajzeri, ena možnost je, da greva mimo koče Grego, a nekega velikega navdušenja nimava. 

Takih pogledov od tam pač ne bo več, sicer pa nama od vseh teh lepot že kar malce brni po buči.

Tako jo mahneva na križišču kar dol, Grego bo že počakal, se ni za bat, tako imava spet lep izgovor za naslednjič. Mogoče s Poldnašnjo špico in tako... kdo ve, vse prav pride.

Montaž bo kar še počakal, edino, če nam ne skipi nekam tja gor!

Pri avtu sva bila potem hitro, tam pa sva hotela biti pobalinska in obiskovalcu gora sunit pivo, ki ga je skril pod zadnje kolo v senco. Presneto, da je res zgledalo mrzlo v tisti senci kolesa, zunaj pa precej vroče! Se je nama kar orosilo oko, a sva le zdržala, kam pa pridemo, če si bomo pivo kradli, kajne? Upam, da je potem lastniku teknilo še bolje, kot je nama že zgledalo, da bi teknilo.

Ampak Zajzera ni samo Montaž, je še kaj več! In pogledi z dna doline so res enkratni. Prav vsaka gora je mogočna in sodeluje v tej enkratni kulisi, kjer kar ne moreš nehat buljit. Noge sva seveda dodobra namočila in se še očedila, morava še po hlače, ne moreva bit taka hribovca!

V Trbižu sva bila še pred drugo uro. Trgovino sva našla, prebrskala prav vse, našla pa nič uporabnega! Ni nama bilo povsem jasno, kje je Marko tule našel kaj pametnega! Ko bi imeli vsaj kar barvastega...

A se nisva veliko sekirala, kaj pa moreva? Na prekrasnem izletu sva bila, hlače sva obdelala, Trbiž si še malo ogledava in to je to! 

No, na lakoto sva pa pozabila. In to takoj na hitro popravila. Italijanska pizza pride vsake toliko časa zelo prav. Če ne drugega, človek ne vzhaja še celo popoldne!

Pizza po 7€, pivo po 3,5€ in pogrinjek 2€. Čisto ok.

Takle pa je bil najin krožni izlet po karti. Ne prav dolg, a presneto lep! Vmes, pod previsnim Turnom je imel tudi gps težave.

Še ena druga karta, ko je bila ravno na voljo!

Naslednjič pa še kam tam naokoli. Je še kar veliko možnosti, ne bo tako hitro zmanjkalo! Še velikokrat bo pravzaprav treba it!

Če pogledaš malce drugače, bi lahko rekla, da sva na tem izletu takorekoč ostala brez hlač.

 

Ja, takole gre to, najprej enkrat, na ogledno turo, potem je pa treba še "zares". Z društvom.

Ker se je treba pripravit, sva poskusila, kako je brez temeljite priprave, pa nama ni bilo všeč. S skupino ne moreš prav veliko motovilit, jih pošiljat sem in tja, se izgovarjat. S skupino moraš presneto dobro vedet kje in kaj si. No, včasih te že lahko samozavest ven vleče, a prej ali slej te pogruntajo. Potem je pa kaos.

Tega pa nočemo, vsaj dokler so ljudje pod našim vodstvom, ne.

Zato bi tole tablo morala že prejšnjič slikat. Ker pride nadvse prav. Saj je tokrat nisva potrebovala, a načrtovanje s tako tablo je mnogo enostavneje. 

Tabla je sto metrov nad Litostrojsko kočo.

Devetnajstega junija smo šli, v približno takem dnevu, kot je bil, ko sva se tule na ogledni turi podila. Nekaj sonca, možnost dežja pa povsod nekje okrog.

Do prelaza smo se zapeljali, čez Bohinjsko Bistrico seveda. In šele tukajle dobili prvo kavo. Da bi začeli čimprej!

Mimo Litostrojske koče pomahat spletni kameri. Se bomo vrnili na koncu.

Pa saj ni kaj več reči, hitro si gor, na planoti. Junija je res vse presneto zeleno, fotoaparatu še kar nekaj časa vse nese na zeleno.

Srečali smo še pastirja, ki živi v kasarni in se izdatno pogovorili.

Potem smo pa že poniknili v rove bunkerjev. Tokrat je bila malo večja gneča.

Jaz sem se pa igral s slikanjem koč v daljavi. Vogel je bilo sploh težko opaziti.

Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Se vedno spomnim na ričet z mesom zakamufliran v zelenjavno mineštro. Ah!

Dokaz, da so bile Nišljije tukaj. Iz katerih časov? Kdo bi ga vedel, se kar nekaj obdobij meša na planoti.

Ena skupinska obvezno. Že tako jih je težko skupaj zbrat!

Edino Tamaučka smo morali iskat naokrog, a zoomu se ni mogel skrit! Za najstnika smo vsi mi dooooossti prepočasni.

Naša četica. Ja, se je kar raztegnila.

Sem in tja je kar hudo črno postajalo, a k sreči dežja nismo bili deležni!

Ja, strme trave so! 

Tura je bila precej podobna kot zadnjič, krožna, na koncu so nekateri tudi vršičke še nabirali, malica in analiza pa v Litostrojski koči. Tule smo že večkrat posedali, večkrat s Krti, še posebej pozimi, smučarski izleti.

Ker pa smo imeli še nekaj časa in se nam ni nikakor dalo še domov in ker obljubljenega dežja še ni bilo od nikoder, smo morali najti še nekaj. Skupaj smo se odločili za Slap Savica - ko pa smo že ravno v Bohinju!

Do vrha sva s Tamaučkom tekla. Nikakor ga ne morem več dohitet in četudi ga sem in tja še lahko prehitim, me - tudi na daljše proge! - na koncu mimogrede užene v kozji rog. Edini način je torej tisti prebrisani - se do konca delat, da te ne zanima in potem v zadnjih metrih podlo zmagat! 

Pa me je tudi to pogruntal in me je na koncu sploh dobro pazil. Že ve za vse finte tastarga... Tako se je tudi moj zadnji napad izjalovil. 

Sem pa potem vsaj še dvajset minut dihal na škrge, kar ga je neverjetno zabavalo. Ah, mladina!

Se pa Savica tudi tokrat ni izneverila. Razglednica, kot vedno.

Mene pa skoraj bolj zanima tisto naproti - zakaj, hudirja, tamle še nisva šla? In kaj, spet hudirja, še čakava?

Komarško slapišče je bilo celo živo!

Mi pa vsi nasmehe do ušes! Seveda, kako da ne, ko pa je bil tak lep dan!

Dol grede sva naštela še vseh 556 stopnic. Mogoče sva se kaj zmotila, mogoče pa tudi ne. Skoraj gotovo jih je tu nekje!

Ko pa je izlet uspel in ko je prva kaplja padla, ko smo bili že lepo na avtobusu...

O, ja, po dobrem izletu pade kar dober kamen od srca! Juhuhu, pa do naslednjič!

S prvega dela Okoli Begunjščice.

Takole gre ta lepa pot po južnih delih Begunjščice preko Rože. Par grap, strme trave, a super lepo urejeno. Res za tekat!

Pri Prevali sem ponovno počil, pivce mi je res zapasalo in ni bilo druge, kot da se ustavim. In spet malo preučujem severno steno Velikega vrha in Hajnževo sedlo.

In strmine Begunjščice. Tule smo enkrat že bili in nadaljevali naravnost navzgor. O, takrat je bilo tudi luštno!

V Julijcih je bilo še kar nekaj snega, Triglav se je malce sramežljivo skrival, se je pa masivna Rjavina zato bolje ponašala s skalovjem.

Za pot proti Ljubelju sem potem raje vprašal, ni mi bilo, da bi končal kje drugje in bi se bil potem moral vračati. Označeno ni, tudi sama pot skozi Bornove tunele do Ljubelja ni markirana. Zakaj ne, je spet eno od vprašanj, ki najbrž terjajo precej zapleten odgovor.

V začetku je pot bolj za avte, kot za kaj drugega!

V nadaljevanju se nato malce zoži, a vseskozi ostaja lepo nadelana, lepo zavarovana, lepo urejena.

Malo pred tuneli se pojavijo celo jeklenice, tule je res kar precej navpično, direkt dol do ceste.

Je pa spet tako lepo vse speljano, da ti kar srček igra. Klopca, potka, strmine, skala, sonček... ah, veselja!

Malce uživanja po potkah visoko nad cesto in dolino in si hitro že pri tunelu. 

Tokrat sem s seboj vzel ta novo lučko. Opa, to pa je bilo razsvetljenje! So me kar oči bolele, tako je svetilo!

Vmes v predoru je celo razgledno okno skozi katerega je obvezno slikanje. Jasno, ne?

Nato pa še malo predora. Brez lučke najbrž ni za it, je vseeno malo predolg in sem in tja malo nizek. Mi je pa nova lučka naredila cel dan v predoru, kakšna sprememba proti moji stari lučki! Zdaj samo še upam, da bodo tudi baterije toliko časa držale...

Takole sem pa v isti sliki slikal še fotoaparat!

Na koncu je izhod malo otežen, sem se moral že dobro pripognit, se je že kak dober meter nasul!

Še par luštnih mest, kjer ni nič hudega, a je vseeno potrebna previdnost. Luštno!

Tu sem potem kar hodil malo sem in malo tja, pa nazaj, pa naprej, tako mi je bilo vse všeč in kar nisem hotel, da se pot neha.

Še zadnji pogled na steno, ki nas čaka. Saj sploh ni tako strma, navpična, ne?

Lepote prečne poti se potem končajo in nekaj časa hodiš ob ograji. Potrgani ograji. Najbrž služi oziroma je služila varovanju pred plazovi, kamenjem ipd. No, zdaj ne varuje več prav veliko, ker je prav več veliko ni več.

Ha, sem že nazaj, naredil cel krog in celo nisem čisto sam, še en avto se je sparkiral tamle, juhuuhuu!

Super luštni krog je to. Se kar čudim, da ga nisem že večkrat obrnil. Pa planinskih domov je vmes kolikor češ, tudi če se ti ne da preveč hodit, bo vsaj več za počit. 

4:20h z vsemi kočami vred.

Na koncu sem bil kar ponosen, da tudi sam kaj novega odkrijem. Ker pri tem sem eno malo zajca, ko sem sam, si vedno najdem poti po katerih sem že hodil. 

Zdaj moram pa samo še Heleno semle spravit. Najbrž drugo pomlad, ko ne bo več snega, letos smo že prepozni...

Nekje sredi junija je bilo, že nekaj časa nisem nikamor šel in sitnoba je zrasla že čez vse mogoče meje. 

Takrat je potem čas, da mi doma pokažejo vrata in me dobesedno vržejo ven: "prid nazaj, ko boš vodo zamenjal!"

Saj se ne pritožujem, človek v začetku vedno rabi nekaj spodbude, pa kakršnakoli že bila. Saj potem je takoj bolje, že za prvim vogalom je super, kako pa bi drugače sploh lahko bilo?!

Dan ni bil prav prijeten, a se začuda nisem sekiral, me je kar gnalo ven, navzgor, proti hribom! Juhej, prihajam!

Odločil sem se za en krog okoli Begunjščice, nekaj poti sem že obredel, celega kroga pa še ne. Za čisto na vrh ni niti vreme kazalo, za en krog pa bi moralo zdržat. Pa še malce kasneje sem krenil, kot je že v navadi, da bi dobil še lepše vreme. 

Do Ljubelja se z naših koncev z avtom vleče, ampak kam se mi pa ne vleče? Že do Kamniške Bistrice se mi zdi vožnje preveč, kje so potem še kaki Julijci, eh. No, do Ljubelja sem zdržal, sem vedel, da bom šel v naslednjih mesecih še kdaj, pa se je bilo treba razgledat.

Sredi tedna je bilo vse izumrto, začelo pa se z vremenom ni najbolje. Bo začelo pršet ali kaj?

Večinoma sem itak gledal v nasprotno stran doline, tja proti Velikem vrhu v Košuti, kamor smo bili namenjeni čez kak teden, dva. Je še kaj snega? Kakšna stena neki je to? Kje je to Hajnževo sedlo? In kako dolgo se bo vlekla dolina? Hm, ja, kar precej...

Greben nad Ljubeljem obljublja marsikaj, res je sramota, da tule nisem hodil vsaj že 40 let. Se pa spomnim še "Stoj! Ko ide?" jugoslovanskih vojakov in kako smo vedno kazali maloobmejne izkaznice, ko nas je Oče vodil po teh koncih.

Vsekakor bi morala enkrat še s Heleno tale greben obnovit. Zgleda super.

Pri Koči Vrtača je bilo vreme že bolj ok, še sončka sem našel sem in tja. Sem že vedel, da mi bo še vroče!

Dom na Zelenici sem le pozdravil v mimohodu, prekmalu je bil, da bi se bil že ustavil. 

Mimo ARSO projekta bober in avtomatske postaje seveda ni šlo kar tako. Vsaj poslikal sem jo, junija je bila še v delu, zdaj pa že oddaja.

Glavni vrhovi so bili sicer še v oblakih, a vse skupaj je dajalo nek občutek, da se zadeva izboljšuje. Stol in Vrtača.

Poglej, poglej, precej daleč spodaj si, si človek niti ne bi mislil, da je tako daleč. O, kdaj smo bili pri Domu pri izviru Završnice, saj je že dolgih sedem let!

Potem me je pot malo skrbela. Zakaj? Ker jo je nekdo označil za zahtevno, če že ne drugega. Opisana so tudi prečenja in par jeklenic. Kdo ve, kakšno je v resnici, tukajle čez še nisem šel. Zato previdno in počasi.

Še čez ta velik plaz (Smokuški?) in potem tam daleč v steno? Opa, zgleda kar strašno!

No, vse skupaj je tako, kot vedno - velik okrog ampak notri nič. Pot je super lepo speljana, nič izpostavljena, tole je pa bila edina krpa snega, ki sem jo našel. Ko je grapica zalita je najbrž zoprno, Smokuš express, takole pa res ni hudega.

Pogled nazaj na prav lepo speljano pot, ki je sicer sploh ni malo, je kar nekaj za stopit tule prek zahodnega konca.

Pri prvih jeklenicah sem potem razmišljal, čemu so sploh tukaj. In vedno, ko si ne znam razložit, si rečem: "ziher pridejo prav v snegu!". Kdo bi ga vedel, ne?

Pa še ena jeklenica me je čakala tik pred dostopom na greben. Tudi tu si nisem znal razložit varovanja. Nič bolj izpostavljenega, nič bolj nevarnega. Torej spet sneg?

Ja, od Zelenice do grebena ni čisto blizu, vsekakor je več, kot sem si predstavljal, je pa tudi lepše kot prej do Zelenice.

Na drugi strani pa pogled v dolino. Zaradi vremena ne najlepši pogled, a Bled se mora slikat na vsak način, pa če fotka uspe ali pa ne.

Na Robleku sem se pa le ustavil, nekaj spil, malo počil. Zunaj je pihalo in sem se raje grel znotraj koče.

A kmalu je bilo treba it naprej, volja je pa tudi še bila. Seveda me je spet skrbelo prečenje. Zakaj? Ker me pač nekaj mora vedno skrbet, vsaj glede poti. Kam bi pa prišli, če me ne bi skrbelo... 

Pa itak nimaš časa, da bi te kaj skrbelo, ker je po poti polno zanimivih stvari, rudniki mangana, naprimer. Da sploh zveš kaj in čemu mangan, čeprav ti najbrž še dolgo potem ni povsem jasno.

Kake strmine neki! Ok, saj so strme trave, a je pot tako lepo urejena, da je kar za tekat!

Pred Rožo pa še zlato, kaj pa drugega! Iskal ga nisem, sem jo mahnil kar naprej, Prevala je že čakala za ovinkom.

Fotoaparat imam skoraj vedno s seboj, a večinoma ne slikam prav pogosto. Tokrat je bilo drugače, slikal sem kar naprej. Že v začetku je kar naprej škljocalo, kaj šele proti koncu! Pa ta ovinek, pa tisti ovinek, pa tole skalo, pa tisti hrib - vse sem poslikal. Vse, kar se je dalo! Zato tudi toliko slik in zato sem moral tudi zgodbo razdelit v dva dela. Preveč slik.

Je pač včasih človeku luštno pritiskat na sprožilec!

Naprej na okoli Begunjščice II. del!

 

En dan prej sta imela Darja in Rado svojo petdesetletnico. Seveda se je zavleklo, najbrž pa bi se še bolj, če me ne bi Helena spodila domov. 

Sem ji dal čisto prav, ker sem bil že precej... no, ravno toliko, da sem se s kolesom le uspel pripeljat domov brez kakšnih poškodb. Torej čisto pravi čas. 

Kakorkoli že, ker sva precej pogumna, sva vseeno vstala čez par ur in šla preganjat mačke, slone in tigre ter podobno živalstvo na Soriško planino. Ogledno turo sva morala narest, datum pohoda se je nezadržno bližal, midva pa povsem na kratkem s časom. Pravzaprav je bil tole edini datum, ko sva šla lahko tja naokoli. Pa mački in tigri in sloni gor ali dol!

Kaj novega s cestami nisva poskušala, sva raje kar na Bohinj zavila. Tam čez sigurno pride tudi avtobus, s strani Sorice pa še vedno popravljajo cesto... Vsaj v tistem času so jo še vedno.

Je pa takoj začel štrajkat fotoaparat, kar naprej se je resetiral, izgubljal čas, nastavitve. Že v prve pol ure me je zjezil in malo je manjkalo, da ni letel v prvi graben. Pa raje ni, glede na to, koliko je stal, bi ga čez par minut tam zavzeto iskal. Gorenc.

V začetku junija je seveda vse zeleno. Zelo zeleno! Ne tako, kot kakšnega decembra naprimer.

Prvi metri vzpona so najtežji, nama se še fotoaparata ni dalo ven vzet. Sopihala sva in spravljala ven vse tegobe prejšnjega dneva, tako da sva bila na vrhu planote že kar ok. No, vsaj približno ok.

Možic se že vidi v daljavi. Triglav je bil pa skrit.

Bunkerje sva si tokrat ogledala malo bolje. Da vidiva v katere se jih sploh splača peljat in jim jih kazat.

Pod Možicem sva se spravila kar direktno do kupole, čeprav je bilo vse spolzko in drseče. Ampak do vrha bova pa že šla pogledat! Ena svetilka je crnila takoj na vhodu. Druga je k sreči vzdržala.

V samo kupolo ravno ne moreš, kakšna lojtrca manjka, a še dobro, kdo pa bo lezel čisto tja gor!

Je pa vedno zanimivo in seveda žalostno videt, kako nekateri odprtine na kupoli zamenjujejo s košem za smeti. Saj ne veš ali smo ljudje ignorantni, butasti ali pa samo ne razmišljamo o ničemer. Glej jo, luknjo - to je za smeti, a ne?! Eh...

K sreči pa so bunkerji kar dobro očiščeni, le od zgoraj se nabira nesnaga, vse drugo pa kaže, da nekdo skrbi za vse te temne hodnike. Kar je seveda tudi prav, kos zgodovine je še vedno kos zgodovine, tudi, če komu ni povšeči.

Železnin že zdavnaj ni več, čudi me, da sta kupoli na Možicu in Lajnarju ostali. Morda pa sta le bili pretežki in preveč vdelani... Vrat že dolgo ni več.

En starejši in en mlajši. Tokrat sem mlajši jaz, ha!

Vreme je bilo bolj bedno, tako spremenljivo, nekaj razgledov je bilo, veliko pa ne. V Julijcih še kar dosti snega.

Midva sva pa kar počivala. Počutila sva se približno tako, kot pač zgledava na sliki. A vsako minuto bolje!

Mulatjera za Slatnikom nama je spet vabila vzdihe in ustavljanja, res je lepo speljana!

Na koncu mulatjere srečava še enega tipa, ki naju kar slika. "Pa kaj je ta res nor?", si mislim, "kaj naju pa zdaj slika?" Kar ni hotel nehat, prišla sva že na par metrov, on pa še vedno v naju namerjen fotoaparat, ko mi le končno kapne! Pa saj to je Ervin, Ero s familijo! Res bi moral malo bolj gledat, malo je že manjkalo, da bi ga nadrl, kaj neki hoče s tistim fotoaparatom... Malo smo poklepetali, potem pa šli vsak v svojo stran, upam, da jim je z otroki uspelo uit kasnejšemu dežju!

Kasarne sva potem skoraj po nesreči izpustila, k sreči se je v zadnjem trenutku iz megle prikazal osamljen pohodnik in nama pokazal pravo pot, jaz sem jo že mahal naprej, saj sem mislil, da so za tistim drugim puklom. Pa je treba kar ob napravah že zaviti na drugo stran. Naključje? Hm...

Baška grapa ni prav blizu, strme trave pa nekatere navdušujejo, nekatere pa ne. Je pa vse prepredeno s potmi, še celo jaz sem tule spodaj enkrat hodil in s pogledi iskal Soriško planino nad seboj...

Še Lajnarjeva kupola, tudi ta bunker ima dva vhoda in nekaj zapletenih hodnikov.

Dravha seveda na smeva spustit, čeprav se tam na Petrovem Brdu nekaj kuha in nisva povsem sigurna ali bova ostala suha ali ne. Je pa vsekakor bolj pomembno, kako se človek odziva na vreme, kot pa to, kakšno vreme v resnici je. To sem spoznal na lastni koži, ko sem z veliko sumničavostjo gledal tale beli oblak in se spraševal ali je to megla ali dežna zavesa. Pa je Helena izstrelila kot iz topa: "kakšen dež neki, saj vidiš, da je megla!"

Ker Heleni seveda zaupam in verjamem, sva vseeno lezla naprej gor na Dravha, a vse bližje kot sva bila vrhu, bolj je zgledalo, da tole pa res ni mogoče, da bi bila megla. Prav na vrhu sva uspela še vržt pokrivala na nahrbtnika, jaz sem zatulil še: "dej še tole meglo sliki!" (da bo za dokaz, megla, a?!) in sva že letela nazaj dol.

No, megla je kar naenkrat postala dežna zavesa, a Helena se sploh ni sekirala in me je zvlekla pod ta prva drevesa, mlade nizke bukve, kjer sem potem kar precej sitnaril. Pa dež gor pa dež dol pa sem in tja in levo in desno, res sem bil siten. Ko kakšno dete, ko noče biti mokro, vse mi je šlo na živce. Ponavadi je ravno obratno, nekdo drug bi moral sitnarit ob dežju in da bo moker... 

Je pač treba vloge zamenjat, drugače se ravnovesje sveta podre in vse gre v maloro, ne?

No, resnici na ljubo je treba povedat, da je bila dežna zavesa kar dobra in da je dobro zlivala kakih petnajst minut in potem odšla prav tako hitro, kot je prišla. Še bolj pa je treba priznati, da je Helena našla res enkratno pribežališče, saj tiste nizke bukve niso spustile niti ene same, samcate kaplje! Za vse tisto gosto listje je bilo petnajst minut dežja mnogo premalo!

Malo bolj sva si zmočila nogice pri spustu prek borovnic, a so se hitro posušile ob nabiranju smrekovih vršičkov. K sreči jih je bilo kar nekaj, da sva lahko v miru nabrala za tistih par kozarcev, kolikor sva jih imela namena namočit.

Pri poti navzdol naju je kar naenkrat zmotilo hudo rohnenje, ki se je izkazalo za formacijo petih, šestih vojaških letal, ki so potem naredila par krogov okoli Soriške planine in se nato izgubila v daljavi. Na veliko sva se čudila, pravzaprav te hitro obišče nelagodje, ki ne mine tako hitro. Toliko letal na nebu nikoli ne prinaša česa dobrega. K sreči sva potem doma pobrskala po netu in izbrskala NATO vaje, ki pa so bile nekaj modificirane zaradi slabega vremena, da so se potem podili le direkt nad najinima glavama. Super.

En lep krog je bil tole, ravno pravi bo tudi za skupino. Se pravi, da se kmalu spet vidimo! Juhu!