S prvega dela Okoli Begunjščice.
Takole gre ta lepa pot po južnih delih Begunjščice preko Rože. Par grap, strme trave, a super lepo urejeno. Res za tekat!
Pri Prevali sem ponovno počil, pivce mi je res zapasalo in ni bilo druge, kot da se ustavim. In spet malo preučujem severno steno Velikega vrha in Hajnževo sedlo.
In strmine Begunjščice. Tule smo enkrat že bili in nadaljevali naravnost navzgor. O, takrat je bilo tudi luštno!
V Julijcih je bilo še kar nekaj snega, Triglav se je malce sramežljivo skrival, se je pa masivna Rjavina zato bolje ponašala s skalovjem.
Za pot proti Ljubelju sem potem raje vprašal, ni mi bilo, da bi končal kje drugje in bi se bil potem moral vračati. Označeno ni, tudi sama pot skozi Bornove tunele do Ljubelja ni markirana. Zakaj ne, je spet eno od vprašanj, ki najbrž terjajo precej zapleten odgovor.
V začetku je pot bolj za avte, kot za kaj drugega!
V nadaljevanju se nato malce zoži, a vseskozi ostaja lepo nadelana, lepo zavarovana, lepo urejena.
Malo pred tuneli se pojavijo celo jeklenice, tule je res kar precej navpično, direkt dol do ceste.
Je pa spet tako lepo vse speljano, da ti kar srček igra. Klopca, potka, strmine, skala, sonček... ah, veselja!
Malce uživanja po potkah visoko nad cesto in dolino in si hitro že pri tunelu.
Tokrat sem s seboj vzel ta novo lučko. Opa, to pa je bilo razsvetljenje! So me kar oči bolele, tako je svetilo!
Vmes v predoru je celo razgledno okno skozi katerega je obvezno slikanje. Jasno, ne?
Nato pa še malo predora. Brez lučke najbrž ni za it, je vseeno malo predolg in sem in tja malo nizek. Mi je pa nova lučka naredila cel dan v predoru, kakšna sprememba proti moji stari lučki! Zdaj samo še upam, da bodo tudi baterije toliko časa držale...
Takole sem pa v isti sliki slikal še fotoaparat!
Na koncu je izhod malo otežen, sem se moral že dobro pripognit, se je že kak dober meter nasul!
Še par luštnih mest, kjer ni nič hudega, a je vseeno potrebna previdnost. Luštno!
Tu sem potem kar hodil malo sem in malo tja, pa nazaj, pa naprej, tako mi je bilo vse všeč in kar nisem hotel, da se pot neha.
Še zadnji pogled na steno, ki nas čaka. Saj sploh ni tako strma, navpična, ne?
Lepote prečne poti se potem končajo in nekaj časa hodiš ob ograji. Potrgani ograji. Najbrž služi oziroma je služila varovanju pred plazovi, kamenjem ipd. No, zdaj ne varuje več prav veliko, ker je prav več veliko ni več.
Ha, sem že nazaj, naredil cel krog in celo nisem čisto sam, še en avto se je sparkiral tamle, juhuuhuu!
Super luštni krog je to. Se kar čudim, da ga nisem že večkrat obrnil. Pa planinskih domov je vmes kolikor češ, tudi če se ti ne da preveč hodit, bo vsaj več za počit.
4:20h z vsemi kočami vred.
Na koncu sem bil kar ponosen, da tudi sam kaj novega odkrijem. Ker pri tem sem eno malo zajca, ko sem sam, si vedno najdem poti po katerih sem že hodil.
Zdaj moram pa samo še Heleno semle spravit. Najbrž drugo pomlad, ko ne bo več snega, letos smo že prepozni...
Vpiši se