Prvi vedno pride Simon. Malo je še skuštran, saj je ura zgodnja. Ampak njegov trebušček se že oglaša in treba je izkoristit dan. Malce je tudi sramežljive sorte, zato večkrat sklanja glavico in noče nikoli direktno pogledati v objektiv. 

Rastko je malo bolj obilen in zelo nerad vstaja zgodaj, vendar mu je hrana ljubša in tako mu ne preostane drugega, kot da je pokonci, še preden se dan dobro začne. Res pa je tudi, da mu kolegi radi nagajajo in to mu gre še posebej zjutraj na živce. Zato se raje spoka od doma. Kaj pa veš, kaj dobrega danes najde naokoli?

Filip je večni nezadovoljnež in mu gredo vse stvari preprosto na živce. Še iskanje hrane, pravzaprav mu gre to še najbolj na živce. Ne da se mu. Najraje bi sedel cele dneve v krošnji svoje smreke. Če bi se le dalo!

In potem še ta stari Peter! Kar naprej leta za njim... Filip se že sprašuje ali je morda Petrovo življenjsko poslanstvo, da mu kar naprej teži in ga skuša spraviti na pravo pot. Evo... že pristaja! Ma, kaj je stari nor... a me ne more pustit na miru že enkrat???

Marko je med najbolj samovšečnimi. Kar naprej se ogleduje v objektivu, vsako jutro, ko posije sonček, ga najdeš tu. Morda mu je danes zraslo kakšno novo perje? Mu je jutranji prepir z Robijem pokvaril frizuro? A ne, ne... bo kar v redu!

Franci in Barbara imata polne kremplje dela. Pripravljata namreč novi domek, pa gre tako presneto počasi! Še vejice niso več tisto, kar so včasih bile! Pa ko bi ta Franci že malo zmigal svojo ritko in mi kaj pomagal! A moram res vse sama???

Med fanti se vedno zadnji prikaže Bojan. Je suveren vladar svoje jate in si ne pusti, da bi kdorkoli drug pametoval, razen njega, seveda. Morda je res malo nasilen in nevaren, a v resnici je prava nežna duša. Vladarsko delo je naporno in polno odgovornosti. Jato vrabcev je težko držati skupaj, kar naprej se nekaj kregajo in prepirajo, pretepi se vrstijo en za drugim. Tu pomaga le močna moška roka!

Ah, kot vedno zadnja... Prava dama! Dama, ki ne vstaja zgodaj, perje pač potrebuje svoj čas. Sonce je že dolgo na nebu, ko naokoli prileti Jasna. Njena vitka linija in urejeno perje res izdajajo pravo damo. Vendar pa se pri nas bojimo, da je vitka linija prej pomanjkanje časa za nabiranje hrane, kot pa skrb za telo. Ker pa je Jasna tudi skrajno prijazne sorte, ji vsi radi pogledajo skozi krempeljčke.

Vendar pa to dnevno idilo rad zmoti vladar neba in zemlje, vladar živih in neživih, vladar vsega, kar obstaja: človek.

Tokrat v Leandrovi podobi, malce nagajiv in malce še otroški, a zato nič manj strahospoštljiv. V nekaterih primerih lahko celo še bolj nevaren, kot ostali primerki človeške vrste, saj še čisto nepredvidljiv.

Vendar pa se vrabci ne damo! Treba se je le preselit malce višje in na drugo stran hiše! Naj ti ljudje skrbijo zase, mi bomo pa zase! Edino tisti bazen bi lahko končno spet nazaj vkopali! Saj se že pol leta nismo pošteno okopali! Prosim?

Jah... sem že navajen, nič kaj dosti se ne morem več pritoževat.

Danes sem bil zunaj lepo po planu: 5:10. 5:14 sem že lepo tekel.

Srečal samo eno srno. Ampak ta me je čakala in se delala norca iz mene: "ej, stari, kaj pa tako počasi tečeš?". Tako sem že začel razmišljati, kaj pa bom naredil, če se mi ne umakne? Kaj pa veš, danes so še srne čudne... Najbrž bi se ustavil in bi se potem gledala tja do večnosti.

A je v varni razdalji tridesetih metrov samo zastrigla z nogami in je že ni bilo več.

6.320m, 42:05, 6:39/km, 646kCal, 164/179, 221m gor in dol.

Čist v redu. Danes sem bolj počasi začel, da ne bi spet kakšne nove mišice v stegnu odkril. Pojma nimam, kako in katero sem zadnjič odkril, ker je sploh nikoli ne potrebujem. Ne pri hoji, ne pri teku. Boli me samo, ko sedim in stol pritiska na stegno. Čudno.

Kako ga vedno zmanjka v najbolj nemogočih trenutkih?

Naprimer ob koncu kurilne sezone... Saj se ne morem odločit, da bi ga šel zdaj kupit tisoč litrov! Kaj naj ga grem zdaj kupovat? Na pomlad? Naj dam zdajle 700€, samo za vodo gret?

Japajade.

Na gorenjskem smo doma. Ni šans.

Čeprav z mrzlo vodo se pa tudi ne gre umivat, anede? Zato lepo sedem v avto, kantice s seboj in hopla na pumpo. Takele lepe kantice:

Prej še niso bile tako lepe, lepe so bile šele, ko so mi prodali ti dve nalepki za tri evre... In smo jih na licu mesta napopal gor, ampak šele potem, ko smo si ogledal ali so kante res prave in sploh in oh. Mater, pa pri njih sem jih kupil! Bi me pognalo v zrak, če bi se spomnil, da rabim kakšne druge za olje vozit.

Še dobro, da nimam treh kant, potem bi moral imet s sabo še gasilni aparat. Huh.

Največje veselje pa je olje spravit iz teh dveh kant v cisterno! Tokrat sem padel na foro, da bi mogoče pa vseeno probal mal s cevjo. Ah, TO je bila ideja! Na koncu sem probaval in probaval, pa vseeno potem kar pretočil, čeprav težko.

Še danes mi sem in tja kaj po nafti zadiši...

Mogoče bi pa vseeno dal tistih 700€, da mi jo pripeljejo, kaj? Po vseh peripetijah...

Nekaj se definitivno dogaja z mano.

Pa sam ne vem čisto natančno kaj.

Ok, vedno sem govoril (kako izrabljena fraza, še posebej pri meni, anede?), da v nedeljo zjutraj pa ne bom tekel.

Ne, ne, tudi nisem. Saj nisem nor.

Sem pa toliko nor, da sem šel tečt v ponedeljek zjutraj. PONEDELJEK ZJUTRAJ!!! Kar je še mnogo bolj noro, pravzaprav se mi zdi celo malo perverzno. Zato ne okol govort.

Ne, nimam pojma kdo sem in kaj počnem. Sigurno je to kriza srednjih let in me meče. Ampak namesto, da bi za mladimi kiklami letal, jaz letam ob petih zjutraj po polju. Ajejejjjj.

Ja, vstal sem deset čez pet (deset minut sem rabil, da sem sploh uro slišal), dvajset čez pet sem bil že na laufu. Brez kave, brez cigaret (no, eno samo, majčkeno, da sem se ogrel...).

6.310m, 41:25, 6:33/km, 641kCal, 162/177, 217m gor in dol.

Malo sem moral skrajšat, ker sem deset minut kasneje vstal. Še v službo je bilo treba prit. So me pa cel dopoldan vse mišice v nogah bolele, pa zdaj ne vem zakaj. Zaradi jutra ali zaradi tega, ker od četrtka nisem tekel?

In potem v službo, nato pa domov, direkt delat. Danes je bil balkon na vrsti. Jutri bo pa dež. Ampak smo naredili! Juhu!

Najhuje od vsega je pa to, da mi je bilo čisto všeč. V sredo ponovim??? Grrrrr.

Pravijo, da je bil vikend.

Super.

Ne vem čisto zagotovo, če pa je že bil, je moral biti precej kratek. Mimo-greden. Tak, ki zbeži, čim se ga zaveš. Ki ti spuhti, ko ga primeš. Ki se spremeni v nič, ko pomisliš nanj.

No, no, sploh ni bilo tako hudo. Samo dela je bilo veliko. Ne bi ravno rekel, da preveč, ampak veliko ga je pa res bilo. In ga je še ostalo, kakor je pač navada s tem delom. Nikoli ga ne zmanjka.

Ampak tokrat je šlo z veseljem. Urejevanje okolice prinaša določene prednosti in česarkoli se lotiš, se vsaj na koncu nekaj pozna. Pozna se, da izgine kup lesa, pozna se, da so klopi - končno! - pobarvane, pozna se, da so zadeve popravljene, pozna se da garaža napreduje, pozna se...

Tako imaš na koncu koncev kar dober občutek in ti porabljenega časa ter energije nikakor ni žal.

Včasih pomislim, kako bi bilo fino stanovati v enem stanovanju, kjer se ne bi zafrkaval z vsemi temi neumnostmi, ki pridejo skupaj s hišo... Koliko več časa bi imel, ejej! Kam vse bi lahko usmeril energijo, ojejej!

Japajade! Saj nisem nor!

So pa trije dnevi zunaj, lepo vreme in lušte zaradi Soseda, bili glavni krivci, da smo končno odprli sezono.

Čevapčiči in pir. Končno. V soboto sicer pod marelo z malo dežja, zato pa v nedeljo toliko bolj sončno. Me tisti dež ni čisto nič motil. Čudno, anede?

Končno spet malo prekajen...

Pravzaprav je puščanje krvi le izgovor.

Tisto pivo potem, tisto je pomembno.

Torej Had naslednjič oglašuj pivo in čisto na koncu v malem tekstu dodaj, da gremo prej še malo krvi dajat! Najbrž bo prišlo več ljudi.

Saj bi kaj povedal o drugih udeležencih, a ne bom. Nikakor ne bi bilo fer in tudi ne vem, zakaj bi vam delal veselje, osnovano na naši krvi. Če nas hočete spoznati, je najbolje, da pridete tja kar sami. Če vas ni, vas bomo pač z veseljem opravljali in podobne reči, ki jih blogerji radi počnejo. In teh ni tako malo.

Všeč mi je, da pri blogerjih vedno prevladuje pozitiven odnos. Do vsega. Tudi takrat, ko se nad čim pritožujejo. In tudi včerajšnji dan ni bil nobena izjema. Spet sem se narežal za tri mesece vnaprej. Kri pa nadomestil izdatno. Pa še bi jo, če bi bil kje bližje doma in da mi ne bi bilo treba z avtom še do doma.

Hvala Zlobi, Salonitki, Katarini, Sosedu in SiR-u za res prijetno družbo.

P.S.
Ampak drugič se moram res pripravit na vprašanja: "kakšen blog pa ti pišeš?". Ker sam nimam pojma in ker sem vedno zatečen nepripravljen, potem vedno zelo taktno, prijazno in kaj jaz vem kako še, odgovorim: "Pejt brat".

Hm?!

No, težko je reči jutranji, če je bilo ob pol desetih dopoldan.

Ampak zame je bilo. Ker sem bolj pozno vstal. Danes dajem kri in sem bil končno tako pameten, da sem ostal doma. Ha!

Pa še premislit si ne morem, če bi si slučajno premislil in mi ne bi bilo it na puščanje...

Ja, prav luštno je bilo na tekcu. Morda bi bilo še bolj luštno, če bi šel ob 6-7h. Ampak, kaj čmo, tudi spat je treba. Sicer je spanje čista izguba časa, ampak eni ga potrebujemo več kot drugi. Še vedno čakam, kdaj pridejo leta, ko mi ne bo treba več toliko spat. Pa jih kar ni in ni...

Sem raje enega ravninskega potegnil, klancev imam vrh glave. Prav na živce mi že gredo.

7.350m, 47:09, 6:25/km, 746kCal, 163/177, 297m gor in dol.

A vidte? A vidte? 163 obratov! V povprečju! Madona, samo zjutraj bi moral tečt, samo zjutraj!

Vse skupaj je prav čudno. Zvečer samo da malo bolj stopim, sem že na 170. Zjutraj pa takole, okrog 150 se je vleklo, ko sem rekel, da tako počasi pa tudi ne gre. Pa sem šel malo hitreje. In na koncu: 6:25/km je zame enkratno, niti namatral se nisem. Hja, tale utrip je zanimiv, ne vem, zakaj sploh zvečer tečem, se bo treba res prisilit za jutranje teke. Takrat je tudi največ časa, saj ga drugače zabijem v svoji kleti, med cigareti, kavo in računalnikom. Čist brez veze.

Ker pa je tole obdobje naukov, imam danes še jaz enega - bolj zase, kot za druge:

če ostaneš doma, ne bit toliko nor, da prespiš jutro. Dan bo preveč kratek. Ob 7h da si mi najkasneje iz postelje!

Bogve, od kje se je znašel na avtocesti. Čisto zmeden je bil.

Še sreča, da ga je najprej opazil policaj. Da je vozil za njim s prižganimi lučmi. Nihče od voznikov za njim ne bi bil tako prijazen, skoraj sigurno bi ga povozili.

Tako pa ga je Policija varovala in mu sem in tja spustila tudi malo sirene, ko je bil prepočasen.

Si je pa izbral dolgo pot. Najprej je moral iti čez cel viadukt. Potem skozi cel dolg predor, na koncu se je pa že tako navadil, da se mu ni čisto nič mudilo dol s ceste. Policaj pa ni vedel, kaj naj naredi. Se je enkrat ustavil in izstopil, a mu je seveda takoj pobegnil naprej. Potem je le za njim vozil, saj ni mogel drugega.

Pes pa tudi. Kam pa je lahko zavil... najprej viadukt, sam beton, nato pa še predor, še več betona.

Jaz samo upam, da ni potem več na cesto zavil, revež. In kako bo prišel domov??? Po viaduktih in predorih je bil precej daleč od doma... Samo upam, da ni šel po isti cesti nazaj!

Je bil tako hiter, da ga je bilo težko slikat...