Pravijo, da je bil vikend.
Super.
Ne vem čisto zagotovo, če pa je že bil, je moral biti precej kratek. Mimo-greden. Tak, ki zbeži, čim se ga zaveš. Ki ti spuhti, ko ga primeš. Ki se spremeni v nič, ko pomisliš nanj.
No, no, sploh ni bilo tako hudo. Samo dela je bilo veliko. Ne bi ravno rekel, da preveč, ampak veliko ga je pa res bilo. In ga je še ostalo, kakor je pač navada s tem delom. Nikoli ga ne zmanjka.
Ampak tokrat je šlo z veseljem. Urejevanje okolice prinaša določene prednosti in česarkoli se lotiš, se vsaj na koncu nekaj pozna. Pozna se, da izgine kup lesa, pozna se, da so klopi - končno! - pobarvane, pozna se, da so zadeve popravljene, pozna se da garaža napreduje, pozna se...
Tako imaš na koncu koncev kar dober občutek in ti porabljenega časa ter energije nikakor ni žal.
Včasih pomislim, kako bi bilo fino stanovati v enem stanovanju, kjer se ne bi zafrkaval z vsemi temi neumnostmi, ki pridejo skupaj s hišo... Koliko več časa bi imel, ejej! Kam vse bi lahko usmeril energijo, ojejej!
Japajade! Saj nisem nor!
So pa trije dnevi zunaj, lepo vreme in lušte zaradi Soseda, bili glavni krivci, da smo končno odprli sezono.
Čevapčiči in pir. Končno. V soboto sicer pod marelo z malo dežja, zato pa v nedeljo toliko bolj sončno. Me tisti dež ni čisto nič motil. Čudno, anede?
Končno spet malo prekajen...