Čeprav je bil najprej podnaslov Plešivica vrača udarec, pa smo potem vseeno odtekli en klasični Borški krog. S čimer seveda ni prav nič narobe, klanci me itak vedno zdelajo. Bolje, da jih je manj, kot preveč. Vsekakor.

Tokrat smo spoznali še jesenski krog, poletnega in zimskega smo že dali skozi. Naslednjič je torej pomladni? Najbrž huje ne more biti, kot je tekati ravno med trgatvijo, anede?

Izkazalo se je, da smo postali tekači prav vsi... Hja, kdo bo pa slikal, a??? Zato nimam prav nobene slike. Ne, niti ene. Nič, niente, nada, ni, ni.

Mi je pa letos k srcu prirasel ta dolgi klanec. Pojma nimam zakaj, ampak gre ravno prav navkreber, da ni preveč, a vseeno je nekaj. Za počasi, jasno. Hm, čudno, ponavadi me klanci odbijajo, ampak ta mi je pa prav všeč postal! Še mu bom mero jemal!

Podatki pa seveda so:

10.850m, 1:18:10, 7:12/km, 1014kCal, 167/190. Ni bil ravno rekord proge, ampak vseeno! Dolžina je malo daljša, ker sem malo sem in tja tekel.

Vse čestitke vse udeleženim, še najbolj pa spominčici in Hani! Fantje smo šlo tale krog že tretjič, pa še nikoli hitreje... Jej, jej, kdo je pa bil len?

Na koncu pa še enkratna papica in poslavljanje od pivca. Le da je zgledalo, kot da se jaz poslavljam od pijače in da nikoli več ničesar ne dobim. Hm.

Heh, pa je res brez slik težko kaj povedat...

Sicer pa, saj se ve! Naši teki so enkratni in kakor sem se zadnjič matral pri štirih kmjih, tako sem to soboto pravzaprav užival. Kot vedno na Borštu. Zato se lahko vsem trem organizatorjem le iz srca zahvalim!

Eni so sigurni, da je Google vsemogočen in zato pišejo v tisto malo okence vsega boga.

Imel sem že čudna iskanja, ampak tole je pa eno boljših:

"petra se bo zdaj slekla in prinesla še eno pivo al kaj? ne? nekaj manjka? kaj, povej google, povej! (www.google.si)"

Pravzaprav je tale čist carska!

A na koncu ostane vseeno malo čuden občutek, kje hudiča tale striček mene najde pri takem iskanju!?

Uff, v nedeljo smo imeli praznovanje. Cela - moja - familija je bila na kupu.

Joj, kaj je to bilo enih priprav, enega pečenja, ene hrane, ene pijače in sploh in oh vsega. Ni čudno, da sem bil v ponedeljek - in še dolgo v teden - čisto na tleh.

Take stvari so precej naporne. Pa čeprav so na obisku pravzaprav le sorodniki.

Že zjutraj se je začelo na polno. Priprave. Vreme je kazalo na dobro, kar je še vse skupaj malo zakompliciralo, ker smo morali pripraviti zadeve tako zunaj, kot tudi znotraj.

Potem pa peka, peka, peka, peka.

Problem pri peki in zalivanju s pivom je le v tem, da na koncu nikoli ne veš, koliko si porabil za zalivanje in koliko je šlo dol po grlu. Se mi zdi, da sem tokrat malo manj zalival in malo več spravljal po grlu. Hm.

Tole pa je fotka, mimo katere ne more niti en fotograf na kakšnem žuru. Ni ga še bilo junaka, ki ne bi slikal mesa na ražnju. Zakaj? Pojma nimam...

Eni so nabijal biljard in druge igre

drugi so poležaval po napornem kosilu

Skratka, povsod jih je bilo polno. Neverjetno.

Pripravili smo celo igro, kjer je bilo potrebno celo igrati. Hvala bogu sem moral igrati samega sebe. To ponavadi ni prav težko, anede? Imeli pa smo en kup pripomočkov, rekvizitov.

Tale rekvizit je bil eden večjih, izpod Tadejine roke, jasno:

Pa še torta, dve za slavljenko:

Ta desna je moja. Ampak vsi tamali so pa na levo torto padali zaradi smartijev. Krivica! Lumpi! Ampak kakorkoli, ostalo ni prav nič. Šmrc.

Na koncu pa še vsem v opomin:

če ti kaj takšnega - dragi bralec - uspe, potem je skrajni čas, da se zamisliš:

Nekaj, nekaj bo treba ukrenit, ker tako ne gre več naprej!

No, hvala bogu, da sem že ukrenil, ampak se bo še malo zavleklo. Nekaj žurov me še čaka, potem pa upam, da bo kamlu prišel čas, ko take fotografije ne bodo več nikakor možne.

Ja, žuri so naporna zadeva. Presneto naporna.

V Krtini se je volilo natanko takole:

Precej zanimivo, bi rekel. No... ali pa tudi ne, saj smo - konec koncev - na vasi. Ampak upokojencev pa ni veliko...

Ja, toliko, da se ve in da imamo spravljeno.

Tokrat v Gradišču, v organizaciji Gradiščanov.

Enkratno!

Najprej predavanje, kot se pač spodobi

potem pa kar nekaj športnih aktivnosti - najprej podiranje koze

Pri tejle kozi nisem bil najbolj uspešen. Pravzaprav sem bil predzadnji, od 12-ih metov sem le enkrat zadel. Hm.

Nogomet smo igrali z veeeliko žogo. Zanimiva zadeva.

Potem smo šli pa jest. Pa potem spet malo igrat, da nismo ravno zaspali kar tam počez.

Koliko nas je bilo... a, 22! Za naše malo društvo kar v redu!

Lepo je videti, da so ljudje še navdušeni in da se jim še kaj da! Zato se vsem, predvsem pa organizatorjema, najlepše zahvaljujem!

Pa še darilca so nas čakala, ej!

Kje bo torej VII. Srečanje? Kdo bo zbral pogum?

Norimo. Iz dneva v dan.

Kot da je ostalo le še malo, do tistega neizpodbitnega konca. Kot da zmanjkuje.

Časa. Prostora. Vesolja.

.

Petek priprave, sobota ZEVS piknik, nedelja piknik celotne družine.

Ja, pet - šest kil bo šlo gor.

Couldn't Care Less.

Na ADSL 2+ dosegajo naši kabli 13Mb skupne hitrosti.

Torej imam lahko največjo hitrost okrog 6Mb - 7Mb odpade na TV. Ampak tega paketa ni, torej lahko kar lepo obtičim tam, kjer sem že: 4/0,5.

Če pa vzamem VDSL... koliko bom imel tam največjo hitrost? Bi TO znal kdo izračunat?

Skratka, vprašanje je takšno: pri določeni oddaljenosti od centrale, ki je seveda neznana, dosega linija 13Mb pri adsl2+ tehnologiji. Koliko Mb dosega linija, če uporabimo vdsl tehnologijo?

Če kdo ve, s kakšnim faktorjem pada hitrost pri adsl in vdsl, smo na konju!

Pomeriti se ne da. Bi moral NAJPREJ vzet vdsl in šele potem pomerit. Kar pa je lahko tudi napačna odločitev, kajne?

Še bolj lepo pa bi bilo, če bi mi kdo potegnil optiko v bajto! Povsod same reklame, optika gor, optika gor, optika je najboljša, optika je... JA, VEM! Samo dajte mi jo!!! Nestrpno čakam.

Namesto, da bi jaz samo izrazil željo: hočem optiko! in bi vsi skakali okoli mene... Ah, tudi to je žalostno.

Pol jeze me je že minilo, ampak vseeno ostaja polno vprašanj, na katera najbrž ne bo nihče nikoli odgovoril.

V glavnem, takole je bilo: povezava v svet je crknila 16.9.2008 ob 14:19, ob 16:35 je bilo javljeno na Tehnično pomoč Siola. Potem je bilo še nekaj bing bong-a z elektronskimi sporočili, sem in tja kakšen.

Napaka se je odpravljala do 18.9. do 13:55. Poudariti je potrebno, da se je napaka odpravila po posredovanju kolega, ki je našel nekje v drugi kleti pravo osebo, ki je napako odpravila v minuti, dveh, saj je bil dovolj le oddaljen poseg v centralo.

Nič hudega torej, nobene pokvarjene strojne opreme, nobene poškodovane centrale, nobenih prerezanih žic. Poseg za dve minuti. Mimogrede.

In tukaj meni kar naenkrat ni prav nič jasno.

Kakšna firma je Telekom Slovenije, da si kaj takega privošči? Sicer: saj vsi vemo, kakšen je, saj je popolnoma enako stanje že zadnjih deset, dvajset let. Čisto nič se ni spremenilo, ko kličeš na tehnično pomoč, še vedno čakaš kot bedak, kot bedak pa čakaš tudi tehnike. Nikoli jih ni dovolj, pa kakorkoli obrneš.

Zato je mogoče bolj na mestu vprašanje: zakaj Telekomu uporabniki tako gledamo skozi prste? Bolj kot se delajo norca iz nas, bolj skačemo in bolj smo veseli in bolj tulimo, kako je Telekom dobra firma!

Ja, če ni težav, ni nikakršnega problema. Vse lepo in prav, vsi smo srečni.

Ampak vsi vemo, da težave prej ali slej vedno so. Pridejo. Kar naenkrat skočijo izza vogala. Takrat pa pride do izraza "dobro" in "prijazno" podjetje! Nekdo, ki ti zna pomagat, nekdo, ki se trudi, nekdo, ki je nekaj naredil, da bo lahko take stvari reševal res aktivno.

Odgovor, ki sem ga dobil na poslani e-mail, je prišel čez dobrih 24 ur. Entuziazem! V njem so napisali, da se AKTIVNO ukvarjajo z odpravo napake.

AKTIVNO???

No... o tem govorim. O takšnem odnosu. Najprej čakaš na en samcat odgovor 24 ur. Potem te pa še žalijo kot zadnjega cepca na tem svetu: aktivno! Aktivno! Res, počutil sem se strašansko užaljenega, odgovor za bedake, za polnjenje prostora, za pomiritev živcev. Če bi tak email prišel po petih minutah, bi bilo najbrž vse drugače, tako pa...

Pravzaprav me je takih napak vedno najbolj strah. Takih, katerih odprava terja le minuto ali dve. Vendar padeš v kolesje, iz katerega ne moreš, ven ne splezaš nikakor. Ko pa si enkrat noter, ti preostane le še čakanje, čakanje... Dokler se te nekdo ne usmili, dokler ne prideš na vrsto, ki jo vsi drugi preskakujejo, dokler se ti ne zmeša. 

Poznati tehnično pomoč, direktno kakšnega sistemca za 3rd level support, le TO je tisto, kar šteje! Edino s tem lahko upaš, da boš sploh prišel kam.

Telekom Slovenije je torej tipična slovenska ustanova, ki deluje po dolgo uveljavljenih slovenskih principih. Kakšen kapitalizem neki! Kakšne nove ureditve? Še vedno smo v plemenski skupnosti, v skupnosti, kjer vsi poznajo vse, kjer edino s poznanstvi sploh prideš kam! Ne urejenost, kje pa! Vrste, listki in prijave, to je vse za luzerje, zgube in kretene. Brez veze, to je tam zaradi lepšega!

Priznam: v teh dneh sem o Telekomu razmišljal vse najslabše. Razmišljal sem celo take, da me je bilo kar malce strah. Celo Facebook grupo sem naredil, madona! Vendar tudi danes mislim, da sem imel s svojim razmišljanjem popolnoma prav.

Telekom Slovenije ne bo nikoli dobro podjetje. Je prestar. Je prevelik. Je prežet s svojo miselnostjo o superiornosti. Je prežet z minulim delom. Je prežet do zadnjega delavca z minulo slavo. Z minulo grandioznostjo. Z davno minulo pomembnostjo. In z zdajšnjim monopolom.

Bodite malo večje podjetje in povabite telekomovce na razgovor. V trenutku boste zaznali vse to in še več!

Okostenel mamut se bo moral prečistit od znotraj in zunaj, da bo kdaj prijazno, sijoče podjetje, podjetje, ki bi ga imeli lahko celo radi.

Podjetje, ki živi od novih tehnologij, bi se moralo zavedati te pomembnosti teh - lastnih - tehnologij. Kdo pa se jih bo, če ne ravno tisti, ki nam jih prodajajo?

Ampak NE! Tehniki zaključijo ob 16h. Tehniki ne delajo čez vikend. Bog ne daj, da ti kaj crkne v petek popoldan. Pa-pa vikend.

Pa madona... A internet čez vikend ne dela? Tehnologija deluje le čez delovni teden, čez vikend pa bi morale spletne strani in vse ostalo počivat???

Klicni center je enako pre-zaseden že zadnjih dvajset let, se mi zdi, deset pa sigurno. Še nikoli ni nikomur šinilo v glavo, da bi ta klicni center povečal? Ne? Meni je načeloma vseeno, tudi, če je notri 5000 zaposlenih. Najbrž gresta zanesljivost in uporabnost tehnologij z roko v roki s klicnim centrom. Čim bolj je sistem zanesljiv, tem manj je uporabljen klicni center. In obratno, vsaj meni se tako zdi.

Pri vsem tem dobičku, s katerim se hvalijo na vsa usta, bi bilo to najmanj, kar bi lahko storili.

Še vedno pa mislim, da smo pravzaprav uporabniki sami krivi, da tako podjetje sploh obstaja. Sami smo krivi, ker se mu klanjamo kot ovce. Sami smo krivi, ker se mu preprosto vdinjamo. Na osnovah stare in davno minule slave.

Meni pa je dovolj.

Na vseh področjih dela, tako doma, kot tudi v službi in sploh povsod, se bom poizkušal distancirati od Telekoma Slovenije. V celoti.

Zavedam se, da mi sicer do popolnosti ne bo nikoli uspelo, Telekom je pač prevelik, a svoj del bom opravil do mere, ki jo pač lahko.

Ne bo mi v veselje, nikakor! Vse skupaj me predvsem žalosti.

A nekaj samospoštovanja še imam. In ga mislim še obdržat.