Zlatorog

by piskec 29. september 2014 15:54

Uff, dolgo sva ga iskala, zdaj pa sva ga končno našla!

Zlatorog!

Nimam pojma, kako sta takrat Trentar in Zeleni zašuštrala, ampak midva nisva.

Naslednji vikend se torej odpravljava pod Bogatin. Malce bo težka z zmajem, a bo že nekako.

Belih žen nisva srečala. Zgleda so jo res odkurile za vedno.

Tags:

wtf

Krn

by piskec 26. september 2014 15:26

Zadnja zgodba v seriji zgodb na K - Krn. 

Na žalost je tako, da izlet z začetka avgusta (9.8.) pride na vrsto šele konec septembra. A nič hudega, vreme nam je bilo naklonjeno, hribi tudi, družba pa super, tako, da so spomini še sveži!

Tokrat smo bili v serijah po tri. Tri družine, trije otroci, sošolci. Nekdo je pač nekoč na mimogrede izrazil željo, da bi šel na Krn, temu pa se seveda midva s Heleno nisva mogla upret: "ja, pa pejmo, ne?!". In smo - še enkrat daleč v juniju - našli skupen datum, vikend in s tem je bil prvi ter tudi najtežji korak narejen.

Po eni poti gor, po drugi dol, vmes spat, ne preveč hoje, a tudi ne premalo, dajmo še kaj videt in podobno. Vse bi radi zbasali v eno ubogo soboto in nedeljo. Z vožnjo vred. Kako naj torej zastavimo? Kot s Krti? Kot jaz takrat z otrokoma? Kako?

A vse se da nekako zrihtat, le vreme je bilo popolna neznanka. Sploh v tem nesrečno mokrem poletju. Bomo imeli srečo?

Na koncu je bilo vse pripravljeno, mi vsi našpičeni, fantje pripravljeni na gorske izzive, plan obdelan in naučen do potankosti, zato ni bilo druge, kot da se tudi vreme strinja z vsem in tokrat NE dežuje! Jep, napoved je bila lepa, neverjetno!

Prva ovira je bila torej preskočena. Druga ovira pa je bila vožnja. Ure in ure vožnje. Kot da gremo na drugi konec sveta... pa je bilo treba prit samo do Tolmina. Čez Podbrdo smo šli tja, v vsakem primeru porabiš kaki dve uri, ne moreš zmagat.

V Tolminu sva nato z Dejanom zapeljala naš avto do Planine Kuhinja, da bo na voljo, ko pridemo naslednji dan s Krna dol. Vsi ostali pa so si tačas ogledali Tolminska korita, ki so vedno lepa in zanimiva.

Potke, mostovi, jame, same zanimivosti!

Ogled so zaključili natanko ob času, ko sva se midva z Dejanom pripeljala s Kuhinje nazaj dol. Neverjetni timing, še bolje, kot planirano!

Nato smo jo mahnili proti Bovcu, kjer nas je na polno presenetila Čomparska noč in milijone turistov. Na tole pa res nismo računali! Smo hoteli nekaj pojest, pa je bilo povsod vse zasedeno, res pa je, da se nekaterim tudi sploh ni dalo strežt in so imeli neke prostore kar zaprte. Čudna so pota turistična, še dolgo smo se spraševali, čemu in zakaj in na koncu - pravzaprav kar zadovoljni - pristali na klopcah s čompami an skuto.

Vsekakor je bil pritisk na naše prebavne organe mnogo manjši kot, če bi se napokali s kakšnimi picami in podobnim! Gneča nas je torej rešila...

A kakorkoli bil dolg dan, nas je pomalem že začelo priganjati. Pogled v Soška korita je bil seveda obvezen, za otroke pa ne samo pogled...

Ne vem, kako jim je uspelo, jaz še noge nisem hotel pomočit not! Brrrr.

A malo pred peto je bil že čas, bo treba kar stopit! Nič nisva vedela, kako nam bo šlo, kako bodo motivirani otroci in koliko časa bomo potrebovali. 

Začeli smo super. V trojkah. Najprej ta mladi.

Potem pa še ta stari!

Punce so morale pa seveda vse te mimohode slikat. Da vidimo, kakšni smo bili na začetku in kakšni bomo jutri!

Potem nam je pa po tistih vijugah mulatjere šlo povsem v redu. Midva sva težila z vodo, ker je bilo vroče

sem in tja pa smo se od navdušenja samo slikali!

Tako, da smo bili brez kakšne velike matrarije kar naenkrat pri obveznem slikanju pri snegomeru!

Aja, ne, čaki, ups, takole bo bolj prav:

Nato pa je koča skoraj za vogalom.

A preden nas ujame tema, gremo še hitro k jezeru, jutri najbrž ne bo časa.

Rib je kolikor hočeš in lačne ribe delajo prav super pedikuro. Mi pa zazrti proti jutrišnjem cilju!

Potem pa se le končno usedemo pri koči, kakšno rečemo in kakšno spijemo, ob desetih pa nas kar lepo pospremijo spat. Koča je kar dobro polna, a se vse kar nekako porazgubi.

Vseeno pa ponoči nekateri smrčijo, drugi pa zaradi tega ne morejo spat. Jaz seveda načelno zanikam, da bi smrčal! Tega jaz že ne počnem!

Zjutraj pa vsi zakoračimo v megleno obetajoče jutro! Najprej nas malo preganjajo krave

nato pa megla hitro ostaja za nami! Zaenkrat se še nahajamo v senci!

Dobro vemo, kako je s tem Krnom... najprej tako lepo, hladno, vse ok, potem te pa cel dan trpinčijo sonce, žeja in dehidracija! Zato imamo vode s seboj na litre in litre. Čeprav zjutraj zgleda, kot da je nikoli ne bomo porabili toliko...

A sonček nas kmalu najde!

Mi pa počasi vedno višje, dokler se kar naenkrat ne začnejo prikazovat vsi julijci! Juhuhuuuuuu, kakšen dan!

Prav neverjetno se z vsakim metrom prikaže še kak hrib, ki kuka izza gorskih verig. Nihče ni pričakoval tako lepega razgleda! Na drugi strani je namreč vse mnogo slabše in s Škrbine se v dolino Soče ne vidi nič. Tu navzgor silijo oblaki!

Počasi se vse zapira, mi pa že malo s pomanjkanjem motivacije le prispemo na vrh ravno v zadnjem hipu! Razgledi so še vedno fantastični!

Vsi navdušeni se slikamo čez in povprek! Kar je super, saj že dolgo nimava kakšne najine luštne slike, vse se vedno slikava sama.

In seveda še vsi navdušenci - s ta pravim v ozadju.

Še na zaslužen pirček k Gomiščku, nato pa se je že vse zaprlo. Dolga, dolga pot nas čaka v dolino!

Dol smo potem hodili res počasi. Smo šparali kolena, spet sledili mulatjeri, in pomilovali vse, ki so v tisti vročini kolovratili navzgor. Čeprav je bila megla, je bilo še vedno precej vroče.

Vemo pa, da se dol vleče. Povsod se dol vleče, s Krna se pa vleče še bolj. In ko prideš do razpotja, si že zelo vesel, čeprav si šele na pol poti!

Končno smo šli pogledat tudi megalitski krog, dolgi dve leti je trajalo... 

Zanimivo, se bo treba bolj pozanimat in še kdaj priti sem gor. Malo bolj raziskat.

Na Planini Kuhinja smo se vsi kar dobro oddahnili. Otroci so šli super, nihče ni omagal, nihče prav nič težil, vse je šlo pravzaprav zelo enostavno. Tale spust nam je sicer dal vetra, a zdaj smo na koncu!

In medtem, ko so eni počivali pri koči, smo šli ostali po avtomobile na drugi konec sveta - v Lepeno. Ojej, raje bi šel še trikrat gor in dol na Krn, kot da bi šel po avto in nazaj... Pri tem sem se zavedal, da bom v teh koncih še trikrat v naslednjih tednih. Uff, ufff.

Nazaj sva bila potem z Dejanom en, dva, tri. Že dolgo nisem toliko prehiteval, zgleda, da še znam. Večino časa pa raje vozim kot turist. Tale hitrost mi ni bila prav nič pri srcu, nisem adrenalinski človek.

Skratka, punce in otroci so zgoraj že skoraj obupali, skoraj dve uri naju ni bilo... Potem pa je bilo treba prit še domov, tokrat smo se odločili za Gorico in avtocesto. Najbrž je dlje, a je vseeno lažje, ovinkov smo imeli preko glave! 

In takole se nam je letošnje poletje v teh parih vikendih, ki so nam bili na voljo z lepim vremenom, dodobra oddolžilo. 

Vsem nam seveda čestitke, da smo tako mimogrede in enostavno prilezli gor, še posebej pa vsem trem otrokom! Naš sicer veliko hodi, ostala dva pa ne. Pa sta se super dobro držala in opravila s tem kot, da je vse skupaj samo en hribček, ena Šmarna gora.

Seveda gremo še. Oktobra, kar bo... hmmm, drug teden? Jep, drug teden gremo raziskovat jesenske barve! Se že veselim! Spet en super izlet!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Trenirat na Konja!

by piskec 18. september 2014 16:19

Spet smo pri hribih in spet pri črki K. Konj! Kaj pa vem, kaj je s temi K-ji letos, pa sploh še nisem končal, še nekaj k-jev imam v paci... Leto k-jev, kaj? 

Torej, hrib: Konj, Velika planina, čas: začetek avgusta, namišljen vikend nekje sredi tedna, edina dva dni brez dežja.

Tole je bil pravzaprav oče - sin vikend. Vikend med tednom, a kot prvo med vikendi letos ni vremena, kot drugo pa naše dete tako ali tako poleti nima časa. Tabori, košarka, planinci, komaj da sva se zmenila za ta dva dni.

Greva midva v hribe, sva si rekla! Kam pa drugam?!

A začetek ni bil prav nič obetaven. Začela sva na kavi na pumpi na kamniški obvoznici. Res prav nič obetavno.

Kot večkrat letos, bo spet treba povsem zaupati vremenarjem.

Huh, težka bo, ko se pripeljeva na izhodišče pa še težja, v začetku Kamniške Bele celo nekaj rosi, oblaki so težki...

kaj, ko bi se midva raje igrala z lužami, z blatom, vodo?

Pa sva kar krenila. Težke rukzake z vsem potrebnim za dva dni in greva proti Presedljaju.

Težko je reči, da je to ena bolj zanimivih poti. Gozd, hosta, strmina... s čim naj bi si otrok krajšal čas? Tako moram, kljub težkemu sopihanju, še celo pot kaj govoriti, biti zanimiv, drugače bo prekmalu padla motivacija. K sreči z domišljijo nimam težav...

Pri klopci se nato razgledi razjasnijo, od tu naprej bo pa že lažje!

Tamauček me začudeno gleda: "Oči, a ti sploh veš, kam greva?", ko zavijem dol z markacije. Seveda vem. Eno lepših lovskih koč greva pogledat! Malco je pa treba imet, nama se prav nikamor ne mudi!

Zgleda, da deževalo res ne bo, počasi se jasni, res počasi, a kaže, da gre vreme na bolje.

Pravzaprav sva prišla preizkusit samovarovalni komplet. Pogledat, kako se ga da gor, kaj z njim počneš, kje se pripenjaš in kje ne. Zakaj, kako, na kak način. Trenirat sva šla. Na Konja.

Na lepo, sicer kratko, a precej sladko zavarovano pot. 

Na Tamaučka nisem niti preveč tulil, me je kar malo pomirjalo, ko je bil pripet in zapet. Sicer je to najbrž njemu nepotrebno, a upam, da ga navadim skrbet za varnost. Naložba v prihodnost, kot pač vedno je z otroci.

Slikal pa tudi nisem prav veliko. Sem mu raje dihal direkt za ritjo.

Super nama je šlo. Oče ni preveč težil, sin pa je dovolj poslušal, da sva bila oba zadovoljna. Super zadovoljna!

Malo sva se razgledala še naokrog, koliko kaj poznava hribe, kje sva že kaj bila,

pogledala ali pot na Korošico spet rabi kaj krčenja

in jo mahnila občutno lažja proti planini Dol. Obema se je odvalil kar precejšen kamen od srca. Od tu naprej pa sva lahko potem lažje zadihala, vse skupaj bo samo še sprehod po Veliki planini. In ker se nama ni nikamor mudilo, sva res vse to tako vzela.

Na počasi. Zelo počasi.

Se bova povsod ustavila, kjerkoli bova hotela. V vsaki gostilni! Na Zelenem robu tudi, seveda.

Prideva do Zelenega roba, jaz se ravno preoblačim in brskam po rukzaku, ko naju oskrbnica vpraša, če bova kaj spila. 

"Jasno, da bova! Sva žejna! Jasno!", samo, da denarnico najdem, trenutek... trenutek... ah, v temle žepu bo... ne? Opa. Čaki... aja, seveda, tjale sem jo dal, ah! Opala! Izdih.

Ne, ne, ne. Nemogoče.

Pa je nisem ja spet tlačil tja spodaj, v *tisti* predal? Ne? Hudiča.

Je kje v žepih oblek? Vetrovk? Hlač? Majic?

Ok. Počasi. Gremo od začetka, začnimo na vrhu rukzaka.

In tako naprej, par krogov sem moral naredit, preden je tudi betici postalo jasno, da je nekaj narobe. Pa sem vseeno še - za dobro mero seveda - dvakrat obrnil rukzak naokrog. Za vsak slučaj, mogoče pa kar naenkrat naredi *puf* in denarnica pade z neba?

Ko ti enkrat dokončno kapne, da denarnice pač ni, se takoj porodi naslednje vprašanje: kje pa potem - hudirja - je?

In to je spet celo popotovanje spominov, razmišljanja, spraševanja, pregovarjanja in vseh mogočih neumnosti. Nekaj časa traja. Jasno.

Dokler je nisem v glavi čisto lepo zagledal. Sredinska konzola v avtu, spodaj na začetku Koroške Bele. Po kavi mi je bila preveč v žepu, pa sem jo tja odložil. Ohhhhh, je*emti.

Sledile so neke določene besede, ki jih ne bi ponavljal, sem pa trenutek ovekovečil. Da si bom za naslednjič zapomnil! Takšen torej zgleda človek, ki je pozabil denarnico v dolini, kakih šest ur hoda daleč, evo ga, čurimurija!

In kaj naj zdaj? V Domžalskem sva se namenila spat, kaj naj greva zdaj kar dol, se vsa žalostna pobereva? 

Upajva, da je v hribih manj doline, da so tu ljudje bolj prijazni in da ti prej priskočijo na pomoč. Ponavadi je že tako, zato ne obupujeva preveč, dan se je naredil, celo nekaj sončka naju boža

zakaj bi bila slabe volje, razočarana? Kakorkoli vzameš, je tole super dogodivščina!

V takem prelepem okolju

se nato strahovi razpustijo in vse se konča v najlepšem redu.

Tako lahko zvečer sproščeno igrava jamb, iščeva Kamniško sedlo v sencah Mrzle gore, štejeva grebene,

se igrava povsem fantovske igre z določenimi kravjimi predmeti, ki jih punce ne (z)morejo razumeti,

iščeva sončni zahod

in sploh ne greva spat, dokler ni luna visoko na nebu!

Zjutraj tudi nisva pre-zgodnja, počasno prebujanje, pospravljanje, zajtrk, potem pa počasi v prekrasen dan!

Malo sem in tja, veliko počez, "pejva čez Tiho dolino!" in podobni ovinki nama dajo videt marsikaj. Kar smo enkrat raziskovali in se čudili, kaj počnejo, smo zdaj videli v živo - stebri za sol.

Našla sva tudi mrazišče, ki je zabeležilo minimalno temperaturo celo -40! Seveda ne letos... 

Tiha dolina... koliko let je, kar sem bil tu nazadnje? 40? 35? Huh.

Potem pa sva jo lepo počasi mahnila po cestah do planine Dol in skozi Dolski graben nazaj v dolino. Ker se nama spet ni nič mudilo, sva šla počasi, a vseeno se mi zdi, da sva kar naenkrat priletela do gondole. Tam si je Tamauček pripravil sendvič, jaz pa sem skočil še po avto. Mimogrede srečal še par srn, ki se je sprehajal čisto ob cesti, a se vseeno celo pot spraševal: bo denarnica sploh še v avtu ali jo je že kdo sunil? Razbil šipo? Ukradel cel avto? Denarnica? Denarnica!!!!!

Me je neslo in sem kar tekel in ko sem od avta poklical Tamaučka, je ta še cmokal s sendvičem, ko sem tulil: "ja, je denarnica, ja, je, cela, živa, zdrava, še vedno polna! Pa avto je tut! Juhuhuhu!"

Kar seveda pomeni - če je konec dober... kako že gre? Kaj pa, če je vse skupaj, cel vikend, super? Kaj pa potem, a?

Za po koncu pa: dolg vrniti ni tako enostavno, če ga moraš gor prinest. Kar naprej odlašaš, sploh pri tem vremenu, dokler se mi ni zdelo, da pa je že prehuda in sem se enkrat zbudil, rekel, da je to preveč in jo mahnil na najhitrejši način gor. Poravnat dolg. Končno!

Za vso prijaznost, razumevanje in potrpljenje se osebju Domžalskega doma najlepše zahvaljujem. 

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Češka 2014, 2. del

by piskec 11. september 2014 19:14

Pa sem le uspel priti do drugega dela. Nekaj časa je sicer trajalo... 

Torej sva se zapeljala v Trebon, direkt iz pivovarne. Malo čez mesto, veliko počez, pravzaprav brez karte, bolj na pamet in po smerokazih.

K sreči je mestece toliko znano, da povsod piše kako in kam.

Mestece je luštno, vzeto iz škatlice. Direktno.

Kolesarjev pa povsod naokrog kake štiri milijone. +- pet.

A Čehi vsaj vedo kako zaračunat nič dela.

Tam je polno nekih jezer, en je celo večji. In to kar precej velik. Nisva kaj veliko raziskovala, vrgla sva uč nanj, to je bilo pa tudi vse.

Mogoče že samo vreme ni bilo nadvse pripravno za kaj več. Čeprav vseh tistih kolesarjev prav nič ni motilo.

Kaj več, kot pohajkovati nisva mogla. Dokler nisva prišla do hrane.

Hrana je bila namreč kar zanimiva zadeva in nama še zdaj ni popolnoma jasno, kako in kaj.

Prvi dan sva namreč čisto ponesreči našla eno super, oh in sploh oštarijo. Bila je skoraj vse tisto, kar od oštarije pričakuješ, ambient, hrana, celo cene so bile presnetljivo nizke. Res, res dobro sva se takrat zvečer najedla. Da so vsi tisti piri kar dobro sedli tja, kamor pač sedejo...

Takole nekako je bilo prvi večer:

Pa sva pico naročila bolj za rezervo, če bo slučajno z ostalim kaj narobe. Ampak ni bilo, pravzaprav je bilo tako dobro, da sva še dolgo v večer mrmrala in se zadovoljno oblizovala.

No, a vse tako kaže, da sva na kaj takega res naletela povsem ponesreči. Vsa naslednja hrana ni bila niti blizu čemu takemu. Bila je, hm, saj niti ne vem, kako bi rekel - krompir, pohanje in sladka solata. 

Že to, da ti solato prinesejo v kupici... heh, seveda sem vse pojedel, Helena se pa nekako ni mogla odločit za takšen način serviranja. Brez kisa?! Aaaaa! Pa sem pojedel še njeno, kaj se bom sekiral, kislo, slano, sladko, vse gre dol!

Ves ostali krompir in pohanje pa... O, še dolgo sva tudi o tem obroku govorila. Ampak s povsem drugega stališča, kot o tistem večernem! Nekako globlje stališče sva imela, direktno iz globin... 

A tako je, če greš kar malce na slepo. Kako boš pa vedel, kaj je dobro, če slabega probal ne boš? Skratka, mene ne moti preveč. Včasih je slabo, včasih je dobro, če si optimist, je itak večkrat dobro, pa je zadeva urejena.

Proti večeru sva tako šla nazaj v Budejovice, kjer pa po šesti uri ni nikjer več nikogar. V centru za šopingiranje vse zaprto, vse izumrlo. Še dobro, da so vsaj kipi tam, drugače bi bilo še huje...

Mesto in cerkve osamljene, vsekakor pa je tale župnik bolj vešč modernih tehnologij, kot so pri nas.

Edino, kar nama je preostalo, je bila spet hrana. In pivo. Tokrat je bil ambient bolj super kot za kosilo, hrana pa podobna. Taka za nočno premetavanje. Saj me maščobe nič ne motijo, a v takih oblikah so precej naporne. A kaj češ pričakovat v mesnem hramu in naročat nekaj brez mesa?! Meso bi naročil, pa bi bil mir.

Seveda sva pozabila v prejšnjih dneh slikat najin penzion in sva tako ostala le s sliko še jutranjega zaprtja, ko sva se že poslavljala. Vrata sva si - jasno! - zaprla direkt pred nosom.

"A ne bi še slikala?" je izzvenelo vprašanje ravno v trenutku, ko so vrata v zapiranju naredila "klak". Kaj sva pa hotela, sva slikala zaprta vrata. Ampak znotraj je penzionček *res* bolj luštkan. Res.

Avto naju je čakal na parkirišču pri blokih, 100m stran, nekdo pa ni bil ravno zadovoljen, da že dva dni tam parkirava in nekomu jemljeva mesto. Hvala bogu, da so Čehi bolj prijazni oz. manj nasilni, pri nas bi bile posledice najbrž hujše... Ali pa je kdo samo vesel iz gostilne prišel in se mu je zdela fejst fora, kdo bi vedel?

Potem sva pa le zavila za Češky Krumlov. Pa še lep dan se je naredil!

Tale Češky Krumlov je precej zanimivo mestece v ovinku Vltave. Polno zanimivosti in polno - ampak res polno! - turistov.

Gradovi, cerkve, trgci, vodnjaki, poti,

Vltava z neprekinjeno reko čolnov, kanuistov, raftarjev itd. In vsi se pozdravljajo - ahoooooj!

Se ti zdi, da reka teče v napačno smer. Če namreč tule pljuneš v Vltavo, ti ga bo preko Labe odneslo direktno gor, v severno morje. Ne pa pri nas, ko vse teče samo dol...

Res cotkano mestece, ravno prav za turiste. Super zrihtano, na živce mi je šlo edino to, da pustijo avte povsod, čisto povsod. Nič zaprtega, nič omejenega, povsod so kište pločevinaste. Ker pa gredo Čehi naprej, upam, da tole kmalu vse omejijo in zaprejo taka luštna mesteca.

Na koncu sva skoraj padla v mega gnečo proti mestu, največ časa iskala neko pametno, domačo, trgovino in na koncu pristala v tescu. Po tistem, ko sva odpikala lidl/hofer, spar in kdo ve, kaj še. Res domače.

Potem je bilo pa treba že krenit proti domu. Kaj kmalu se je tole končalo... Šmrc. 

Za nazaj sva si pa izbrala drug krak avstrijskih avtocest.

Sicer ni nič kaj boljši, so pa hribi definitivno lepši, kot na tisti phy... pyh... phry... ah, oni drugi avtocesti.

Sicer si pa takoj doma. Ko takole Kepo zagledaš, bi šel takoj gor!

Seveda pa ne bi bila midva midva, če ne bi vsega malce zašuštrala. Zakaj bi bila kmalu doma, če pa lahko telovadiva naokrog po koroškem? Rož, Podjuna, Zila, vse sva si ogledala!

Hotela sva it še v Mojstrano na kavo, zato sva si rekla, da greva čez Korensko sedlo. Super, kdo se bo vozil skozi tisti predor, itak je kar naprej nekaj zaprt... 

A čurimurija sva spet pozabila, da moraš zavit proti Italiji, da prideš tja, ne pa kar vozit za predor. Ojej, čez Rož, Podjuno, Zilo se je pa potem res vleklo. Vleklo. Pa še bencina je počasi zmanjkovalo.

Na koncu je bil pa še v Mojstrani tisti bife, kamor sva hotela, zaprt. Pa sva imela. Aaaaaaaaaaaaaaarghhhhh.

Za domov sem si prišparal še tisto zadnje pivce, da ga bom v miru spil in zaključil s pivom spet za en čas.

A, glej ga hudirja, do polovice je šlo, potem pa sploh ni več pasalo. Kje daleč od tistega užitka prvega pivca po dolgem času na trgu sredi Budejovic! Svetlobna leta daleč!

Škoda. Pa ga je šla polovica stran.

Do naslednjič, torej. Češka, Slovaška, Anglija, Škotska, Irska, Poljska. Ja, malce sem razširil seznam držav, kjer lahko pivo pijem. Kaj pa češ tam drugega pit?

In tako je šla najina počasna, neplanska, mirna in neobvezna Češka lepo mimo. Sicer pa, saj kaj več kot vikend sploh ni bilo, kaj torej pričakovat? A vseeno sva bila zadovoljna. Precej zadovoljna.

Še bova šla. Nekam že!

Tags: , , , ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS