Krn

Zadnja zgodba v seriji zgodb na K - Krn. 

Na žalost je tako, da izlet z začetka avgusta (9.8.) pride na vrsto šele konec septembra. A nič hudega, vreme nam je bilo naklonjeno, hribi tudi, družba pa super, tako, da so spomini še sveži!

Tokrat smo bili v serijah po tri. Tri družine, trije otroci, sošolci. Nekdo je pač nekoč na mimogrede izrazil željo, da bi šel na Krn, temu pa se seveda midva s Heleno nisva mogla upret: "ja, pa pejmo, ne?!". In smo - še enkrat daleč v juniju - našli skupen datum, vikend in s tem je bil prvi ter tudi najtežji korak narejen.

Po eni poti gor, po drugi dol, vmes spat, ne preveč hoje, a tudi ne premalo, dajmo še kaj videt in podobno. Vse bi radi zbasali v eno ubogo soboto in nedeljo. Z vožnjo vred. Kako naj torej zastavimo? Kot s Krti? Kot jaz takrat z otrokoma? Kako?

A vse se da nekako zrihtat, le vreme je bilo popolna neznanka. Sploh v tem nesrečno mokrem poletju. Bomo imeli srečo?

Na koncu je bilo vse pripravljeno, mi vsi našpičeni, fantje pripravljeni na gorske izzive, plan obdelan in naučen do potankosti, zato ni bilo druge, kot da se tudi vreme strinja z vsem in tokrat NE dežuje! Jep, napoved je bila lepa, neverjetno!

Prva ovira je bila torej preskočena. Druga ovira pa je bila vožnja. Ure in ure vožnje. Kot da gremo na drugi konec sveta... pa je bilo treba prit samo do Tolmina. Čez Podbrdo smo šli tja, v vsakem primeru porabiš kaki dve uri, ne moreš zmagat.

V Tolminu sva nato z Dejanom zapeljala naš avto do Planine Kuhinja, da bo na voljo, ko pridemo naslednji dan s Krna dol. Vsi ostali pa so si tačas ogledali Tolminska korita, ki so vedno lepa in zanimiva.

Potke, mostovi, jame, same zanimivosti!

Ogled so zaključili natanko ob času, ko sva se midva z Dejanom pripeljala s Kuhinje nazaj dol. Neverjetni timing, še bolje, kot planirano!

Nato smo jo mahnili proti Bovcu, kjer nas je na polno presenetila Čomparska noč in milijone turistov. Na tole pa res nismo računali! Smo hoteli nekaj pojest, pa je bilo povsod vse zasedeno, res pa je, da se nekaterim tudi sploh ni dalo strežt in so imeli neke prostore kar zaprte. Čudna so pota turistična, še dolgo smo se spraševali, čemu in zakaj in na koncu - pravzaprav kar zadovoljni - pristali na klopcah s čompami an skuto.

Vsekakor je bil pritisk na naše prebavne organe mnogo manjši kot, če bi se napokali s kakšnimi picami in podobnim! Gneča nas je torej rešila...

A kakorkoli bil dolg dan, nas je pomalem že začelo priganjati. Pogled v Soška korita je bil seveda obvezen, za otroke pa ne samo pogled...

Ne vem, kako jim je uspelo, jaz še noge nisem hotel pomočit not! Brrrr.

A malo pred peto je bil že čas, bo treba kar stopit! Nič nisva vedela, kako nam bo šlo, kako bodo motivirani otroci in koliko časa bomo potrebovali. 

Začeli smo super. V trojkah. Najprej ta mladi.

Potem pa še ta stari!

Punce so morale pa seveda vse te mimohode slikat. Da vidimo, kakšni smo bili na začetku in kakšni bomo jutri!

Potem nam je pa po tistih vijugah mulatjere šlo povsem v redu. Midva sva težila z vodo, ker je bilo vroče

sem in tja pa smo se od navdušenja samo slikali!

Tako, da smo bili brez kakšne velike matrarije kar naenkrat pri obveznem slikanju pri snegomeru!

Aja, ne, čaki, ups, takole bo bolj prav:

Nato pa je koča skoraj za vogalom.

A preden nas ujame tema, gremo še hitro k jezeru, jutri najbrž ne bo časa.

Rib je kolikor hočeš in lačne ribe delajo prav super pedikuro. Mi pa zazrti proti jutrišnjem cilju!

Potem pa se le končno usedemo pri koči, kakšno rečemo in kakšno spijemo, ob desetih pa nas kar lepo pospremijo spat. Koča je kar dobro polna, a se vse kar nekako porazgubi.

Vseeno pa ponoči nekateri smrčijo, drugi pa zaradi tega ne morejo spat. Jaz seveda načelno zanikam, da bi smrčal! Tega jaz že ne počnem!

Zjutraj pa vsi zakoračimo v megleno obetajoče jutro! Najprej nas malo preganjajo krave

nato pa megla hitro ostaja za nami! Zaenkrat se še nahajamo v senci!

Dobro vemo, kako je s tem Krnom... najprej tako lepo, hladno, vse ok, potem te pa cel dan trpinčijo sonce, žeja in dehidracija! Zato imamo vode s seboj na litre in litre. Čeprav zjutraj zgleda, kot da je nikoli ne bomo porabili toliko...

A sonček nas kmalu najde!

Mi pa počasi vedno višje, dokler se kar naenkrat ne začnejo prikazovat vsi julijci! Juhuhuuuuuu, kakšen dan!

Prav neverjetno se z vsakim metrom prikaže še kak hrib, ki kuka izza gorskih verig. Nihče ni pričakoval tako lepega razgleda! Na drugi strani je namreč vse mnogo slabše in s Škrbine se v dolino Soče ne vidi nič. Tu navzgor silijo oblaki!

Počasi se vse zapira, mi pa že malo s pomanjkanjem motivacije le prispemo na vrh ravno v zadnjem hipu! Razgledi so še vedno fantastični!

Vsi navdušeni se slikamo čez in povprek! Kar je super, saj že dolgo nimava kakšne najine luštne slike, vse se vedno slikava sama.

In seveda še vsi navdušenci - s ta pravim v ozadju.

Še na zaslužen pirček k Gomiščku, nato pa se je že vse zaprlo. Dolga, dolga pot nas čaka v dolino!

Dol smo potem hodili res počasi. Smo šparali kolena, spet sledili mulatjeri, in pomilovali vse, ki so v tisti vročini kolovratili navzgor. Čeprav je bila megla, je bilo še vedno precej vroče.

Vemo pa, da se dol vleče. Povsod se dol vleče, s Krna se pa vleče še bolj. In ko prideš do razpotja, si že zelo vesel, čeprav si šele na pol poti!

Končno smo šli pogledat tudi megalitski krog, dolgi dve leti je trajalo... 

Zanimivo, se bo treba bolj pozanimat in še kdaj priti sem gor. Malo bolj raziskat.

Na Planini Kuhinja smo se vsi kar dobro oddahnili. Otroci so šli super, nihče ni omagal, nihče prav nič težil, vse je šlo pravzaprav zelo enostavno. Tale spust nam je sicer dal vetra, a zdaj smo na koncu!

In medtem, ko so eni počivali pri koči, smo šli ostali po avtomobile na drugi konec sveta - v Lepeno. Ojej, raje bi šel še trikrat gor in dol na Krn, kot da bi šel po avto in nazaj... Pri tem sem se zavedal, da bom v teh koncih še trikrat v naslednjih tednih. Uff, ufff.

Nazaj sva bila potem z Dejanom en, dva, tri. Že dolgo nisem toliko prehiteval, zgleda, da še znam. Večino časa pa raje vozim kot turist. Tale hitrost mi ni bila prav nič pri srcu, nisem adrenalinski človek.

Skratka, punce in otroci so zgoraj že skoraj obupali, skoraj dve uri naju ni bilo... Potem pa je bilo treba prit še domov, tokrat smo se odločili za Gorico in avtocesto. Najbrž je dlje, a je vseeno lažje, ovinkov smo imeli preko glave! 

In takole se nam je letošnje poletje v teh parih vikendih, ki so nam bili na voljo z lepim vremenom, dodobra oddolžilo. 

Vsem nam seveda čestitke, da smo tako mimogrede in enostavno prilezli gor, še posebej pa vsem trem otrokom! Naš sicer veliko hodi, ostala dva pa ne. Pa sta se super dobro držala in opravila s tem kot, da je vse skupaj samo en hribček, ena Šmarna gora.

Seveda gremo še. Oktobra, kar bo... hmmm, drug teden? Jep, drug teden gremo raziskovat jesenske barve! Se že veselim! Spet en super izlet!