Prejšnji mesec.

Marec 2011

Potresi:

• 57-krat (+27) se je streslo,
• šestkrat se je streslo 11.3.,
• najmočnejši potres v SI 3.3. ob 6:24, magnituda 2,4!
• najmočnejši potres na svetu 11.3. ob 5:46, magnituda 7,9!

Vremenski podatki:

• zajetih podatkov: 167.019 151.378 (+15.641) za 48 (-2) vremenskih postaj,
• najvišja temp - Sladki Vrh, 25.3. 15:15, +24,1 stopinje (+3,3st),
• najnižja temp - Topol, 8.3. 6:56, -12,7 stopinje (+0,5st),
• povprečna temperatura vseh zbranih meritev: 6,37 stopinje (+5,05st),
• Burja je najmočneje pihala 2.3. 1:28 144km/h v Zapuže (+37km/h),
• zajetih stanj vremena: 3.586 (+265),
• največkrat je bilo "jasno" - 1156-krat, "oblačno" - 601-krat, "dežuje" in "rahlo dežuje" 263-krat, "sneži" in "rahlo sneži" 158-krat.

Vremenske napovedi ZEVS:

• izdanih napovedi v mesecu:  1.695 (+9),
• ZEVS napoveduje od: 5.1.2006, uspešno napovedano že za 1.943 dni!,
• največkrat v tem mesecu napovedal: pihe - 728, paradolf - 268, Walter76 - 198,
• vseh napovedi: 123.143,
• največja napovedana temperatura: 8 stopinj,
• najnižja: -8 stopinj,
• naročenih na VN po e-pošti: 43 (+4),
• poslanih e-pošt: 1078.

Promet:

• zastoj je bil sporočen 425-krat (+174),
• nesreča 126-krat (+1),
• delo na cesti 544-krat (+259),
• intervencij 1.331 (+291), največkrat "Požari in eksplozije" - 745-krat.

Vozila:

• prvič registrirana - 7.304, +10,99%,
• vsa registrirana - 1.071.671, +0,10%,
• vozniška dovoljenja - 1.285.856, +0,09%,
• največ prvič reg. - Renault: 1.197, +11,04%, Volkswagen: 965, +11,69%, Opel 651, +39,10%,
• tipi vozil - Renault Clio:  391, +11,71%, Renault Megane: 332, +8,14%, Volkswagen Polo: 210, -0,94%,
• v Ljubljani največ - 1.739, -0,80% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Metliki najmanj - 17, 13,33%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

• 620 odvozov, +9,15%,
• največ odvozov je bilo dne 8.3. - 36,
• največkrat odpeljani Renault Clio: 39-krat (+3), Fiat Punto : 29 (+13), Peugeot 206: 26 (+11),
• največkrat odpeljani s POSTOJNSKA: 46-krat (+4), MIRJE: 26-krat (-9), SKAPINOVA: 21-krat (+7),
• odpeljane registracije: LJ: 625, KR: 72, CE: 47, KP: 39, MB: 38, GO: 28, NM: 22, MS: 10...

Zgleda mi je +1 prišlo v navado.

Da človek ja ne more biti s sabo niti zadovoljen niti nezadovoljen.

Da ostaneš tam nekje vmes. Kot vedno. Na poti od Sebe in Nazaj, ne?

Presneto, mi gre to včasih na živce, a pritoževat kaj veliko se ne morem. Saj sem boljši kot zadnjič, kajneda? Grrr.

Tole je bil tretji formaraton. Prvi je bil super z 18 krogi (prvi so vedno super!). Drugi s 26-imi krogi še bolj super. Tretji pa? Ja, super, ne?! S 27-imi krogi že mora biti super.

Ampak tale +1... kaj čem z njim naredit? Zadnje čase me kar naprej spremlja in prav nič ne kaže, da me bo kmalu spustilo. Enkrat več na Primoža, en krog več, en km več. Saj bo dovolj, ni se treba več trudit, pusti še kaj za drugo leto! Aaaaaaaaaarghhh.

Prvih pet, ne, kar prvih deset krogov je bilo eno samo trpljenje. Muka ježeva do konca pa še malo naprej... Seveda sem jamral. Jamral sem vsakemu, ki me je hotel poslušat. Hvala bogu jih ni bilo dosti... No, potem so se blesave noge umirile in sklenile, da sem bolj žilav od njih in da ne mislim kar tako nehat in me ne morejo zaustavit. Šele nato je potem štiri, pet ur šlo kot je treba. Ampak vseeno, zakaj moram prej it čez vse to? Pa za to ni dovolj kilometer, dva, ne, zdaj še ura ni dovolj! Dve sem tokrat rabil, dve!

Čist lohk bi šlo vse skup nekam u tri krasne.

Ali pa je vse to samo zato, da se lahko potem tako lepo in slastno pritožujem in jamram? Sitnoba sitna.

Kaj pa vem, do drugič, ko se bo zadeva spet ponovila, bom dal mir in sploh ne bom več o tem razmišljal. Naj gre nekam!

Formaraton je bil seveda super. Plan izpolnjen, čeprav le s +1, ampak izpolnjen je pa bil. Izgovorov, zakaj po +1 nehati se seveda sploh ne da prešteti, najglasnejši je pa ta, da obstaja velika verjetnost, da bom naslednje leto tudi boljši. Seveda spet za +1!

To pa je tak izgovor, ki pri meni sploh ne bi smel vžgat, saj me pravzaprav prav nič ne briga, kaj bo drugo leto! Zato je vse skupaj še toliko bolj čudno, na koncu že kar skrivnostno! Čisto lahko bi namreč v tisti uri stisnil še dva, tri kroge, pa bi bil vsaj evforičen in hudo navdušen. Ne tako kot zdaj, ko sem sam sebi vse veselje vzel in si pustil le neko malo, malo zadovoljstvo, da sem boljši kot lani.

Zanimivo je, kako mi gre skozi celo prireditev vse po glavi. Od začetnih krogov, ko hočem prav vsak krog zavit domov in me rešuje le trma, pa prek sredine, ko gre vse ok in odklopim in nato do približevanja koncu, kjer počasi zgubljam motivacijo in samo še čakam, kdaj bo... no, izenačenje in na koncu tisti +1. In ko ga dosežem - ok, super si se izkazal, dost maš, zdaj pa le domov! In prav nič me ne drži več, tudi trma se povsem porazgubi, ko sem enkrat dosegel prejšnji rezultat.

Jej, jej, jej.

Kakor je bilo že lani na Primožu, se ponavlja danes in najbrž ni hudir, da se v začetku maja na letošnjem Primožu spet ne bo ponovilo... Že meljem številko 13 po glavi gor in dol...

Nič me torej ne izuči. Človek ponavlja vedno iste napake in misli, da se bo kaj spremenilo. Japajade se bo!

Po drugi strani pa se pravzaprav lahko zdajle takoj neham mučit.

Naredil sem sedemindvajset krogov (27!) in to je letos zneslo 53,001km! Uradno v 7:00, torej sem s tem lahko ne samo zadovoljen, več kot zadovoljen sem lahko! Trudil sem se precej in čisto lahko bi me že po petih krogih odneslo domov, a sem vseeno zdržal. Teka je bilo veliko, veliko je bilo seveda tudi hoje, a do konca sem ravnine in navzdol tekel. Le en krog vmes sem imel malico in sem celega prehodil. Ni me pobralo, ni me povsem izmučilo, ni me zgonilo do konca. Moči sem dobro porazdelil, pojedel le dve ploščici in le en sladkor, pil pa sem - po desetem krogu - prav vsak krog. Kako naj ne bi bil zadovoljen?!

In Krti! Šesto mesto (lani osmo), s skupnimi 166 krogi in s pretečenimi 326 km (lani "le" 250)! Whoaaaaa. Drugo leto bomo torej četrti? A?

Ura je pokazala 53,35km in 7:26h in šele doma na sliki sem opazil, da so moje superge v presneto klavrnem stanju. Že tri fm-je so dale skozi in seveda vse moje teke vmes... Mogoče pa bil bil res čas, da si velika škrtica privošči enkrat nove, a? Eni jih imajo doma po pet, šest, jaz pa gonim ene same tekaške do konca in še malo naprej. Saj bom ravnokar podplat pregulil!

Skratka, formaraton je ena od tistih preizkušenj, ki ni kar tako. Ne samo, da se moraš precej potrudit, sproži lahko tudi hude polemike znotraj posameznika, ki jih ni tako lahko razrešiti. Enostavnega odgovora ni od nikoder in moram priznati, da me to privlači, saj le v zapletenih primerih lahko spoznavaš samega sebe.

V prvi vrsti se borimo sami s seboj, kajne?!

Včasih kako stvar malo dlje načrtujemo.

Kako leto, leto in pol.

Sicer pa je vseeno, važno je, da jo na koncu speljemo! In tudi tokrat smo Krti tole speljali in to seveda super!

To so bili tudi tisti osebni razlogi, o katerih sem prejšnjič govoril, prav zaradi njih sem se prejšnji dan malo bolj šparal. Tako je pač prišlo, da nobenega drugega vikenda ni bilo na razpolago. In ker nisem hotel biti partybrejker ostalim Krtom, sem seveda privolil, kljub temu, da se bom prejšnji dan potil naokoli po Golteh. Po drugi strani pa so mi seveda take in podobne neumnosti vedno všeč, kaj čem tajit...

Če bi vedno deloval po razumu, še danes ne bi tekel... zato se je treba vsake toliko časa presenetit. Čisto lahko mi verjamete, da deluje! Če človek preveč premišljuje, ni nič od njega, sem in tja se moraš vržt v vodo.

In tečt!

Pa smo šli. Ob pol osmih zjutraj v nedeljo iz Krtine proti Sv. Primožu! Juhej!

Noge sploh niso nič bolele, regeneracija z Golt je popolnoma uspela, kljub temu, da sem zvečer razmišljal o tem, da bi bila mogoče reinkarnacija bolj uspešna od regneracije... No, črne misli pridejo včasih naokoli, komu pa ne?! Ampak... ne, zjutraj noge niso prav nič bolele, nič tudi nisem bil utrujen, vse je kazalo na uspešen in lep dan, le zeblo me je ko hudir v kratkih hlačah in rokavih, zjutraj pa še vse frišno!

V Radomljah pa mi je bilo seveda že vroče!

Večina je šla prek Podrečja do Bistrice, kjer so pobrali še enega tekača, jaz in Franci (ki me ni hotel spustiti z oči) pa sva zavila direktno čez Dob na Radomlje. Dobra dva km manj sva naredila! Vsi so me gledali čudno, kot da bom ravnokar nekje zaostal, se izgubil in odšel neznano kam.

Pa nisem.

Bil sem seveda kar naprej nekje zadaj, tega sem že navajen, najprej četica vseh:

potem pa čez nekaj časa še osamljeni tekač:

Jebela cesta, nikoli nisem vedel, da se cesta iz Mekinj do Godiča tako vzpenja!

S seboj smo imeli še par kolesarjev, naša podporna ekipa pa je tudi lepo navijala, zato mi ni bilo prav nič hudega.

Vsi skupaj, tudi podporniki, pa smo jo potem skupaj mahnili na Primoža. Tam pa nisem več tekel, ne... da ne bi kdo pomislil kaj takega!

Je pa bila to tudi ena od mašnih nedelj na Primožu, zato je bilo toooooliko ljudi, da jih tudi prešteti nisi mogel. Z otrokoma smo potem vijugali proti vrhu kot nori.

Gor na vrhu pa ni bilo več tako vroče, malo se ohladiš, malce popihlja in kar hitro smo naredili še eno krtovsko:

in jo mahnili v dolino!

Čakal nas je seveda še družabni del dogodka, ki je bil tokrat kar pri nas. Malo pa je le treba pojest in popit!

Tak lep dan, mi pa vsi veseli in navdušeni, da nam je tako lepo uspelo, se nismo pravzaprav nikamor premaknili celo popoldne in smo le užival, kovali plane za vnaprej in se veselili.

Naslednji dan me niso noge prav nič bolele, se je pa ponovno izkazalo, da naredi piknik in pijača mnogo več škode kot pa tek. Sicer pa je bilo to jasno že prej, a se nismo dali motit!

Bilo je namreč super luštno!

Tek - 2:11, 18,08km. Vse skupaj 25km, 3:30h.

Po eni strani mi je omejena časovnica prišla povsem prav, po drugi strani pa sem na take stvari jezen.

Rad bi se podil naokrog, rad bi pohajkoval, rad bi užil cel dan, ne pa le tistih par ur, ki ti jih nekdo da na razpolago. Prekoračitev pa tako močno kaznuje, da seveda niti ne pomisliš, da bi kaj takega naredil. Časovnica je tokrat kaznovala le tiste ta najbolj počasne, ostalim pa ni povzročila ničesar. Mogoče bi bilo bolje dati časovnico na 4 ure, tam bi nekaj pomenila, ne pa da kaznuje le tiste, ki so že tako ali tako zadnji...

Meni, počasnežu se zdi, kot da nekdo noče, da bi počasneži hodili na ultre. Kar pa najbrž ni ravno v skladu z doktrino tozadevnega trekinga. Že tako Ultra večini povzroča strah in nepremostljive težave. Kar pojdite pogledat, kakšni so tekmovalci na ultrah, na pohodniški varianti še najdeš kakega "pohodnika", na ultri pa "pohodnikov" ni.

No, razen nas.

Ne razumem tudi tistih dobrih "pohodnikov", da ne preidejo v ultro. Dve, tri urice več, pa je že tak problem?

Da pa se ne bom preveč pritoževal, je potrebno priznat, da mi je tokratni sistem pravzaprav padel v naročje kot naročen! In se nimam čisto nič za pritoževat, ker sem ga dodobra izkoristil za svoje osebne cilje in namene...

Iz Ultre smo namreč naredili Pohodniško na dvojne pike.

Tistih sedem ur je bilo prehudo zastavljenih in če človek sebe in karte ne pozna dovolj dobro, kako boš vedel, ali si česa takega zmožen ali ne? No, jaz sem že vedel, da vsega ne bi nikakor naredil v sedmih urah, a kaki dve, tri točke več bi pa lahko pobrali, če ne bi bili uro in četrt prezgodnji... Ampak tako je to, s to taktiko...

Če ne bi imel naslednji dan obveznosti, bi se najbrž obrnilo povsem drugače - šla bi pobirat kar po vrsti vse, pa ko prideva, prideva! Koga brigajo točke, tudi s taktiko in premišljenim pobiranjem točk sva zadnja! A, kakor že rečeno, tokrat so prevladali osebni interesi!

Začeli smo v nekem vetru, ponoči je hudo pihalo, še zjutraj je bilo nekaj vetrovno, a se je veter ob sončku pomiril.

Že po prvem ovinku, takoj za hotelom, se je videlo, kje bo naše mesto! Zato pa smo čisto uživali v pravzaprav popolnem dnevu!

Do KT4, brez problemov, razgledi za znoret, enkratno!

Na petici smo prvič začeli skrajševat, čeprav tele KT6 res ne bi bilo treba spustit! A ta je bila tukaj edina, ki se je dala sploh spustit, mi pa nismo vedeli, kako nam bo sploh šlo.

S prehodom smo se skoraj zaplezali, strmine so bile presneto hude, eno grapo sem zgrešil, a smo šli vsaj bolj varno po drugi dol, malo po ovinkih torej na KT7.

Pomlad je že na veliko tukaj, vse cveti in vse je že tako zeleno, da uživamo kljub hudemu klancu!

Gremo na Kernes ali tukajle na KT10 in naprej? Hm... gremo raje na hrib!

In tako je bilo! Povprek do Doma na Smrekovcu:

in proti Kernesu

Tukaj nato srečujemo ultraše, ki so seveda pobrali vmes že vse točke. Je pa zanimivo gledati njihove odzive, ko nas srečajo... Seveda vedo, da sem vedno zadnji, zato na prenekaterem obrazu zasledim presenečenje, saj jaz praviloma ne bi smel biti pred njimi!

Priznam, da taka mala zadovoljstva dobrohotno vplivajo na moj ego in se posipam s pepelom, a si ne morem kaj.

Proti koncu skoraj zafrknem, čeprav sem puncama prepovedal, da me poslušata, a se hitro ujamemo skozi ne preveč strm gozd na pravilno pot. Še dobro, še tega bi se manjkalo, da bi se zgubili, ha!

V jamo Ledenico vržemo le oko fotoaparata

potem pa le še malo jamranja in smo že na cilju!

26,4km, 5:50h in 1407 višincev. Ja, pravzaprav res pohodniška. A vseeno, super je bilo in končno sva lahko tudi del družbe, ker sva tako zgodaj že nazaj!

Ostane le še tista presneto neugodna reč, ki se ji nikakor ne morem izogniti, čeprav se skušam na vsak način - nihalka. Razmišljam celo o tem, da bi šel kar peš po cesti, še posebno potem, ko zaslišim presneto znani: "Vzami to kot izziv!"...

Eh. Vrh glave imam že teh izzivov. Strah ni pa prav nič manjši, kvečjemu večji. Stisneš zobe, zasadiš nohte v držalo in se prepustiš kovinski škatli na ne-milost...

Tole je mogoče malce nenavaden in kolikor le morem shameless oglas za zaposlitev.

Za mojo zaposlitev, seveda!

Torej:

Star sem petinštirideset let, kar pa ne pomeni, da sem že za v staro šaro. Res je, da se najbrž ne prilagajam več tako hitro, kot pri dvajsetih, a morali bi me videti v zadnjih letih! Čemu vsemu se nisem že (ali še!) prilagodil!

Prednost skušam ohranjati z osvojenim znanjem ter z dolgoletnimi izkušnjami. Prav nič se mi ne mudi v penzijo, mnogo raje imam pred seboj izzive in nove stvari kot pa nekaj ustaljenega, utečenega.

Večina mojega znanja leži v računalništvu in je preko te panoge dodobra razvejano. Skozi dvajset let delovnih izkušenj sem v računalništvu prehodil kar nekaj poti. Od začetne operative in menjave diskov ter papirja v letih vodno hlajenih sistemov, me je odneslo vse do načrtovanja arhitekture precej velikih sistemov.

Vmes sem se ukvarjal še z najrazličnejšimi strojnimi in programskimi sistemi, s celo vrsto aplikacij, s storitvami, z razvojem, podatkovnimi bazami in tako naprej.

Morda bi za osnovo vzel ukvarjanje z varnostjo v omrežjih v celoti. Od požarnih pregrad, prek IDS/IPS sistemov, PKI sistemov javnih ključev, OTP sistemov, VPN komunikacij, različnega overjanja in šifriranja povezav, komunikacij in dostopa do podatkov. Sistemsko upravljanje operacijskih sistemov, omrežnih storitev, varnostnih sistemov in aplikacij se seveda razume.

Naslednji večji sklop bi bil razvoj informacijskih sistemov v različnih programskih jezikih in s podporo različnih podatkovnih baz. Začel sem s COBOL-om in sekvenčnimi ter relativnimi datotekami, prešel v domačem okolju na Clipper in DBase, se vmes dobro pomudil na Oracle Forms in Oracle database ter zavil v okensko okolje – Visual Basic, ASP, vbscript, MS SQL. Nekje na poti so se znašli še IBMovi sistemi, kot je OS/400, MVS, OS/390, z/OS in podatkovna baza DB2. Razvoj spletnih storitev me je tudi vedno navduševal, to izkušnjo pa bi še najbolj ponazarjal spletni servis geoStik, ki je moj izdelek.

Povsem samostojen sklop bi lahko postalo tudi pisanje. Osebni blog (tole tu!) pišem že dolgo vrsto let – od 17.8.2004 –, nekaj - sicer ne najboljših - člankov pa sem spisal tudi za revijo Monitor in spletno revijo Connect. 

V skladu s časom in razvojem tehnologij sem dejaven tudi na družbenih omrežjih – Twitter, Facebook in LinkedIn.

Veliko je stvari, ki bi jih rad počel in ki bi se jih lotil z navdušenjem in žarom. Od vzdrževanja zanimivih sistemov, prek razvoja informacijskih sistemov, kar je vedno izziv, do načrtovanja omrežij, tja do bolj osebno naravnanega pisanja pa čisto do potepanja po gozdovih in opisovanja gozdnih vlek ali pa neobstoječih planinskih poti. Seznam bi bil lahko zelo dolg, v njem pa se sigurno ne bi našle prodaja, marketing in nagradne igre.

Naj na koncu še na kratko predstavim svojo profesionalno pot – za podrobnosti pa je najbolje, da si ogledate LinkedIn, kjer so zadeve bolj sistematično urejene ali pa si ogledate moj življenjepis (CV).

Če se komu zdi zanimivo, ga seveda lepo prosim, da me kontaktira. Na telefon 031 402 026, a tudi email bi bil zelo super!

Na koncu pa si lahko zaželim še Srečno!

Dosedanje zaposlitve:

Simbiont d.o.o.
CTO
Nov 2009 – Mar 2011
Pixna - razvoj in izdelava prototipa - mobilni tehnološki kiosk (http://www.pixna.net/),
geoStik - geografski spletni servis za informacije v realnem času (http://www.geostik.com/)

NLB d.d.
Sistemski programer
Okt 1997 – Okt 2009
član skupine za Arhitekturo IT NLB,
Oddelek za Omrežja,
ACNLB,
požarna pregrada, IDS/IPS,
prenova Omrežja,
Entrust, CheckPoint software,
LAN, WAN, VPN komunikacije,
overjanje, šifriranje, PKI, OTP,
usmerjevalniki, stikala, varnostne naprave, Cisco IOS,
RealSecure, CheckPoint VPN-1, Websense, eSafe, MS ISA, MS SQL, Informix, Entrust Authority, RSA SecurID, IBM DB2, Visual Basic, OS390, MVS.

KDD d.d.
Sistemski programer
Mar 1996 – Okt 1997
Sistemski programer, razvoj omrežja družbe, povezljivost z LJSE, komunikacije in podobno.
WAN,
LAN,
AS/400 sistem,
skrbnik OS/400,
visual basic,
MS SNA server,
MS Exchange,
MS SMS server,
MS SQL server,
internet.

Banka Noricum
Sistemski programer
Jan 1994 – Mar 1996
Razvoj bancnega poslovanja na Oracle platformi, komunikacije in povezljivost z ostalimi bankami.
Novell Netware,
skrbnik za Oracle Database,
razvoj programja v Oracle Forms,
modemske povezljivosti,
BBS, elektronska posta, internet.

Beograjska Banka/KIH
Sistemski programer
Jan 1992 – Jan 1994
Prva sluzba. Od operaterja napredoval v programerja. Honeywell GCOS7 sistem.
Operativni postopki,
programiranje Cobol,
indeksirane in relativne podatkovne baze

Predvidljiva sva. Kot vedno.

Najprej ogledna tura, potem pa kmalu navalijo Krti!

Tokrat seveda na Blegoš.

Kakšna razlika v vremenu, pa le dober mesec narazen! Tale pomlad je namreč povsem poletna, cel čas sem prav brez problema hodil v kratkih rokavih - in to jaz, največji zmrzljivec v hribih! Kar najbrž pomeni, da bo poleti spet dež, dež in dež. Na, ja.

Začeli smo povsem po načrtih - v Leskovici, malce pod cerkvico, tam, kjer je ta velik avtobus lahko še nekako obrnil.

Začeli smo hitro, vsi navdušeni nad toplim in sončnim vremenom. Bilo je pa tako vroče, da se je večina do konca ceste že slekla... V dobrih dvajsetih minutah že vsi ogreti, celo jaz!

Pot na Blegoš je z Leskovice prav luštna, deli se na parkrat po pol ure in tako resnično vse hitro mine. Pol ure do konca ceste, pol ure do Jelencev, pol ure do koče, pol ure na vrh. Se ti res zdi, kot da si gor en, dva, tri.

Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače kot zadnjič, brez kake matrarije in težav. Naenkrat Jelenci.

Zavetišče je odprto čez vikend in to samo pozimi. Poleti je v celoti zaprto. Meni se to zdi čudno, ni res? Sem vprašal, pa so mi povedali, da je pač poleti na voljo koča na Blegošu. Hm... pa saj je tudi pozimi na voljo, kajne? Ampak potem je to vprašanje nekako ostalo neodgovorjeno, jaz pa z odgovori pravzaprav nezadovoljen in zato še vedno ne razumem, zakaj je poleti zaprto. Skrivnostna so pota oskrbništva...

Pol urice naprej smo torej že pri

do tjale gor pa je spet pol urice!

In res je bilo!

Razgledi so bili fantastični, s te male Blegošove pleše se res vidi na vse konce in kraje!

in če tamle daleč dol ni celo Montaž! Oujea!

Še Porezen in spomin na lani,

potem pa je bilo že treba kako skupinsko narest, ni res? Z našimi hribi v ozadju (zato je luknja med ljudmi na sredi)!

Ostane torej le še strel proti Triglavu

mi jo pa mahnemo na malico v kočo, kjer si privoščimo joto, pasulj ali pa ričet. In še par flancatov za povrhu.

Glede na to, da nas je pohodnikov povsod ogromno in da je kar velika gneča, se vse odvija še kar znosno. Tole načrtovanje prodaje in kuhanja v planinskih kočah mora biti res nekakšna magija. Ker obisk gre s popolne ničle v slabih dneh do stotnij ob kakšni lepši nedelji! Kako to rešit in uskladit in zorganizirat? Med vsakih sto jih imaš pa potem še vsaj pet ta zoprnih, sitnih in tečnih, ki z ničemer niso zadovoljni in vse skupaj samo še zakomplicirajo...

Hm, za oskrbnika kake koče si moram torej zbrat kako manj znano lokacijo torej...

S kočo, hrano, postrežbo in vsem smo zadovoljni. Pivo in polno sonce v glavo pa nas naredi kar mataste in počasi bo treba tudi dol!

Bunkerjev so seveda najbolj veseli otroci, naš bi kar tam ostal in se streljal še par dni naokrog. Joj, ti fantje!

Strmin smo pa potem veseli vsi. Predvsem zato, ker nam tule ni bilo treba it gor!

Ampak res, tele Likarjeve senožeti so res prav perverzno strme. Polna pot suhega listja pa doda še svoj kanček drsenja, kar te lahko spravi v zelo dobro voljo. Take strme trave me potem preganjajo v nočnih morah. Kar poskusite enkrat, tukajle na sliki ne zgleda prav nič strmo...

Mimo Likarja in nato Čabrač ter direktno na Hotavlje, lepo peš čisto do doline. Super.

Pot dol je bila kar dolga, vsi skupaj smo potrebovali kar dobrih 2:45h, kar pomeni, da nam je zmanjkalo že vsega... Smo pa potem nadoknadili v prvi gostilni, ki smo jo srečali. Prvo pivo je padlo noter kot da ga ne bi bilo. Šele drugo se je lahko lepo usedlo...

Krti so torej uspeli! Helena s svojo pripravniško turo tudi! Čestitke!

Lep izlet, tako zaradi same poti kot tudi zaradi prekrasnega vremena!

Takole pa se Blegoš in njegova pleša vidita z naših koncev:

Ena od možnosti je seveda bila tudi to, da mi ne bo šlo.

Glede na to, da nikakor nisem najboljši v prodaji, marketingu, samopromociji in podobno, je bilo celo več možnosti za neuspeh kot za uspeh.

A če ne bi poskusil, bi se žrl neprimerno dlje in bolj, kot se bom žrl zdaj. Če ne greš, preprosto ne veš. Zato se pri odločitvah vedno odločam raje v prid neznanemu in novemu, le redko se odločim za nadaljevanje obstoječega stanja. Spremembe so mi blizu in mi ne povzročajo težav, v veliko večji meri prinašajo navdušenje, vznemirjenje in veselje.

Bilo je leto in pol zadovoljstva, ki mi bo ostalo v prekrasnem spominu. In če bi lahko ponavljal, ne bi ponovil prav nič drugače. Zato sem lahko pomirjen z ostalimi in predvsem s seboj.

Skratka, s 1.4. sem brezposelna oseba, ki je prijavljena na ZRSZ in ena številka izmed 115.608 ljudi. Morda mi uspe dobiti celo nadomestilo, a bolj pomembno je aktivno iskati službo!

Zdaj šele nimam časa!

Kislo mleko imam sam zelo rad.

Ampak ne tako, kupljeno v trgovini, v trgovini raje kupujem jogurt.

Pa sem se nekaj časa nazaj začel spraševat o tistem aparatu, ki sam dela jogurt. Baje ga prodajajo, velikokrat sem že slišal, a se nikoli še spomnil.

In tako smo napravo za jogurt potem kar naenkrat zagledali in kupili pri francozu, kjer je stala nekaj čez dvajset evrov. Naprava je sicer vrhunec tehnologije (iz dvajsetih let prejšnega stoletja), a služi svojemu namenu!

Že na pogled zgleda, kot da se bo ravnokar vse skupaj razbilo, a to ji za tistih 20 evrov tudi oprostim. Zaenkrat se pri nas še drži.

Naprava ima tudi en tak super timer oziroma bolj pravilno: opomnik -

Mogoče sem bil nesramen, a prvič, ko sem ga zagledal, sem se od smeha moral usest. Pač sem pričakoval nekaj povsem drugega kot timer...

Se pa še vedno v družini ne moremo domeniti, kaj naj bi številke pomenile. Eni zagovarjamo tezo, da zvečer naštimaš uro, kdaj moraš jogurt ven vzet, drugi pa tezo, da zvečer naštimaš uro, kdaj si dal jogurt noter. Kakorkoli že naredimo, zadeva - hvalabogu - ne vpliva na sam jogurt.

Ker, naj kar povem - jogurt je odličen! Enkraten! Ne, res... dober je ko strela. Naredi se čez noč in je ravno dovolj trd. Je pa res, da imamo sveže mleko direkt (no, ni ravno direkt - tega ti nikjer več ne dajo) spod krave. Potem ga zavremo, ohladimo do nekje toplega in potem gre v šalčke in se gret v napravo. Za seme kupim en jogurt v trgovini in vsaki šalčki le prekrijem dno. Je povsem dovolj. En jogurt da potem semena za ene dvajset komadov.

Me zanima, kaj rata brez dodanega jogurta... kako to, da tega še nisem sprobal?! A?

Ker sem seveda - pametna buča - probal narest tudi kislo mleko. Razlika je samo v tem, da zanj pa mleka ne smeš zavreti. A se seveda ni skisalo v tistih petih, šestih urah. Če dobro pomislim, potrebuje kislo mleko v najbolj vročih poletnih dneh več kot en dan, da se naredi. Konec maja bo za to šele pravi čas, ti pametnjakovič. Pa še takrat bo trajalo dva, tri dni...

Tako nekako pa zgleda končni izdelek:

Ja, porabo mleka pa smo kar dobro povečali. Še najhuje pa je organizacija kdaj kdo po mleko. Če na to mislimo moški, potem ostanemo brez mleka... Treba se je namreč spomniti pravi čas - od 18-19h, kar je za nas preprosto preveč...

Edino Heleni lahko zaupamo, da mleko sploh bo. In s tem tudi jogurt.