Včasih kako stvar malo dlje načrtujemo.
Kako leto, leto in pol.
Sicer pa je vseeno, važno je, da jo na koncu speljemo! In tudi tokrat smo Krti tole speljali in to seveda super!
To so bili tudi tisti osebni razlogi, o katerih sem prejšnjič govoril, prav zaradi njih sem se prejšnji dan malo bolj šparal. Tako je pač prišlo, da nobenega drugega vikenda ni bilo na razpolago. In ker nisem hotel biti partybrejker ostalim Krtom, sem seveda privolil, kljub temu, da se bom prejšnji dan potil naokoli po Golteh. Po drugi strani pa so mi seveda take in podobne neumnosti vedno všeč, kaj čem tajit...
Če bi vedno deloval po razumu, še danes ne bi tekel... zato se je treba vsake toliko časa presenetit. Čisto lahko mi verjamete, da deluje! Če človek preveč premišljuje, ni nič od njega, sem in tja se moraš vržt v vodo.
In tečt!
Pa smo šli. Ob pol osmih zjutraj v nedeljo iz Krtine proti Sv. Primožu! Juhej!
Noge sploh niso nič bolele, regeneracija z Golt je popolnoma uspela, kljub temu, da sem zvečer razmišljal o tem, da bi bila mogoče reinkarnacija bolj uspešna od regneracije... No, črne misli pridejo včasih naokoli, komu pa ne?! Ampak... ne, zjutraj noge niso prav nič bolele, nič tudi nisem bil utrujen, vse je kazalo na uspešen in lep dan, le zeblo me je ko hudir v kratkih hlačah in rokavih, zjutraj pa še vse frišno!
V Radomljah pa mi je bilo seveda že vroče!
Večina je šla prek Podrečja do Bistrice, kjer so pobrali še enega tekača, jaz in Franci (ki me ni hotel spustiti z oči) pa sva zavila direktno čez Dob na Radomlje. Dobra dva km manj sva naredila! Vsi so me gledali čudno, kot da bom ravnokar nekje zaostal, se izgubil in odšel neznano kam.
Pa nisem.
Bil sem seveda kar naprej nekje zadaj, tega sem že navajen, najprej četica vseh:
potem pa čez nekaj časa še osamljeni tekač:
Jebela cesta, nikoli nisem vedel, da se cesta iz Mekinj do Godiča tako vzpenja!
S seboj smo imeli še par kolesarjev, naša podporna ekipa pa je tudi lepo navijala, zato mi ni bilo prav nič hudega.
Vsi skupaj, tudi podporniki, pa smo jo potem skupaj mahnili na Primoža. Tam pa nisem več tekel, ne... da ne bi kdo pomislil kaj takega!
Je pa bila to tudi ena od mašnih nedelj na Primožu, zato je bilo toooooliko ljudi, da jih tudi prešteti nisi mogel. Z otrokoma smo potem vijugali proti vrhu kot nori.
Gor na vrhu pa ni bilo več tako vroče, malo se ohladiš, malce popihlja in kar hitro smo naredili še eno krtovsko:
in jo mahnili v dolino!
Čakal nas je seveda še družabni del dogodka, ki je bil tokrat kar pri nas. Malo pa je le treba pojest in popit!
Tak lep dan, mi pa vsi veseli in navdušeni, da nam je tako lepo uspelo, se nismo pravzaprav nikamor premaknili celo popoldne in smo le užival, kovali plane za vnaprej in se veselili.
Naslednji dan me niso noge prav nič bolele, se je pa ponovno izkazalo, da naredi piknik in pijača mnogo več škode kot pa tek. Sicer pa je bilo to jasno že prej, a se nismo dali motit!
Bilo je namreč super luštno!
Tek - 2:11, 18,08km. Vse skupaj 25km, 3:30h.
Vpiši se