Zgleda mi je +1 prišlo v navado.
Da človek ja ne more biti s sabo niti zadovoljen niti nezadovoljen.
Da ostaneš tam nekje vmes. Kot vedno. Na poti od Sebe in Nazaj, ne?
Presneto, mi gre to včasih na živce, a pritoževat kaj veliko se ne morem. Saj sem boljši kot zadnjič, kajneda? Grrr.
Tole je bil tretji formaraton. Prvi je bil super z 18 krogi (prvi so vedno super!). Drugi s 26-imi krogi še bolj super. Tretji pa? Ja, super, ne?! S 27-imi krogi že mora biti super.
Ampak tale +1... kaj čem z njim naredit? Zadnje čase me kar naprej spremlja in prav nič ne kaže, da me bo kmalu spustilo. Enkrat več na Primoža, en krog več, en km več. Saj bo dovolj, ni se treba več trudit, pusti še kaj za drugo leto! Aaaaaaaaaarghhh.
Prvih pet, ne, kar prvih deset krogov je bilo eno samo trpljenje. Muka ježeva do konca pa še malo naprej... Seveda sem jamral. Jamral sem vsakemu, ki me je hotel poslušat. Hvala bogu jih ni bilo dosti... No, potem so se blesave noge umirile in sklenile, da sem bolj žilav od njih in da ne mislim kar tako nehat in me ne morejo zaustavit. Šele nato je potem štiri, pet ur šlo kot je treba. Ampak vseeno, zakaj moram prej it čez vse to? Pa za to ni dovolj kilometer, dva, ne, zdaj še ura ni dovolj! Dve sem tokrat rabil, dve!
Čist lohk bi šlo vse skup nekam u tri krasne.
Ali pa je vse to samo zato, da se lahko potem tako lepo in slastno pritožujem in jamram? Sitnoba sitna.
Kaj pa vem, do drugič, ko se bo zadeva spet ponovila, bom dal mir in sploh ne bom več o tem razmišljal. Naj gre nekam!
Formaraton je bil seveda super. Plan izpolnjen, čeprav le s +1, ampak izpolnjen je pa bil. Izgovorov, zakaj po +1 nehati se seveda sploh ne da prešteti, najglasnejši je pa ta, da obstaja velika verjetnost, da bom naslednje leto tudi boljši. Seveda spet za +1!
To pa je tak izgovor, ki pri meni sploh ne bi smel vžgat, saj me pravzaprav prav nič ne briga, kaj bo drugo leto! Zato je vse skupaj še toliko bolj čudno, na koncu že kar skrivnostno! Čisto lahko bi namreč v tisti uri stisnil še dva, tri kroge, pa bi bil vsaj evforičen in hudo navdušen. Ne tako kot zdaj, ko sem sam sebi vse veselje vzel in si pustil le neko malo, malo zadovoljstvo, da sem boljši kot lani.
Zanimivo je, kako mi gre skozi celo prireditev vse po glavi. Od začetnih krogov, ko hočem prav vsak krog zavit domov in me rešuje le trma, pa prek sredine, ko gre vse ok in odklopim in nato do približevanja koncu, kjer počasi zgubljam motivacijo in samo še čakam, kdaj bo... no, izenačenje in na koncu tisti +1. In ko ga dosežem - ok, super si se izkazal, dost maš, zdaj pa le domov! In prav nič me ne drži več, tudi trma se povsem porazgubi, ko sem enkrat dosegel prejšnji rezultat.
Jej, jej, jej.
Kakor je bilo že lani na Primožu, se ponavlja danes in najbrž ni hudir, da se v začetku maja na letošnjem Primožu spet ne bo ponovilo... Že meljem številko 13 po glavi gor in dol...
Nič me torej ne izuči. Človek ponavlja vedno iste napake in misli, da se bo kaj spremenilo. Japajade se bo!
Po drugi strani pa se pravzaprav lahko zdajle takoj neham mučit.
Naredil sem sedemindvajset krogov (27!) in to je letos zneslo 53,001km! Uradno v 7:00, torej sem s tem lahko ne samo zadovoljen, več kot zadovoljen sem lahko! Trudil sem se precej in čisto lahko bi me že po petih krogih odneslo domov, a sem vseeno zdržal. Teka je bilo veliko, veliko je bilo seveda tudi hoje, a do konca sem ravnine in navzdol tekel. Le en krog vmes sem imel malico in sem celega prehodil. Ni me pobralo, ni me povsem izmučilo, ni me zgonilo do konca. Moči sem dobro porazdelil, pojedel le dve ploščici in le en sladkor, pil pa sem - po desetem krogu - prav vsak krog. Kako naj ne bi bil zadovoljen?!
In Krti! Šesto mesto (lani osmo), s skupnimi 166 krogi in s pretečenimi 326 km (lani "le" 250)! Whoaaaaa. Drugo leto bomo torej četrti? A?
Ura je pokazala 53,35km in 7:26h in šele doma na sliki sem opazil, da so moje superge v presneto klavrnem stanju. Že tri fm-je so dale skozi in seveda vse moje teke vmes... Mogoče pa bil bil res čas, da si velika škrtica privošči enkrat nove, a? Eni jih imajo doma po pet, šest, jaz pa gonim ene same tekaške do konca in še malo naprej. Saj bom ravnokar podplat pregulil!
Skratka, formaraton je ena od tistih preizkušenj, ki ni kar tako. Ne samo, da se moraš precej potrudit, sproži lahko tudi hude polemike znotraj posameznika, ki jih ni tako lahko razrešiti. Enostavnega odgovora ni od nikoder in moram priznati, da me to privlači, saj le v zapletenih primerih lahko spoznavaš samega sebe.
V prvi vrsti se borimo sami s seboj, kajne?!
Vpiši se